Odvetnik, ki zmaguje na Dunaju in v Celovcu

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / petek, 23. julij 2010 / 06:00

Slovenski odvetnik mag. Rudi Vouk je od leta 2001 naprej vztrajal s pritožbami na dunajsko ustavno sodišče in uspel. Koroška vlada je morala že postaviti tri nove dvojezične krajevne table. Če si trmast in potrpežljiv, na koncu vedno zmaga pravna država, pravi odvetnik Vouk.

Verjetno ste ponosni, ker je morala koroška deželna oblast zaradi vaše uspešne pritožbe na avstrijsko ustavno sodišče v Pliberku in v dveh sosednjih vaseh postaviti tri dvojezične krajevne napise.

»Moje zasluge so v toliko, da brez pritožb, ki sem jih vlagal, ne bi bilo zadnje odločitve ustavnega sodišča, brez nje pa ne bi postavili niti ene table. Do leta 2001, ko je prišla prva razsodba ustavnega sodišča, so vsi menili, da je boj za nove dvojezične table zgubljen. S pravnim pristopom pa smo dokazali, da ni tako. Vsi smo vedeli, da je stanje protiustavno, vendar poti za izhod nismo našli, pa tudi prave volje ni bilo.«

Pred avstrijskim ustavnim sodiščem so še nekatere Vaše pritožbe. Kdaj bodo znane odločitve? Računate na uspeh?

»Tri table, ki so jih postavili, so samo prvi korak na zelo dolgi poti k ureditvi dvojezične topografije. Sedaj ima okrog devetdeset krajev na južnem Koroškem dvojezične krajevne table, moralo pa bi jih biti najmanj dva, če ne trikrat toliko. Ustavno sodišče je doslej v 18 primerih odločilo meni v prid, vendar nobena odločba ni bila uresničena, ker je takratna Schuesslova in Haiderjeva vlada s posebno uredbo to preprečila. Proti tej uredbi je vloženih še 12 mojih pritožb. Računam, da bo ustavno sodišče o njih odločalo decembra, potem pa bo zvezna vlada primorana nekaj storiti. V pliberškem primeru je trajalo več let, da so postavili table. Pa ne zato, ker bi si jih deželni glavar Doerfler srčno želel, ampak ni imel več nobenega drugega izhoda.«

Po vašem mnenju nove table niso znamenje drugačne, Slovencem bolj naklonjene politike deželne oblasti.

»To ni naklonjenost, ampak ji je zmanjkalo trikov, da bi postavitev tabel še naprej preprečevala. Ustavno sodišče je najprej razveljavilo tablo, ki je bila samo nemška, potem je za nedopustno ravnanje štelo tudi njeno prestavitev. Enaka usoda je doletela tudi poskus, ko so pod nemško krajevno tablo namestili manjšo s slovenskim imenoma kraja. Oblasti je preprosto zmanjkalo načinov, kako bi še naprej izigravala odločitve ustavnega sodišča, deželni glavar Gerhard Doerfler pa se je zaradi tega znašel na pragu kazenskega sodišča, kjer se je izvlekel z izgovorom, da ni razumel, kaj bi moral narediti, kar mu ni ravno v čast. Ker bi sodišče v primeru ponovitve takega ravnanja začelo postopek, je table moral postaviti. To je bistvena novost v zgodbi o dvojezičnih krajevnih tablah, v kateri so vsi, od Dunaja do Ljubljane, trdili, da tistega, česar na Koroškem nočejo, ni mogoče narediti. Mogoče je, če si dovolj potrpežljiv in trmast. Na koncu zmaga pravna država.«

Eden od znanih koroških Slovencev je napovedal, da bo koroški deželni glavar sicer dvojezične table postavil, vendar bo moral zaradi njih odstopiti, table pa bodo po vzoru »taffelsturma« iz sedemdesetih let pomazali in podrli. Verjamete v ta scenarij?

»Ne verjamem, čeprav napovedujejo tako grozljivko. V primeru teh treh tabel se ni zgodilo nič pretresljivega. Table stojijo in prepričan sem, da bo tako tudi v drugih primerih. Ljudje se bodo na table navadili. S trditvijo, da je večina v deželi proti dvojezičnim tablam, delamo Korošcem krivico. Morda jih odklanja le ena tretjina, ki pa se ne bi odločila za fizične napade. Svet je postal drugačen. V sedemdesetih letih je bila Avstrija sama zase in se nihče ni smel vtikati v njene zadeve. Danes je članica Evropske unije, zato ne more delati, kar se ji zahoče. Tega se zavedajo tudi na Koroškem. Drugi tretjini Korošcev je čisto vseeno, kaj se dogaja, tretjina, ki ji dvojezičnost nekaj pomeni, pa bi se z nami veselila, če bi bilo to vprašanje rešeno. Problem je, ker se je politika vedno ozirala le na tretjino skrajnih in s tem omogočila vzpon Haiderju in svobodnjakom. Na tako dolgoročno škodljivo politiko stalno opozarjamo socialdemokrate in ljudsko stranko. Če jo bosta spremenili, bo obdobje svobodnjaške premoči na Koroškem hitro končano.«

Zakaj je prav na Koroškem več nestrpnosti do drugačnih in nacionalizma kot v drugih avstrijskih deželah? Na Gradiščanskem se oblast hvali z dvojezičnostjo in pravicami hrvaške manjšine. Je nad Koroško breme zgodovine?

