Spominčice (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. september 2010 / 06:00

Izguba spomina gradi med nami prepade

Vsakič, ko Breda pogleda očeta, ko stresa nekontrolirano jezo, ko tava izgubljeno sem in tja, ko govori nesmisle, ko se joče, ko bi se moral smejati, jo stisne pri srcu. Boji se, da bo podobna bolezen zagrabila tudi njo. Takrat jo postane strah, kajti misel, da ne bi več poznala svojih otrok in vnukov, se ji zdi pošastna.

»Kadar grem v shrambo in med vrati postojim, ker sem pozabila, po kaj sem že šla tja, se ustrašim. Pomolim kakšno molitvico k svoji zavetnici, naj me obvaruje te strašne bolezni.«

Kot nočna mora pa jo spremljajo nekateri dogodki, ki so njej in njeni družini naredili cel kup sivih las.

»Oče je začel prestavljati mejnike, na sosedovem dvorišču je, medtem ko jih ni bilo doma, izkopal jamo, češ da išče vodni izvir, ob bližnjem potoku, kjer smo se občasno zbirali sosedje pod tremi topoli, pa je dva požagal prej, preden nam mu je to uspelo preprečiti. Najteže je bilo, ker so bili tovrstne spominske luknje le občasne, prišli so dnevi, ko je bilo z njim vse lepo in prav in takrat se je celo sam zgražal nad stvarmi, ki jih je naredil. Nekoč pa pri nas potrka policist in reče, da je prišel zaradi puške, ki jo moj mož skriva v kleti. Skoraj me je kap. Moj partner je v življenju počel marsikaj, bil je športnik, rad je surfal na valovih, dokler je bil še pri močeh, hodil je v hribe, pel v moškem pevskem zboru, a to, da bi kdaj vzel v roke orožje, ne, kaj takega pa mu ni nikoli padlo na pamet. To sem povedala tudi policistu, a ker moža slučajno ni bilo doma, da bi še on dodal svoje mnenje, sem dovolila, da si je šel ogledat klet. S tresočim glasom sem ga vprašala, od kod mu informacija o orožju. Ja, od kod, od kod, vaš oče je telefoniral na 113, da mu zet streže po življenju. Zato sem tukaj. Verjemite mi, moje srce ni ravno v najboljši kondiciji, to imam po mami, ki je imela, kar pomnim, težave z njim, zato sem se z nečloveškimi močmi trudila, da sem se držala pod kontrolo. Ko sem bila spet sama, sem poklicala sosedo, ki je dogajanje opazovala s svojega dvorišča, da me je odpeljala k zdravniku, kjer sem dobila injekcijo za pomiritev. Z njim sem se tudi pogovorila o očetu, nazadnje mi je svetoval, naj ga damo v dom, ker ga sami enostavno ne bomo več mogli držati pod kontrolo.«

A to je bilo laže reči kot narediti.

Breda pripoveduje: »Že naslednji dan smo začeli vrteti telefone, klicarili smo na vse konce in kraje, a povsod so nam odgovorili, da bo potrebno počakati, ker nimajo prostega mesta. Šele tedaj sem se začela zavedati, da je podobnih bolnikov v Sloveniji res polno in da nismo edini, ki nas tepe usoda. Ne morem povedati, kako se mi je oče smilil. Bil je tako nebogljen, žalosten in potrt, ko sem mu samo omenila, da bo potrebno nekaj ukreniti. Sedel je za mizo in solze so mu tekle med prsti. Objela sem ga in ga stisnila k sebi. Ko je prišel vnuk in povedal, da so poklicali iz doma za starejše s Štajerskega, sem mu rekla, da naj še malo počaka. Da bomo že kako. A v tistem trenutku je oče vstal in hitro stopil proti vratom, rekoč, da je slišal, da nekdo hodi po pritličju, kjer je imel svoje prostore. 'Vidiš, ni mu pomoči,' mi reče vnuk in ni mi kazalo drugega, kot da se sprijaznim z usodo. Nenazadnje je bilo tudi meni že sedemdeset in nisem bila več mlada …«

Dom, kamor so ga čez kakšen mesec odpeljali, je imel poseben oddelek, na katerem so bili samo dementni starostniki. Breda jih je naštela okoli dvajset. Ko sta z očetom prišla, so sedeli v dnevni sobi za mizo in izdelovali rože iz krep papirja. Med seboj so se pogovarjali, kot bi bili povsem zdravi. Le sem in tja se je kdo od njih prazno zastrmel v steno. Očeta so povabili medse, bil je malce negotov, vseeno pa se je usedel k prijazni sivolasi gospe.

»Z vnukom sva nekaj časa še stala pri vratih, potem pa sem ugotovila, da se je oče zaklepetal z drugimi in ko mi je terapevtka namignila, naj se poslovimo, je le zamahnil z roko in mi zaželel srečno vožnjo domov. Bila sem šokirana, mislila sem, da bo sitnaril in hotel iti z menoj, nekaj podobnega, kot sem pred davnimi leti doživljala pri vnukih, ko so šli prvič v vrtec,« je dejala Breda otožno.

Po vrnitvi domov je bila hiša pusta in prazna. Breda je pogrešala očeta na vsakem koraku. Enako kot vsi drugi. Navsezadnje so bili med seboj tesno povezani v dobrem in slabem.

»Zdelo se mi je, kot da je oče umrl, kajti od njega ni bilo nobenega glasu. Po tednu dni smo ga šli obiskat. Pričakal nas je na pragu svoje sobe, nasmejan in zadovoljen. Ob njem je bila tista sivolasa gospa, Marica po imenu. Držala sta se za roke in lastnim očem nisem mogla verjeti. Moj oče se je spet zaljubil ali kaj?! Šla sem na pogovor k oddelčni sestri in ona je le skomignila z rameni ter se nasmehnila. 'Veste,' mi je rekla, 'vaš oče bo tak, da ga bodo zanimale ženske, do zadnjega dne življenja.' Povedala je še, da so opazili, da se včasih zapreta v sobo in se pocrkljata. Ker se mi je zdelo, da je oče boljši, sem še vprašala, ali bi lahko šel domov. Odkimala je in dodala, da bolezen ni izginila, le bolj počasi bo napredovala, ker ima sedaj oče ob sebi nekoga, ki se z njim ukvarja noč in dan.«

Pomislila sem, da ne pravijo zastonj, da ljubezen sicer ni čudež, zna pa delati čudeže, to pa. In zakaj si človek ne bi želel, da takega čudeža, kot ga je doživel Nace, Bredin oče, ne bi bil deležen tudi sam? (konec)