Spodbujajmo otrokov govor (3)

Nekateri otroci radi uporabljajo "otročjo" govorico, kar pa sčasoma postane moteče tako za starše kot za otroka.

Pogosto so vzroki takšnega vedenja v iskanju pozornosti, ob spremembah v družini, ob prelomnicah v razvoju (vstop v vrtec, vstop v šolo), včasih tudi ob čustvenih pretresih, ob bolezni. Kot da otrok ne bi želel odrasti in ne mara tega, kar se mu dogaja. V takšnih situacijah se otrok rad zateka v preteklo obdobje, ko je bil še »lahko« majhen in nebogljen in ni takšen govor nikogar motil. Zgodi pa se tudi, da je to samo kratko obdobje, ko otrok sicer že obvlada govor, rad pa preizkuša reakcije okolice. Če so te burne, je to zanj še večji užitek. Ob prihodu novega člana v družino ali ob druženju z malimi otroki lahko starejši otroci za nekaj časa prevzamejo otročjo govorico, vendar se sami od sebe kmalu vrnejo na tisto, kar že znajo. Če dobijo zadosti pozornosti in našega časa v skupnem druženju pa otročja govorica sploh ni zanimiva. Kadar je tega »pačenja« le preveč ali traja predolgo časa, pa je prav, da poiščemo vzroke za takšno obnašanje. Ponavadi ne zaleže, če otroka kregamo, popravljamo ali ves čas opozarjamo na to, kako se pogovarja. Kadar je vzrok v iskanju pozornosti, mu jo dajmo več v skupnem druženju, ne toliko na poseben način, ker potem lahko res postane nekaj posebnega. Pomaga vključevanje v vsakdanje dejavnosti, ki so primerne za »velike« otroke in s tem dobi otrok boljši položaj. Poudarjajmo, kaj vse že zna in kako se je česa naučil. Čim manj se ukvarjajmo s samimi besedami. Ob otročji govorici lahko tudi rečemo »ne razumem te, povej mi še enkrat«. Tako nas otroci ne povlečejo v svojo igrico pačenja in se morajo potruditi s tistim, kar že obvladajo. Vsekakor potrebujejo ljubeče in potrpežljive starše, ki vzamejo otročjo govorico kot prehodno obdobje z nekim sporočilom.