Moramo biti ponosni

Besedilo: Miro Majkič, trener košarkarskega kluba Triglav
Kategorija: GG Plus / četrtek, 23. september 2010 / 06:00

V Turčiji je potekalo letošnje svetovno košarkarsko prvenstvo.

Žal mi je, da se je slovenska reprezentanca poslovila s tremi porazi, in upam, da si jih gledalci niso preveč zapomnili. Moramo vedeti, da so v četrtfinalu naleteli na »leteče« domačine, ki jih je domače občinstvo naredilo res nepremagljive. Naši fantje so v skupini, v kateri so igrali, prikazali zrelo igro in nam vlili upanje na višje cilje, kot pa so jih na koncu dosegli. So pa naredili korak naprej in z dvignjeno glavo lahko pričakujejo še veliko lepih in nepozabnih trenutkov.

Ne glede na to sem mnenja, da se mora reprezentanca malo pomladiti. Nosilci bodo seveda Erazem Lorbek, Goran Dragič in Gašper Vidmar, ki pa je po mojem mnenju dobil malo premajhno minutažo. Na zadnjih tekmah se je opazil padec koncentracije v zadnji četrtini. Z daljšo klopjo se to ne bi zgodilo. Nekaj starejših fantov bo moralo prepustiti mesto mlajšim in nadarjenim košarkarjem. Kar se tiče organizacije, menim, da so se Turki izkazali kot super gostitelji. Imeli so odlične navijače, kar je dobra reklama za košarko po vsem svetu. Po rezultatski plati je na prvenstvu prišlo do kar nekaj presenečenj. Rad bi omenil reprezentanco Litve, ki je na prvenstvu nastopila po povabilu Fibe in na koncu osvojila tretje mesto. Pričakovano so prvo mesto osvojili mladi košarkarji iz ZDA, tudi Turki so bili pred prvenstvom v krogu za medalje. Srbi so pokazali, da jim je z mladostjo in kombinacijo prekaljenega trenerja Dušana Ivkoviča uspelo zadržati formulo s prejšnjega evropskega prvenstva. Z malo sreče bi se lahko borili tudi za zlato.

Na svetovnem prvenstvu smo videli lepe igre, moštva so dajala zelo velik poudarek na obrambno in hitro igro. K temu so vsekakor pripomogli mladi igralci in odlični trenerji. Uživali smo tudi slovenski navijači. Lahko se zahvalimo igralcem in strokovnemu vodstvu na čelu s selektorjem Memijem Bečirovičem za veselje ob odličnih predstavah, nekaj pa je bilo tudi razočaranja. Pretehtajo pa seveda lepi občutki, ko zagledaš dvorano v Carigradu in naše zveste navijače, kako vedno držijo in dihajo z našimi fanti na parketu. Moramo biti ponosni na to, kar imamo!