Izgubljene dragocenosti

Besedilo: Miran Hladnik
Kategorija: GG Plus / četrtek, 19. avgust 2010 / 06:00

To je tretje nadaljevanje zapisov dr. Mirana Hladnika o starih kranjskih knjigah. Tokrat je glavna oseba založnik in tiskar Viljem Požgaj. Nekateri od njegovih nadvse zanimivih tiskov so danes take redkosti, da jih niti v knjižnicah ne najdemo več ...

Leta 1900 je na Kokrškem bregu odprl knjigoveznico in kartonažo Ljubljančan Viljem Požgaj (1879–1951). Pri komaj dvajsetih letih je že imel zaposlene štiri pomočnike, dva vajenca in več delavk. Vezal je knjige ljubljanskega tiskarja Blaznika in kranjskega tiskarja Lampreta. Poročil se je – kot je bilo med obrtniki tedaj navada – z dekletom iz lastnega ceha, s hčerko knjigoveza Pavla Bizjaka, in z njo priženil precej strojev iz tastove delavnice. Tast je obrt opustil, pri Požgajevih pa je posel vzcvetel. Zalagal je tiskovine in razglednice, med leti 1906 in 1920 pa tudi vsaj ducat knjig. Tiskarna je do danes ostala v družinskih rokah in letos praznuje častitljivo 110-letnico obstoja.

Požgajevi tiski so hude raritete, saj nekaterih niti v knjižnicah ne najdemo več. Največji uspeh v njegovi ponudbi je z naklado 10 tisoč izvodov doživela nabožna knjiga Angel varuh. Stalno je imel na zalogi na desetine molitvenikov, ki jih sicer ni sam založil: Mati kraljica vseh svetnikov, Pobožni kristjan, Krščanski zakon, Steza v sveti raj ... Praktičnim potrebam trgovcev sta služila dva računska priročnika z dolgima naslovoma, Novi hitri računar: Praktična knjižica, ki ima vse, kar je v kupilu in prodaji potrebno, že zanesljivo izračunjeno, in Kubična knjiga za trgovce z lesom: Obsega rezan, tesan in okrogel les za vse debelosti, računan na čevlje in metre.

Potrebo po vzorčnih pismih je tešil Ročni spisovnik: Obrtna, trgovska, ljubavna in snubilna pisma, voščila h godovom, novemu letu in drugim prilikam, z dodatkom ljubavnih in prigodnih pesmi, napisi za spominsko knjigo, godovni in pozdravni nagovori, napitnice (1920). V njem piše vdova fantu »povoljno« (naklonjeno) ali »nepovoljno«, znanec piše vdovi v imenu svojega okornega prijatelja itd. Mogoče pa pride še danes komu prav:

Datum.

Cenjena prijateljica!

Kot star znanec Te lepo pozdravim in Ti želim sreče in zadovoljnosti. Slišal sem, da si še vedno prav fletna in lepa in da posekaš še mnogotero dekle. To mi je všeč. Pa ne misli, da Ti hočem za svojo osebo dvoriti. Sem prestar zato in imam odrasle otroke in sive lase. Pa je bil zadnjo nedeljo moj prijatelj Okornov Jurij pri meni in me prosil, naj govorim s Teboj in Ti dam vedeti, da bi se mož rad ženil in da si mu Ti povšeči. Jurij je zlata duša, miren človek, še preboječ, zares pravi oča Okoren. Pa to je tudi njegova edina hiba. Zgovoren ne bo preveč, toda ljubil Te bo in imela se boš dobro pri njem. Daj mu ali po meni ali kako drugače vedeti, če ga maraš.

Te lepo pozdravi

Tvoj stari prijatelj

Jože Ocvirk.

Dobro je šel v promet Prvi slovenski humoristični leksikon: Zbirka najboljših humoresk, satir in kupletov, t. j. zbirka vicev in šal. Reklama zanj pravi, da gre za »razne spakedrije, kako se norčuje na primer kmet iz škrica, škric se spakuje nad kmetom itd.«.

Zabavne narave je bil plakat Deset krčmarskih zapovedi, ki ga je Požgaju mojstrsko narisal Hinko Smrekar. Danes ga najdemo v številnih gostilnah – seveda z zbrisano izvirno Požgajevo blagovno znamko. Veliko je bilo povpraševanje po sanjskih bukvah: Velika sanjska knjiga (1907), Sanjske bukve (1907), Velike sanjske bukve: Po najnovejših virih in izkušnjah staroegiptovskih duhovnikov in azijskih magijcev nabrane in sestavljene z dodatkom pikčanja [...]eomacije, Prave kaldejske sanjske bukve od leta 1231. Slednje je Požgaj celo sam sestavil, na naslovni strani namreč stoji, da jih je »po najbolj zanesljivih virih in lastnih izkušnjah z razkladanjem sanj in s pristavljenimi številkami sestavil M. Jagžop«, kar je založnikov anagram. Ohranilo so se samo nekatere od naštetih, v komaj kakšnem izvodu, pa še ti so od številnih prelistovalcev tako oguljeni in utrujeni, da lahko vsak trenutek razpadejo.

