Ločitev?! Nič takega, se pač dogaja (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. avgust 2010 / 06:00

To, da so me tolažili, da se pri nas tako ali tako loči vsak drugi ali tretji zakon, me sploh ni ganilo. Prav tako sem se zgrozila, ko so mi kolegice, ki so poločitvene travme že dale skozi, svetovale, naj si najdem mlajšega ljubimca, obenem pa ostanem samostojna in neodvisna. Ko sem si nekoč ta nasvet malo pobližje ogledala, me je postalo do vrh glave sram, saj je kolegica, ki mi je to svetovala, tistega moškega vzdrževala in ga razvajala, kot bi bil njen odrasli otrok. Zdelo se mi je ogabno in ponižujoče, čeprav, to moram priznati, je tega več, kot si lahko predstavljamo. Zmeraj, ko pomislim, kaj bi rekle matere teh na pol odraslih fantov, če bi vedele, da njihovi ljubljenčki seksualno zadovoljujejo ženske, ki so enake starosti kot one same, me pa sploh strese do kosti … Z denarjem si danes številni kupijo marsikaj … Sprašujem se, če lahko še dodam, mar so nekateri mladci na prodaj za dober avto, ali pa še to ne?«

Ko se je ravno dobro postavila nazaj na noge, nekega večera bivši potrka na vrata in želi vstopiti. Sin pridrvi iz svoje sobe in mu z vso ihto zaloputne vrata pred nosom. Hčerka plane v jok in poskuša odvleči brata stran, a ta se vrže na tla in se začne nekontrolirano tresti, kot bi imel božjastni napad.

»Bilo je grozno, najraje bi kričala, razbijala in norela, a sem morala poskrbeti za otroka. Ko sem mu dala zdravilo, ki mi ga je za podobne krizne trenutke dal zdravnik, se je umiril, šele tedaj sem tudi odprla vrata, da je bivši lahko vstopil. Bil je skrušen in potrt, shujšan, bilo mu je tudi nerodno, obnašal se je, kot bi prišel na obisk k popolnim tujcem. Hotel je stopiti k sinu, a se je ta obrnil stran od njega. Na obrazu se mu je bralo, da mu ni vseeno, da trpi. Usedel se je na kavč in si podprl glavo z rokama. Za trenutek se mi je zdelo, da se bo celo zjokal. Potem pa je dejal, da mu je žal, da bi se rad vrnil nazaj domov, da v novem partnerstvu ni srečen, čeprav se mu je rodil otrok, za katerega mora skrbeti. Potožil je, da je žena premlada zanj, da živita v dveh različnih svetovih. Poslušala sem ga in zdelo se mi je, kot da slišim govoriti tujca. Ničesar nisem čutila do njega, sploh se mi ni smilil, nič. Njegov skok čez plot mi je vzel deset let življenja in niti v najbolj drznih sanjah ga ne bi vnovič vzela nazaj,« je pripovedovala Karla.

Ko je bivši videl, da so njegove besede ostale brez odmeva, je počasi vstal in se namenil proti vratom.

»Če me ne marate, potem mi tudi preživnine ni treba več plačevati,« je še dodal, preden jim je izginil pred očmi. To se je res zgodilo. Potem je trajalo skoraj leto dni, da je Karla zaostale obroke od njega iztožila.

Začel ji je tudi nagajati. Ko je nekoč hitela v službo, se je na pragu skoraj prevrnila, kajti nekdo je tik ob vrata stresel kanto s smetmi. Spet drugič je imel avto, ki ga je pustila na parkirišču pred stavbo, kjer je delala, prerezane gume.

»Najhuje je bilo, ko me pokličejo z lokalne radijske postaje in me vprašajo, ali pri nas stanuje pokojnica, za katero so prejeli osmrtnico. Mislila sem, da me bo pobralo, ko sem zaslišala svoje ime. Žal nisem imela nobenih dokazov, toda še danes mislim, da se mi je bivši hotel tudi na tak, podel način, maščevati. Nekaterim poslovnim partnerjem, ki jih je tudi sam poznal, je poslal 'maile', v katerih je o meni zapisal stvari, ki so mejile že na blaznost. Spet drugič sem dobila za brisalci zataknjen šopek rož. Bolj ko mi je metal polena pod noge, močnejša sem postajala. Skrbelo me je edinole za sina, z njim sem hodila od zdravnika do zdravnika, povsod pa so mi govorili, da se fantovo stanje ne bo izboljšalo, če se ne bo prej pogovoril z očetom. Tega pa ni hotel. Da sem mu kaj podobnega le omenila, je postal histeričen, če ga nisem pravočasno umirila, je razbil vse, kar mu je prišlo pod roke. Lahko si mislite, s kakšno težavo sem opravljala svoje delo, ki je od mene zahtevalo celega človeka. Ko je bilo doma najhuje, se je začela še recesija, naročniki so začeli iskati cenovno ugodnejše dobavitelje, kot smo bili mi. Ah, to so bili meseci, ko sem bivšega tisočkrat preklela. V naši branži je moških, kolikor hočeš. Žal me je vsakič, ko me je kdo povabil na kavo, stisnilo v želodcu, da sem raje odklonila. Nekoč sem na »Last minute« našla ugodno ponudbo za štirinajstdnevno potovanje z ladjo. V hipu sem se odločila, čeprav so me počitnice krepko udarile po žepu. Zato, da bi sina vsaj za nekaj časa iztrgala iz bolečega okolja, bi naredila vse. Žal je bilo na ladji, vsaj na začetku, še slabše. Zaradi dežja smo nekaj dni tičali v notranjih prostorih. Trenutek nepazljivosti, ko sem se predolgo zadržala z naključno znanko v baru ob kavi, je zadoščal, da je poiskal tablete, ki sem jih sicer skrivala pred njim. Našla sem ga v globoki nezavesti in le sreči, da sta bila med sopotniki tudi zakonca-zdravnika, ki sta nemudoma ukrepala, se lahko zahvalim, da je preživel. Naša zgodba je potem šla od ust do ust in v nekaj dneh so jo poznali vsi. Sin je bil deležen pozornosti, pogovorov, počasi je začel dojemati, da preteklosti in očeta ne bo mogel več priklicati nazaj,« je še spomine trgala pozabi Karla.

Ko sva se že poslovili, je še dodala: »Želela bi, da bi vsaka mama, ki se znajde v ločitvenem postopku, najprej poskrbela za otroke. Osebne sreče ni mogoče graditi, če se nam oni »izgubijo«, ker ne zmorejo nositi bremena, ki jim ga z ločitvijo naložimo na ramena.« (konec)