»Razmere so tudi zgodovinsko pogojene. Koroška ni doživela denacifikacije. Še dolgo po drugi svetovni vojni je izkaznica, da si bil pri nacistih, veliko pomenila. Nekdanji deželni glavar Leopold Wagner se je hvalil, da je bil Hitlerjev mladinec. Povsod drugod bi moral tak politik odstopiti, pri nas pa je bil priljubljen deželni glavar. V takih razmerah so ljudje spoznavali, da lahko na osnovi sovraštva do Slovencev uspejo. To je bil čisti oportunizem. Prepričan sem, da v resnici niso tako mislili. Poznam več koroških politikov, ki so po odhodu s funkcije govorili, da je tako ravnanje bedarija in da bi morali delati drugače. Zakaj potem sami niso delali drugače? Koroški manjka samozavesti. Tako kot je zemljepisno stisnjena med gore, se zapira tudi miselno in ne dovoli, da bi ji kdo z Dunaja, iz Ljubljane ali iz Bruslja svetoval. Tako ravnanje vodi v slepo ulico in v gospodarsko zaostajanje, pri sosedih pa povzroča posmehovanje. Upam, da se bodo ljudje zdramili in ugotovili, da je bilo zadnjih dvajset let vladavine Haiderja in njemu podobnih katastrofa. Udaril je škandal s Hypo banko. Iz dežele odhajajo izobraženi ljudje, ker zanje ni ustreznih delovnih mest. Statistiki napovedujejo, da bo imela Koroška kot edina med zveznimi deželami leta 2050 manj prebivalcev kot danes. To so sadovi dosedanje pogubne deželne politike.«

So med ljudmi, ki so se zaradi osebne poklicne ali politične uveljavitve prepustili političnemu toku, tudi Slovenci?

»So. Zavedati se moramo, da je bila pred stotimi leti tretjina Korošcev Slovencev in tudi med njimi je bilo veliko takih, ki so bili proti vsemu, kar je bilo dvojezičnega. Psihologi nam razlagajo, da je to posledica iskanja nove identitete, v katerem si zaradi dokazovanja, da si res postal nekaj drugega, pripravljen za to narediti prav vse. Taki primeri so bili najbolj pogosti v okoljih, kjer je bila manjšina najštevilnejša, na primer na Zilji, kjer se danes le redki še priznavajo za Slovence. Danes se to, sicer redkeje, dogaja v Pliberku in v Železni Kapli. Primerov, ko Slovenci svoj socialni vzpon povezujejo z asimilacijo in so prepričani, da bodo materialno uspeli le kot Nemci, je sedaj manj tudi zato, ker smo Slovenci na Koroškem v povprečju bolje izobraženi kot večinski narod, za kar ima največ zaslug slovenska gimnazija v Celovcu. Žal politika te spremembe še ni sprejela in je skrajni čas, da jo.«

Koliko dvojezičnih krajevnih napisov bi moralo biti postavljenih na Koroškem?

»V sedanji uredbi, ki je protiustavna, piše, da 93. Vsi nam pravijo, kako zapleteno je vprašanje dvojezičnih krajevnih tabel, vendar dejansko sploh ni. Avstrijsko ustavno sodišče pravi, da morajo biti dvojezične table postavljene v krajih, v katerih živi po podatkih ljudskega štetja iz leta 2001 nad deset odstotkov slovenskega prebivalstva. Ljudskih štetij, v katerih bi povpraševali ljudi po jezikovni pripadnosti, pa v Avstriji ne bo več. Pogledati je treba torej rezultate ljudskega štetja in table postaviti v krajih, kjer se je nad deset odstotkov prebivalcev izreklo za Slovence. Tabel bi bilo tako okrog 250. To ne bi bila velikodušnost do nas, saj bi morali Avstrijsko državno pogodbo uresničiti že leta 1955, ko je bila sprejeta, in ne leta 2010. Leta 1955 bi morali postaviti okrog osemsto dvojezičnih krajevnih tabel. Spoštovanje odločitve ustavnega sodišča je tisti minimum, ki ga imamo pravico zahtevati. Če pa bomo Korošce prepričali, da je dvojezičnost južnega dela Koroške skupna kulturna dediščina, na katero smo lahko vsi ponosni in s katero lahko le pridobivamo, bo morda nekoč dvojezičnih krajevnih tabel še več. Za začetek pa je treba spoštovati pravno državo.«

Število 141, o katerem so se dogovarjali pred leti, za vas ni sprejemljivo.

»Ne, ni, ker je v nasprotju z razsodbami ustavnega sodišča. To število so skušali zapisati celo v ustavni zakon, s katerim bi spremenili 7. člen Avstrijske državne pogodbe. Z dovolitvijo spremembe naše zaščitne norme v 7. členu bi naredili hudo napako. Ta člen Avstrijske državne pogodbe je treba uresničiti in ga ne spreminjati.«

Nekateri deželni politiki predlagajo ponovno preštevanje manjšine, nekateri pa menijo, da bi morala o postavitvi dvojezičnih krajevnih tabel odločati vsaka občina posebej.