Deset krčmarskih zapovedi

K literarnemu obzorju someščanov je tiskarska hiša prispevala s piratsko povestjo »za stare in mlade« Sin morskega razbojnika, ki jo je iz nemškega izvirnika predelal znani oskrbovalec takega blaga štajerski šolmošter Silvester Košutnik. Pred desetletji sta bila za vedno izposojena oba zadnja registrirana izvoda te knjige, eden iz kranjske Študijske knjižnice in drugi iz nacionalne knjižnice. V osmih snopičih je na več kot 600 straneh izšla priredba senzacionalnega koportažnega romana Prokleta! Emila Richebourga; izvirnik z naslovom La fille maudite je bil iz leta 1876. Roman, ki je najprej izhajal v podlistku in se je priljubil tako, »da se je večkrat izražala želja, da bi se izdal v posebni knjigi«, je doživel dva knjižna ponatisa, 1909 in 1913. Od prve izdaje je v nacionalki ohranjena samo polovica, drugo izdajo pa nam pokažejo v Slovanski knjižnici v Ljubljani. Naslovi zvezkov so obetali napeto branje: Volčji ubijalec prijet, Na pokopališču v Fremicourtu, Skrivnosti starega Mardochea, Ugrabljeni grofič, V kamnolomu.

Gotovi prizori iz življenja so naslikani tako realistično, da ti sili solza v oči in ob njih berilu komaj dihaš ... Sploh pa bodi povedano jasno in glasno, da je roman Prokleta vzbudil tudi v Francozih in Nemcih veliko senzacijo. Kupi si slovenski prevod vsak, ki si želiš mikalnega berila! Kupi si odlični roman posebno Ti, mladenič, ki želiš osrečiti svojo izvoljenko, roman je pripraven za vsako darilo. [...] Dokaz, da je roman Prokleta resnično priljubljen, je ta, da se je že skoro razprodala prva izdaja, da pa ne bode zmanjkalo, smo dali že drugi natis v tiskarno, in tako bo šlo naprej, dokler ne bo imela zadnja slovenska hiša te neprecenljive knjige.

Richebourg, Prokleta

Požgaj je nameraval v desetih zvezkih natisniti kriminalni roman Josip Petrossini, laško-amerikanski skrivni policist. Gre za znamenitega newyorškega policijskega komisarja, ki je končal nasilne smrti na Siciliji in se je zares pisal Joseph Petrosino (1860–1909). Po njem so posneli tri filme, prvega takoj po njegovem umoru. Reklamno besedilo za prvi zvezek detektivovih razburljivih akcij s podnaslovom Njujorške skrivnosti je teklo takole:

Vse skrivnosti mesta, ki je naraslo čez noč iz ribiške vasice na drugo največje mesto na svetu, kjer je življenje pisano in temno, očarujoče in omamljajoče, pogubno, kakor nikjer – kjer aretira policija vsake tri minute kako osebo, kjer zagrabijo vsakih deset minut pijanca, vsakih 20 minut tatu, vsakih 48 minut pretepača, kjer privedejo vsaki dve uri zločinca v preiskovalni zapor in oddajo vsakih pet ur obsojenca v prisilno delavnico, kjer pride na vsakih 8 ur en poizkus umora in se vsak drugi dan izvrši krvav umor in kjer se gode še večja grozodejstva, ki pa ne prodro nikoli na dan in katerih neme žrtve odneso valovi Hudson Riverja v neskončni ocean, vse te skrivnosti pozna Josip Petrossini!

Kljub vabljivi reklami se popis ameriškega kriminala na Kranjskem ni prijel: leta 1911 je izšel le prvi zvezek z naslovom Giovanni Gaspardi, kralj zločincev, ali Živ pokopan: Newyorška povest.

Zanimanju za sodobno tehniko je Požgaj skušal ustreči z »resnično povestjo iz sedanjega časa« Pri telefonu! (1913), ki se dogaja v Parizu leta 1890 in jo je po francoskem avtorju Delourexu prevedel igralec Anton Cerar – Danilo. Da, tudi ta knjiga je verjetno za zmeraj izgubljena. (Nadaljevanje sledi.)