Kako se je kuhal letošnji kresnik

Besedilo: Miran Hladnik
Kategorija: GG Plus / sreda, 7. julij 2010 / 06:00

Kresnika 2010 za najboljši roman, objavljen v letu 2009, je dobil Tadej Golob za Svinjske nogice. Kresnikovi žiriji pa je predsedoval prof. dr. Miran Hladnik, slovenist in gorenjski rojak. Preberite njegov članek o tem, kako je bilo letos "izza kresnika".

Podeljevanje priznanj, odlikovanj ali nagrad je občutljiv posel. Skoraj bi lahko rekli, da povzroča več nejevolje pri tistih, ki niso bili izbrani ali izbranca ne marajo, kot veselja pri nagrajencih in njegovih navijačih. Tudi z literarnimi nagradami ni dosti drugače in marsikdo je prepričan, da je vse skupaj ena navadna kuhinja. Kot predsednik petčlanske žirije za najboljši slovenski roman preteklega leta sem zadnje mesece intenzivno prelistaval sveže knjige, v debati s kolegi argumentiral sodbe za in proti in bil soodgovoren za izbiro simpatičnega romana Svinjske nogice letošnjega kresnikovega nagrajenca Tadeja Goloba. Tule je poročilo, kako se je kuhala letošnja kresnikova odločitev.

Nagrado je začelo podeljevati Društvo slovenskih pisateljev leta 1991 in letošnja podelitev je bila jubilejna dvajseta. Spočetka so žiranti izbirali med obvladljivo količino kakih 40 romanesknih novitet, letos pa so se morali pregristi že skozi več kot sto knjig, ki so jih bibliotekarji vpisali v katalog kot romane. Čas ne dopušča, da bi vsak član žirije prebral vse evidentirane romane, polovico letne bere pa že nekako zmore. S popolnoma neobetavnimi knjigami nismo izgubljali časa in ko sta dva bralca sklenila, da je zanič, smo šli drugi trije raje brat naslednjo. Obetavne knjige smo seveda prebrali vsi člani žirije in tako počasi prišli do seznama dobrega ducata naslovov in ga v debati soglasno obtesali na deseterico nominirancev. Ker je literarno ambiciozne tekste lahko prepoznati, nam to ni delalo težav. Prva leta je žirija izbirala samo pet nominirancev in v drugem krogu izmed njih zmagovalca, od 2003 dalje pa izbiranje poteka v treh krogih tako, da najprej sporoči imena prve deseterice.

Enotni smo bili tudi pri selekciji petih finalistov. Vsak zase je rangiral deset polfinalistov in po seštevku osebnih lestvic smo tiste z druge polovice izločili. Tako so se poslovili Matej Kranjc z romančkom v zabavni celjščini Requiem za gospo Goršičevo, Milan Kleč z obsežnimi in začuda zgodbeno zaokroženimi Snežnimi kroglami, Nejc Gazvoda z romanom o odraščanju V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta, Gabriela Babnik s socialno zavzeto žensko zgodbo V visoki travi in Borut Golob z noro zabavno pripovedno karikaturo Smreka, bukev, lipa, križ.

Nekaj nihanja je bilo pri zadnjem finalistu, kjer smo tehtali med Borutom Golobom in Andrejem Skubicem in se odločili za Skubičev roman Lahko, saj se je zdelo, da moramo dati prednost avtorjevemu socialnemu angažmaju, ki je črpal iz travmatičnih konfliktov s cigani v dolenjskem Ambrusu, čeprav nad kompozicijo romana, ki preizkuša formo diptiha, vsi niso bili ravno navdušeni. Jani Virk se je z romanom Ljubezen v zraku uvrstil med peterico zaradi jezikovne suverenosti; po zgodbeni plati pa vsaj ozaveščenemu ženstvu njegov mačo junak najbrž ne bo preveč všeč. Mimo Lojzeta Kovačiča žirija tudi tokrat ni mogla, ob vseh pomislekih, ki so jo navdajali, in ugovorih, ki so prihajali do nje. Za uvrstitev je govorila avtorjeva brezobzirna odkritosrčnost v popisovanju intimnih in socialnih zadev na obzorju smrti, proti pa nerodno dejstvo, da je knjiga Zrele reči izšla šest let po avtorjevi smrti, da je bila deležna uredniških posegov in da v strogem pomenu ne gre za roman, ampak za dnevnik. Opazovalec Evalda Flisarja je napeta debela knjiga o zadnjem letu življenja mladega junaka, ki odkriva ljubezen in socialno akcijo in skuša zarisati svojo sled v svetu. Spretni pisatelj ve, da bodo bralca pritegnili eksotično newyorško dogajališče, aktualne ekološke in teroristične teme ter privlačni motivi ljubezni in skrivnostnih identitet. Tadej Golob je prepričal z izrazno duhovitim in groteskno zabavnim romanom nenavadnega imena Svinjske nogice, katere junak je zadrogirani risar erotičnih stripov (natančneje: pornografske variante Martina Krpana), ki mu gre v življenju vse narobe.

