Kmet, ki na leto preteče čez tisoč kilometrov

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / četrtek, 5. avgust 2010 / 06:00

Miha Jerič iz Tatinca je eden redkih gorenjskih kmetov, ki v prostih urah teče in se udeležuje različnih tekaških tekem. Na leto zanesljivo preteče čez tisoč kilometrov.

Tatinec – Nekdaj na kmetih večinoma niso bili naklonjeni športu, rekreaciji, otroci so tedaj kar pogosto slišali od svojih staršev, češ – ali res nimate kaj bolj pametnega početi, kot se igrati z žogo. A časi se spreminjajo, tudi danes so na kmetih pridni in skrbni kmečki gospodarji kot nekdaj, a vse več jih je, ki ob kmečkem delu najdejo čas tudi za sprostitev in za udeležbo na različnih rekreativnih prireditvah. Ko je bil pred leti v Preddvoru prvi tek Gorenjskega glasa na enajst kilometrov dolgi progi, je bil med tekači tudi kmet Miha Jerič iz Tatinca. To je bila njegova prva tekaška tekma, odkar se je bolj resno začel ukvarjati s tekom. »Ko smo se ogrevali po cesti proti Mačam, sem videl, kako so kmetje spravljali koruzo za siliranje. Takrat mi je bilo kar malo nelagodno in sem upal, da me ne bo nihče opazil.«

Ko »opravi« v hlevu, na tek okrog Brda

Miha v osnovni šoli ni maral telovadbe, še posebej ne iger z žogo. Ko je služil vojaški rok v Bovcu, so ga izbrali v ekipo za vojaško prvenstvo v Mariboru in na Pokljuki. Tek ga takrat še ni »osvojil«, z družino, ki si jo je potlej ustvaril, je v redkih urah prostega časa najraje hodil v hribe. O tem, da bi začel še teči, je razmišljal že dlje časa, tudi zato, ker so mu zdravniki namerili previsok holesterol. Ko je poskusno tekel od Tatinca do bližnjih Srakovelj in se je ves upehan vrnil domov, je razlagal: »To ni zame …« Zarečenega kruha se veliko poje, tudi Miha ga je. Že za gorniška vzpona na Veliki Klek ali Grossglockner in Mont Blanc se je pripravljal tudi s tekom, pred štirimi leti je začel redno teči in se tudi udeleževati rekreativnih tekov. Teče dvakrat na teden, večinoma po cesti okrog posestva Brdo in vedno zvečer oz. potem ko »opravi« v hlevu. Včasih gre od doma šele ob desetih zvečer, z lučko na glavi. »Ja, tečem za sebe, za dobro počutje, tekme pa me k temu samo še spodbujajo,« pravi Miha in potlej pokaže, kako natrpan je njegov tekaški urnik. V okviru zimske »lige« je petnajst tekov na Kališče in za zaključek še tekma - dvanajst ur oz. po novem šest ur teka na Kališče, za Gorenjski pokal deset tekov, za Alpski gorenjski pokal pet tekem, po možnostih gre še na nočni tek na Bled, na trbojski mali maraton, na teka na Grintovec in na Veliko planino, Šenčurski izziv, za konec sezone pa še na Ljubljanski maraton. Na leto zanesljivo preteče več kot tisoč kilometrov, doslej najdaljša je bila 21-kilometrska razdalja, v načrtu ima tudi pravi maraton – 42 kilometrov. Bolj kot v teku po ravnini in asfaltu uživa v gorskem teku. Na tekmi Dvanajst ur Kališča je osemkrat pritekel na vrh, v šestih urah pa petkrat.

S tekom »zastrupil« vse po vrsti

Miha je s tekom in tekmami »zastrupil« tudi skoraj vse okrog sebe. Sin Bojan si je že kot študent rad zbistril glavo s tekom okrog Brda, teči sta začeli tudi hčeri Sonja in Tina pa Sonjin mož Miha, Bojanova žena Petra in Tinin fant Klemen, medaljo z otroškega teka ima že tudi Mihova triletna vnučka Ajda. Na lanskem Ljubljanskem maratonu je Bojan tekel na 42 kilometrov, Miha na 21, ostalih pet na deset. »Še dobro, da ne teče žena Slavka, saj bi bili potlej na tekih brez »spremljevalne ekipe«,« pravi Miha in doda, da Slavka med tekom pazi na vnuka, skrbi za nahrbtnike z oblačili, navija … Ko je ob lanskem srečanju z Abrahamom dobil za darilo kolo, je začel tudi kolesariti, oba z ženo pa sta tudi člana Kluba ljubiteljev Kališča, t. i. kališke kljuke, ki prek zime obiskujejo Kališče. Miha je bil na 1.534 metrov visoki gori tudi dvakrat v enem dnevu, ob tem pa še trikrat v hlevu – zjutraj, opoldne in zvečer.

Tekma jih spodbudi

Na Andrejčevi kmetiji, kjer Miha in Slavka gospodarita že približno dvajset let, obdelujejo osem hektarjev lastnih in devet hektarjev najetih kmetijskih zemljišč, redijo petdeset goved in deset prašičev ter letno namolzejo okrog dvesto tisoč litrov mleka. »Dela je vedno dovolj, a kmetija le ni tako velika, da si ne bi mogel vzeti kakšne ure tudi za rekreacijo. Če bi imel še enkrat več živine, pa je vprašanje, ali bi si jo lahko privoščil,« pravi Miha in poudarja, da bi težko našel čas za rekreacijo, če tudi pri kmečkih delih ne bi imel razumevanja in podpore »tamladih«. Včasih jih prav tekma spodbudi, da »stopijo skupaj« in pohitijo z delom.