Varuje vse, ne le ranljive

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 20. avgust 2010 / 06:00

Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek-Travnik je predsednikom države, državnega zbora in vlade izročila poročilo varuha za leto 2009. O nekaterih opažanjih je spregovorila v pogovoru za Gorenjski glas.

Opažamo, da se kršenje človekovih pravic povezuje z naraščajočo socialno stisko. Kakšne so vaše glavne ugotovitve na tem področju?

»Ljudje prihajajo k varuhu s pobudami z najrazličnejših področij in v času obravnave pobude se pokaže socialna stiska, ki je v ozadju. Pridejo denimo zaradi stanovanja, zaradi pokojninskih zadev, počasnega dela sodišč. Ko zadevo proučujemo, vidimo, da posameznik poskuša skozi druge postopke uveljaviti določene pravice in če se zatakne, se obrne tudi na nas. Opažamo večji priliv zadev s področja delovne zakonodaje in posredno iz iskanja socialnih pravic. Pri tem smo vselej pretreseni, ko nam ljudje povedo, da so izkoristili že vse možne oblike pomoči, ki jih država predvideva. Kljub temu jim ostane za preživetje, potem ko poplačajo položnice, samo še kakih 60, 70 evrov na mesec. Največji je problem pri ljudeh, ki živijo sami, in pri tistih, ki imajo otroke, a so ostali brez zaposlitve in so ravno v postopku uveljavljanja pravic socialne varnosti. Še posebej žalostno pa je, ko ostanejo brez dela in brez sredstev, ker jim delodajalec ni izplačal, kazalci za prejšnje obdobje pa kažejo, da so prejemniki prihodkov in padejo iz povprečja upravičenosti do različnih pomoči.«

Letos je veliko pozornost zbudilo izkoriščanje gradbenih delavcev iz drugih držav. Katere vzvode lahko sprožite v takih primerih?

»Tu smo opozarjali na neenak položaj delavcev, ki niso iz držav Evropske unije. Njihov neenak položaj v primerjavi z delavci iz Slovenije se pokaže, ko izgubijo zaposlitev, saj z njo izgubijo tudi pravico do stalnega bivanja. Če nimajo te, ne morejo koristiti nadomestil in pomoči, ki so jih deležni drugi delavci. Čeprav se tudi za njih plačujejo prispevki, te pravice (vsaj tisti, ki so v Sloveniji krajši čas) ne morejo izkoristiti. Na to smo opozorili ministrstvo za delo, odzvalo se je in pripravilo predlog sprememb zakona. Kdaj bo sprejet, pa ne morem napovedati.«

Pred časom je bilo slišati predloge, da bi vzpostavili tudi posebnega varuha otrokovih pravic. Kako je s to pobudo? Ali lahko v okviru vaše institucije učinkovito zavarujete tudi pravice otrok?