»Oboje je nesprejemljivo. Preštevati so nas hoteli že leta 1976, vendar je poskus spodletel. Če pa bi občine same odločale o dvojezičnih tablah, potem najverjetneje ne bi postavili nobene. Ker so evropski zakonodajalci spoznali, da krajevna večina ne more odločati o manjšinskih pravicah, so pristojnost odločanja o teh vprašanjih prenesli na centrale, v Avstriji na Dunaj, v Sloveniji pa v Ljubljano. To je običajen evropski pravni standard.«

O reševanju manjšinskih vprašanj se je gotovo treba pogovarjati in v nekaterih primerih tudi sklepati kompromise. Kdo je na Koroškem pravi pogovorni partner za Slovence: vlada, Heimatdienst, stranke?

»Naša pogajalska partnerja sta deželna in zvezna vlada, ne pa zasebne ustanove, kot na primer koroški Heimatdienst in njegov predsednik Feldner, s katerim se pogaja dr. Marjan Šturm. Njegovo ravnanje je problematično, ker Feldner pri reševanju naših problemov nima nobene uradne funkcije in ne vem, zakaj bi se morali najprej dogovoriti z njim in šele nato z oblastjo. V pravni državi je treba zakone spoštovati, pa če konsenz je ali ga ni. Ne smemo spregledati, da se za Heimatdienstom še vedno skriva skrajna avstrijska desnica, ki se je večina avstrijske in evropske politike izogiba, Slovenci pa naj bi se prav z njo pogovarjali o reševanju naših težav. Nič nimam proti, če se nekdo zasebno pogovarja s Feldnerjem in ga skuša prepričati, da zastopa napačna izhodišča. Ne morejo pa ti ljudje odločati o naših pravicah.«

Sredi leta ste se umaknili iz slovenske politike na Koroškem. Ste se naveličali brezplodnih razprav, praznih obljub in tudi žalitev, ki ste jih zaradi svoje slovenske zavednosti doživljali v koroški javnosti?

»Od vsakega nekaj. Naveličal sem se voziti na Dunaj, v Ljubljano in ne vem kam še. Prazni kilometri brez pravega rezultata. V dvajsetih letih političnega delovanja sem bil pogosto zgrožen, da sogovorniki večkrat niso imeli pojma, o čem se pogovarjamo, in so nas odpravljali z obljubami, da se zavzemajo za naše pravice, nas podpirajo in podobno. V Sloveniji sta bila izjemi nekdanji in sedanji predsednik republike Milan Kučan in dr. Danilo Türk, pa tudi Lojze Peterle je vedno razumel, o čem se pogovarja. V Avstriji je bilo sogovornikov, ki bi poznali naš problem, še manj. Bivši kancler Gusenbauer je še kolikor toliko vedel, o čem govori, drugi pa večinoma ne. Tudi med manjšino imamo ljudi, ki se celo pogajajo o reševanju naših problemov, pa ne vedo natančno, za kaj gre.«

Vseeno ste eden redkih slovenskih politikov na Koroškem, ki se lahko pohvali z rezultati svojega dela. Zaradi vaših pritožb so postavili nove krajevne table.

»Eden od razlogov za moj umik iz politike je dejstvo, da je tudi na pravnem področju dela čez glavo. Morda sem bil celo predolgo v politiki, v kateri so začeli mešati politične izjave in pravni položaj. V pravni državi o razsodbi ustavnega sodišča ni debate, politično pa lahko govorimo karkoli. Zato je morda pametneje več delati na pravnem področju in dajati manj političnih izjav. Sam sem na pravnem področju začel svoje delo. V navadi mi je, da delo, ki ga začnem, tudi končam.«

Kaj lahko naredi novi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko?

»Dr. Valentin Inzko je izziv za avstrijsko politiko. Ob izvolitvi je bil deležen njene hvale, zato bodo morali uresničiti vsaj del njegovih zahtev, sicer se bodo osmešili. Novi predsednik Narodnega sveta ima prednost zaradi svojega ugleda in položaja. Z njim se bodo morali pogovarjati in mu ne bodo upali pred nosom zapirati vrat.«

Nekje sem prebral ali slišal napoved, da čez petdeset let na Koroškem ne bomo slišali več slovenske besede. Se vam zdi ta napoved preveč črna?

»Slovensko besedo bomo še slišali, vprašanje pa je, ali bo slovenska manjšina še politični subjekt, ki bo sposoben sooblikovati politiko. Zato moramo čim prej drugače organizirati naše organizacije. S takšnimi, kakršne imamo sedaj, nas čez petdeset let res ne bo več. To govorijo vsi po vrsti, vendar nihče noče nič spremeniti. Vedno se najde nekdo, ki je proti, in zaradi njega potem vsi odnehajo. Očitno sami tega ne bomo zmogli in nam bodo morali pomagati Ljubljana, Dunaj ali Celovec.«