Da bi zmagovalec ostal skrivnost, smo si rangiranje finalistov prihranili za kresni večer, ko žirijo za uro in pol zaprejo v Cankarjevo spominsko sobo na Rožniku, kjer se zadnja leta dogaja podelitev, in jo prikrajšajo za kulturni program, ki medtem v njem uživajo obiskovalci – menda je bil letos bolj urbano ubran kot v preteklosti. Ne, odločitev za zmagovalca ni bila najlažja in žiranti sami nismo bili gotovi, koga postaviti na vrh. Po štetju glasov za prvo peterico je za mišjo dlako bolje kazalo Flisarju, v finalnem rangiranju pa so se stave za pičli dve točki nagnile v korist novinca Goloba, ki je sicer alpinist in novinar pri slovenskem Playboyju. Veteran Flisar je tako postal edini od največkrat nominiranih, ki še ni bil deležen nagrade.

Pri kresniku gre za oceno tako imenovane literarne kvalitete, kar pomeni, da o zmagovalcu razsojajo ljudje, ki se z leposlovjem profesionalno ukvarjajo kot kritiki ali literarni zgodovinarji, ne pa splošna bralska publika. Če bi izbirala ta, bi kresnikov venček šel verjetno drugam in bi krasil glave piscev kriminalk, mladinskih knjig, fantastičnega žanra, mogoče tudi zgodovinskega romana, osebnih pričevanj, potopisov ... Žirija je pozorno prebirala tudi ta dela, vendar bi se slepili, če bi mislili, da so imela enake možnosti za zmago. Pošteno bi bilo, če bi tekmovala v svoji kategoriji oz. bi zanje obstajala posebna nagrada. To seveda ne pomeni, da strokovna žirija daje prednost manj berljivim knjigam, nikakor ne, vendar bolj kot žanrske odlike ceni mojstrstvo pripovedovanja, jezikovni artizem, kompleksnost in aktualnost sporočila ali pomensko polifonijo, interpretabilnost besedila ter avtorjev dialog s svetovno in domačo literarno tradicijo. Trije nominiranci se izrecno navezujejo nanjo: Skubic izrablja lik Tavčarjeve in Šeligove Agate Schwarzkobler, Tadeja Goloba je navdihoval Levstik, v Flisarjevem romanu mrgoli zvez s sodobno ameriško književnostjo in filmom, če pa bi iskali za slovenskimi sorodniki, se nam je treba spomniti le Bartolovega Alamuta.

Hočeš nočeš prišepetavajo s strani tudi neliterarni argumenti, kamor sodijo avtorska kondicija in sloves, ki si ga je avtor ustvaril z opusom, z redno kritiško spremljavo in s prisotnostjo v medijih, njegova morebitna politična opredeljenost, pripadnost tej ali oni literarni skupini, ugled založbe in podobne reči. In človek sliši: Flisar bi po petih nominacijah vendar že zaslužil nagrado; ali: naj dobi nagrado sveži Tadej Golob za svoj prvenec – kresnik bo s stavo na mlade dokazal svojo vitalnost; naj dobi nagrado prekmurski Flisar ali mariborski Golob, samo da ne bo spet kdo iz Ljubljane. Ali pa: nagrada naj gre enemu od avtorjev založbe Beletrina, saj je izdala knjige kar šestim od prve deseterice. In še: naj raje že tretjič zmaga Kovačič, ki je leta 1991 prižgal prvi kresnikov kres, in tako zaokroži dvajsetletnico nagrade. Čeprav našteti pomisleki niso nelegitimni, domnevam, da so pri končni presoji vendarle prevladali literarni kriteriji.

Eno izmed pogosto zastavljenih vprašanj v zvezi z nagrado je, če sem prepričan, da smo izbrali res pravo in trajno literarno kvaliteto. Odgovarjam: kdo pa se še nadeja najti trajne vrednote v našem spremenljivem svetu! Pa vendar: da, izbrali smo za ta čas ustrezno. Če pa bo tudi trajno, je odvisno od tega, kako pogosto bomo nagrajene romane in druge izvirne knjige jemali v roke. Saj sploh niso tako drage: Svinjske nogice so po 16,5 evra, druge pa stanejo (z izjemo Zrelih reči, ki jih gremo pač iskat v knjižnico), med 24 in 29 evri. Priporočam!