Poštni urad na štirih kolesih

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 28. avgust 2010 / 06:00

"Kot bi imeli poštno okence doma," premično pošto v Ratečah opisujejo poštarji, predvsem starejši domačini pa pogrešajo čas, ko so se lahko sami peš odpravili "na pošto".

Rateče, pet do enajstih dopoldne. Na prostoru pred trgovino sredi vasi se že nabirajo domačini, večinoma upokojenci. Natančno ob enajstih se tam ustavi poštarski avto. Pismonoša, tokrat je to Uroš Klevišar, ustavi, odpre avto in začne z delom. Sprejema pošiljke, naročila za dvig gotovine, položnice, izroča denar. Poštna poslovalnica na štirih kolesih, premična pošta, kot ji uradno rečejo na Pošti Slovenije, je edina tovrstna na Gorenjskem.

Poštarski avto je nadomestil urade po manjših vaseh

»Pošta Slovenije je konec lanskega leta poleg dotedanjih devetih uvedla še trinajst novih premičnih pošt. Nadomestile so trinajst sedanjih manjših stacionarnih pošt v krajih z manjšim številom gospodinjstev; na Gorenjskem so to le Rateče. Na odločitev o uvedbi premičnih pošt je vplivalo več dejavnikov. Prvi med njimi je učinkovita priprava na prihajajočo popolno liberalizacijo oziroma popolno odprtje poštnega trga v Evropski uniji, kar nas v Sloveniji čaka 1. januarja prihodnje leto,« je pojasnil Miran Čehovin, direktor kranjske poslovne enote Pošte Slovenije. »Značilnost premične pošte je, da pismonoša poštne storitve opravlja na terenu, z dostavnim vozilom, ki se ob vnaprej določeni uri ustavi na vnaprej določenem kraju in določen čas opravlja poštne storitve. Pismonoša gospodinjstvom dostavlja poštne pošiljke vsaj petkrat na teden, uporabniki poštnih storitev na območju, ki ga pokriva premična pošta, pa imajo na voljo številko mobilnega telefona pismonoše, tako da se za poštne storitve lahko dogovorijo predhodno.

Kdo pa bo šel pozimi z avtom na Korensko sedlo, če ne poštar?

Poštarji so z novim načinom dela zadovoljni. Tudi tisti, ki opravljajo storitve v Ratečah, tako kot drugi pismonoše z delom začnejo ob šestih zjutraj v prostorih pošte v Kranjski Gori. »Naše prvo delo je sortiranje pošiljk, ki nam jih zgodaj zjutraj pripeljejo za vse območje, ki ga pokriva pošta Kranjska Gora,« pojasnjuje pomočnica upravnice Slavica Cuznar. Okoli osme se pet pismonoš odpravi na teren. Med njimi tudi v Ratečah posebej priljubljeni Stanko Jovanovič, stalni pismonoša na novem premičnem poštnem uradu. Ker je bil prejšnji teden na dopustu, ga je začasno nadomestil Uroš Klevišar, pismonoša z dvajsetletnimi izkušnjami in veliko ljubeznijo do svojega poklica. »Najdemo vse naslovnike, še posebej v manjših krajih, kjer pismonoše poznamo tako rekoč vsakogar. Tudi ljudje so se že navadili na novi način dela, tako da nas velikokrat pokličejo in naročijo, kaj naj jim prinesem oziroma uredimo,« je povedal, medtem ko je z za opazovalca nenavadno hitrostjo in spretnostjo iz poštarskega avtomobila delil pošto od vrat do vrat v središču Rateč.

Nekateri domačini so ga čakali že na vratih, drugi »poštne zadeve« raje uredijo sredi dopoldneva, ko se z avtom ustavi sredi vasi. Dela je očitno veliko. Uroš razlaga, da so poštarji najučinkovitejši med vsemi, ki organizirajo dostave najrazličnejšega blaga, ne le pisem in paketov. »Najdemo vse, dostavimo vse,« se zadovoljno nasmeje. »Včeraj sem peljal preprogo, kakšen meter mi je je gledalo iz avtomobila. Pa hladilnike, omare, pralne stroje … vse tisto, kar ljudje kupujejo prek katalogov. In ne dostavimo le do praga, temveč domov, v stanovanje, če je treba,« opisuje svoje dinamično delo. »Pridemo povsod in kadarkoli. Kdo pa bo šel pozimi z avtom na Korensko sedlo, če ne poštar?«

Številni pogrešajo stare čase

A predvsem starejši ljudje kljub učinkovitosti novega sistema pogrešajo stare čase, ko so se lahko peš odpravili na pošto, vmes koga srečali in si izmenjali novice. »Petdeset let smo imeli pošto, zdaj je pa kar naenkrat ni več. Če hočemo kaj opraviti, stojimo pred avtom pod milim nebom … ne, nismo zadovoljni s pošto, pismonoše so pa »fejst fantje,« je povedala gospa Vida, medtem ko ji je Uroš izročal šop pisem in reklam. »Kar petdeset let, stoletje smo imeli svojo pošto, Rateče so bile nekoč celo svoja občina,« doda gospod Jože, ki pravi, da po novem položnice plačuje na pošti v Kranjski Gori.

»Malo počakajte,« trenutek za tem iz hiše prihiti gospa Magda, »na tem naslovu ni nobenega gospoda Xia,« in izroči pošiljko poštarju nazaj. »Ja,« dodaja, ko jo vprašamo, kakšen se ji zdi novi poštni sistem, »s poštarji sem zelo zadovoljna, čisto vse se je mogoče dogovoriti z njimi. Tudi opraviš lahko vse tisto, kar sicer delamo na »pravih« poštnih okencih, nobenih pritožb nimam … ampak prej, ko je bila v Ratečah pošta, pa čeprav odprta samo zjutraj, je bilo bolje.«

Stanko je bil prvi in edini, ki me je prišel iskat v hlev!

»Čisto vsi nikoli ne bodo zadovoljni, čeprav smo maksimalno fleksibilni in se res potrudimo, da ustrežemo ljudem. Ampak poglejte: še tisti, ki najbolj pogrešajo staro pošto, me v teh dneh, ko nadomeščam kolega, ves čas sprašujejo po Stanku, tako so se ga navadili,« se vmes, tam nekje med hišnimi številkami 82 in 94, utegne nasmehniti pismonoša Uroš. »To je pa res,« se strinja gospod Janko, ki smo ga srečali pred trgovino v Ratečah. »Če me vidi na cesti, se ustavi in mi izroči pošto, ki je zame, pa povpraša, če kaj rabim, kajne Darinka,« nagovori sosedo, ki hiti mimo. Gospa, ki živi čez cesto, se strinja. »Stanko je prvi in edini, ki me je prišel celo v hlev iskat, da mi je lahko izročil pošiljko!«

Mlajši prek spleta in v Kranjski Gori

Večina mlajših prebivalcev Rateč poštne zadeve vendarle ureja prek spleta ali v bližnji Kranjski Gori. Pravijo tudi, da je premična pošta manj ugodna za kakih dvajset podjetnikov, ki poslujejo v kraju in so imeli navado pošto dvigovati vsako jutro na poštnem okencu. A pošta »po starem« vendarle najbolj manjka starejši generaciji. »Nazaj nam jo dajte, če imate le moč,« potoži gospa Tinca Osvald. »Nas je veliko takih, ki jo pogrešamo.«