»Izhajamo iz tega, ali je za dvomilijonsko populacijo v Sloveniji smiselno odpirati institucijo posebnega ombudsmana, pa naj gre za otroke, starejše ljudi, invalide, manjšine ipd. Varuh človekovih pravic je v Sloveniji univerzalen, pokriva celotno paleto odnosa med posameznikom in državo oz. lokalno skupnostjo. Še pomembnejše pa je vprašanje, kaj bi poseben varuh lahko naredil več ali bolje za otroke. Ko smo to proučevali, smo znova ugotovili, da država ima institucije, ki so dolžne poskrbeti za koristi in pravice otrok, od šolskega sistema do centrov za socialno delo. Seveda pa ta orodja niso vedno najboljša in najbolj učinkovita in jih je treba nadzorovati. To Varuh človekovih pravic RS (krajše Varuh) kot institucija tudi dela. Imam namestnika, ki je posebej specializiran za varstvo pravic otrok, na tem področju je delal že pred mojim prihodom. Je tudi član evropske mreže ombudsmanov za otrokove pravice in se povezuje z ombudsmani po svetu. Glede znanja in ukrepov smo torej na istem, kot če bi imeli posebnega ombudsmana. Drugo vprašanje je, v čem bi se lahko izboljšalo delo sedanjega varuha. Na podlagi pobud smo ugotovili, da en varuh, kjerkoli bi imel sedež, ne more doseči vseh otrok. Iskali smo način, kako bi omogočili večjo dostopnost otrok do pomoči Varuha. V ta namen smo naredili pilotski projekt Zagovornik - glas otroka, vodimo ga drugo leto in smo usposobili okoli 80 zagovornikov, ki delujejo po vsej Sloveniji. Ti morajo končati izobraževanje, preverjamo njihovo znanje in so tudi ves čas pod drobnogledom strokovnjakov. Menimo, da je taka možnost mnogo bolj učinkovita, kot bi bil kateri koli poseben varuh. Pojavlja se tudi vprašanje, kako bi bilo, če bi imel varuh otrokovih pravic enaka pooblastila, kot jih ima varuh človekovih pravic. Če bi vstopal v postopke, kjer bi zastopal otroke v odnosu do neke institucije, se postavlja vprašanje, kdo ga lahko nadzoruje. Nekdo, ki lahko vstopa v postopke, namreč teh istih postopkov ne more nadzorovati. Zato mi ne vstopamo v postopke. Zagovorniki pa so tisti, ki otrokom ojačajo oz. okrepijo njihov glas. Z njimi se pogovarjajo, od otroka spoznavajo njegovo resnično voljo, nato neki instituciji, denimo sodišču, predstavijo otrokovo videnje zadeve. Zagovorniki ne smejo vplivati na otrokovo voljo, pač pa izvedeti, kaj si otrok želi in potem to željo utemeljiti v postopku na sodišču.«

Pač pa obstaja poseben varuh pacientovih pravic. V kakšnem odnosu ste s to institucijo?

»To ni varuh, pač pa so zastopniki pacientovih pravic, ki pa jih prav tako nadzira Varuh. Tudi tu je bila podobna dilema: ali imeti nekega osrednjega varuha ali imeti ljudem dostopne zastopnike. Tu je ministrstvo za zdravje sprejelo našo razlago in šlo v sistem zastopnikov pacientovih pravic. Po enem letu so naša pričakovanja večinoma izpolnjena, njihovo delo je vse bolj poznano, nekateri imajo že kar precej strank. Bilo pa bi dobro, na kar smo opozarjali že prej, da bi njihovo delo razširili tudi s pravicami s področja zdravstvenega zavarovanja. Vemo, da zakon o zdravstvenem zavarovanju zahteva poseben pritožbeni postopek, za katerega pa zastopniki pacientovih pravic nimajo pooblastil. Kot nam poročajo zastopniki, večino zapletov uspejo razrešiti še pred obravnavo na prvi stopnji, in je število pritožb na drugi stopnji resnično zelo majhno.«

Imam vtis, da je namen vaše institucije varovanje ranljivejših skupin prebivalstva …

»Namen Varuha človekovih pravic je varovanje vsakega posameznika v odnosu do države. Drži, da si socialno ali finančno močnejši te pravice lažje izborijo sami. Na Varuha se res dostikrat obračajo ljudje, ki na drug način ne zmorejo ali ne znajo uveljaviti svojih pravic, vendar so med pobudniki tudi vrhunski strokovnjaki, ki so v svojem odnosu do države naleteli na težave. Res je videti, kot da se Varuh ukvarja pretežno z ranljivejšimi skupinami ljudi, saj se varuhi, tudi oba varuha pred menoj, ob srečevanju z bolj ranljivimi skupinami vedno bolj jasno zavedamo, da jim je treba nuditi večjo stopnjo zaščite. Na to opozarjamo tudi državo in jo spodbujamo, da čim prej sprejme zakonodajo, ki daje dodatne pravice šibkejšim, kot so pacienti, invalidi, hendikepirani ali starejši ljudje.«

V zadnjem času več pozornosti zbuja mobing, trpinčenje na delovnem mestu. Ste se že ukvarjali s primeri s tega področja?

