Prvi koraki v samostojno življenje (4)

»Če pa to ne bo šlo, se bom udinjal za zidarja pri kakšnem graditelju, saj so stanovanjske hiše v okolici rasle kot gobe po dežju,« si je rekel Peter. Imel je srečo, saj je naletel na lastnico bifeja, ki je iskala pomoč zaradi odhoda natakarice na podaljšano porodniško. Plača, ki mu jo je obljubila, je bila pol manjša od tiste, ki jo je dobival prej, a bilo je vseeno bolje kot nič. Vanjini starši so pristali, da bodo materialno skrbeli za vnuka, pa nič drugega.

»Zdi se mi, da sem jim bila prvič v življenju od srca hvaležna za pomoč,« je s solzami v očeh dejala moja sogovornica.

Je že tako, da ima hudič mlade ravno tedaj, ko je to najmanj treba. Podjetje, v katerem je delala Vanja, je zašlo v težave in najprej so postavili na cesto tiste, ki so imeli v karakteristiki največ bolniških.

Psihični udarec, ki sta ga oba s Petrom ob tem doživela, je bil težak. Dolgovi so se jima spet nakopičili, neplačane položnice sta metala v predal, da jima jih ni bilo treba imeti nenehno pred očmi.

»Tisti, ki teh šokov ni še nikoli imel, ne bo razumel občutkov, ko enostavno ni denarja. Ni! Miloščina, ki jo je dajal Zavod, je bila tako majhna, da se od nje ni dalo ne živeti ne umreti. Za pomoč sem šla na Karitas, tam niso preveč spraševali, ampak so dali, če so le imeli kaj na policah. Na televiziji so ravno takrat potekale okrogle mize o tem, kako se nekateri otroci v šoli obmetavajo s kruhom. Ko sem slišala, da so se starši celo pridušali nad ravnateljem, ki je te otroke kaznoval, me je imelo, da bi jih pripeljala k meni domov, da bi videli, kaj se to pravi, če si lačen in če vsakič, ko greš v trgovino, šteješ evre. Če sem samo pomislila, da sem še pred dobrim letom tudi sama metala denar skozi okno za neumnosti, me je imelo, da bi se usedla in zjokala,« je bila žalostna Vanja.

Na srečo pa je našla delo, žal je odhajala od doma le ponoči, tako da je bila nenehno zelo neprespana in utrujena. Petra so klicali v gostilno domala vsak dan, tako da sta se bolj malo videla. Še sreča, da so – kot so obljubili - za otroka poskrbeli starši.

»Kljub vsemu pa sem ostala optimist. Veste, saj se človek vsemu privadi. Ko nam je včasih, ko sem bila otrok, babica pripovedovala zgodbe o tem, da je skorjo kruha nosila ves teden v žepu, preden jo je pojedla, se mi je zdelo smešno. Današnje generacije smo vsega presite. Pogosto sem mislila, da nimam »ničesar«, pa sem si lahko privoščila marsikaj, o čemer danes le sanjam. To, da sem šla iskat k staršem, če mi je zmanjkalo, se mi je zdelo logično. Zato tega daj-dam tudi nisem kaj prida cenila, ker je bil sam po sebi umeven,« je nadaljevala.

Stres je pripomogel k temu, da so se pričele vrstiti še ginekološke težave, nekega petka so jo pod nujno poklicali na čiščenje maternice, ker so se bali, da prinaša visok »pap« brisa kakšne rakave spremembe. Na srečo se to ni zgodilo.

»Včasih pride do spleta okoliščin, ki nas prepričajo, da je na tem svetu vse mogoče,« je dodala.

»Kolegici, s katero sva skupaj pristali na cesti, se je ponesrečil fant, medtem ko je padel z neke strehe, kjer je pomagal menjati opeko. Še zmeraj je v bolnišnici in zdravniki se bojijo, da ne bo nikoli shodil. Spet drugi se je izneveril mož, našel je drugo, bolj bogato, in jo je pustil na cedilu, tik preden je šla rodit. Ljudje na take udarce preprosto nismo navajeni. Peter mi včasih pove, koliko je takih, ki gostilničarja, kjer dela, prosijo, če lahko plačajo konec meseca. Na pivo pa prihajajo samo zato, da ne bi izgubili ugleda pri znancih in prijateljih,« je še dodala Vanja.

Želje, ki jih imata s Petrom, pa so zelo skromne. Rada bi si našla službo, pa da bi imela vsaj toliko denarja, da bi lahko pričela tekoče plačevati položnice. Kredit jima kot Demoklejev meč visi nad glavo in vsakič, ko samo pomisli, da bi zamudila z obrokom, jo napadejo nočne more.

»Kako pa boste preživeli počitnice?« jo vprašam.

»Sin bo šel na morje prek Rdečega križa, midva s Petrom pa greva na neko turistično kmetijo pomagat pospravljat seno,« je odgovorila brez oklevanja.

Prej, preden pa sva se poslovili, me je prosila, da naj še nekaj napišem: »Za tiste, ki nimamo, je včasih najbolj poniževalno to, da oni drugi, ki se kopajo v izobilju, mislijo, da smo odlagališče stare navlake. Zadnjič je prišla neka prijateljica lastnice hiše, kjer živimo, in nam prinesla polne vrečke oblačil svojega pokojnega moža. Ko sem ji prijazno rekla, da jih nimam za kaj porabiti, me je nadrla, da sem nehvaležnica. Pa sem res?!« (Konec)