»Šikaniranje na delovnem mestu je v zadnjem času medijsko bolj izpostavljeno. Pobude, ki jih lahko vzamemo v obravnavo, na nas lahko naslovijo zaposleni v javnem sektorju, nekdo v zasebnem sektorju ima možnost pritožb le prek inšpektorata. Na osnovi pobud, ki jih imamo kar nekaj, ugotavljamo, da žrtve (ali tisti, ki mislijo, da so žrtve) praktično nimajo kaj dosti možnosti. Imamo zakonodajo, a smo še brez sodne prakse, podobno, kot smo ugotavljali v primerih, ko delodajalci za delavce ne plačujejo prispevkov. Tistim, ki trpinčijo delavce, je zlorabo zelo težko dokazati, pravnomočne sodbe pa lahko preštejemo na prste ene roke. Kaj takemu zaposlenemu preostane? Vidimo, da ne prav veliko, še posebej, ko je nekdo zaradi trpinčenja že tako prizadet, da ima načeto zdravje in si bolan težko najde drugo službo. Dogovarjali smo se iz inšpektoratom za delo in z nekaterimi drugimi inštitucijami, da bomo v okviru Varuha pripravili projekt, namenjen osebam, ki menijo, da so trpinčeni na delovnem mestu. Upam, da nam bo do konca leta uspelo pripraviti interaktivno stran na spletu, kjer bo možno pridobiti čim več informacij in hkrati dajati pobudo Varuhu. Zakonodaja pušča veliko vprašanj odprtih in nejasnih in dokler bo tako, je upanje za ljudi, ki jih na delovnem mestu trpinčijo, zelo majhno.«

Veliko pobud ljudje na vas naslavljajo tudi zaradi sodnih postopkov. Kakšne?

»Še vedno je ta delež med pobudami zelo velik, morda se teža s civilnih zadev prenaša na delovnopravne, vendar se ljudje na nas pretežno obračajo iz dveh razlogov. Eden je ta, da so postopki zelo dolgotrajni (vlečejo se tudi po deset let), drugi pa je subjektivni: nezadovoljstvo z odločitvijo sodišča. Nezadovoljstvo izraža tista stranka, ki pravdo izgubi in je prepričana, da je v sodni obravnavi prišlo do napak v njeno škodo. Varuh se ne more in ne sme spuščati v vsebinsko odločanje sodišč. Tako v teh primerih lahko pobudnikom samo povemo, katerih možnosti se lahko poslužijo (pritožbe). Seveda jim pri tem ne moremo pomagati, sami si morajo najti pravnega zastopnika. Tukaj se spet zapletemo v krog, povezan s socialno državo: ljudje, ki komaj preživijo, nimajo denarja za pravnega zastopnika, in tako v primerih, ko menijo, da so bili oškodovani, tega ne morejo dokazati. Tudi sistem brezplačne pravne pomoči se ni izkazal za učinkovitega v takih primerih.«

Varuh človekovih pravic deluje tudi na terenu. Kako izbirate kraje, kamor odhajate, uradujete morda tam, kjer je več kršitev?

»Predvidenih imamo približno deset zunanjih poslovanj na leto. Na zemljevidu Slovenije označujemo kraje, kjer smo že poslovali in gremo tja, kjer so označbe redkejše. Namen zunanjega poslovanja je, da je naša institucija bolj dostopna ljudem. V neposredno bližino Ljubljane načeloma ne hodimo, saj ocenjujemo, da večina ljudi lahko pride k nam. Gledamo, da te obiske lokalno uravnotežimo, niso namreč vezani na določeno problematiko. Naredili pa smo tudi izjemo, in sicer smo obiskali občine, ki so jih zelo prizadele poplave (občini Bohinj in Vojnik) in primerjali, kako v te manjše občine doteka pomoč države, oz. kako se je država vključila v pomoč prizadetim krajem.«