Titovi zakoni niso bili srečni

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / petek, 14. maj 2010 / 06:00

Kljub vsem svojim ženam, velikim ljubeznim, ki jih je doživel, veliki osebni popularnosti in naklonjenosti številnih žensk je zadnja leta svojega življenja živel osamljen in globoko potrt, je zapisal v knjigi Ženske v Titovi senci njen avtor Miro Simčič.

V tokratni knjigi Ženske v Titovi senci pišete, da so imele ženske pomembno vlogo v Titovem življenju, trditve nekaterih opisovalcev Titovega življenja o desetinah žensk in množici nezakonskih otrok pa so za vas problematične.

»Dejstvo je, da je imel Tito pet žena in da z nobeno ni bil srečno poročen. Partijskemu tovarišu Lazarju Koliševskemu je nekoč dejal: Veš, revolucionar se ne bi smel nikoli poročiti. Tako je krivdo za propadle zakone prevzel nase. Pri vseh njegovih ženah je pomembno to, da je samo prvo Pelagijo Belousovo -Polko iz Kirgizije spoznal na način, ki je običajen za spoznavanje ženske in moškega, vse druge pa so bile iz ozkega kroga komunističnih aktivistk in agentk, kar je bilo za Tita zelo nevarno in je moral stalno brisati sledove za seboj. V takih razmerah si težko predstavljam, da bi bil lahko tako ambiciozen revolucionar, kot je bil Tito, ženskar. Polka in Broz sta se spoznala v bližini Omska leta 1917, ko je bilo njej trinajst, njemu pa petindvajset let. Naslednje leto sta se poročila po pravoslavnem cerkvenem obredu. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, od katerih je preživel le sin Žarko. Leta 1920 sta se preselila v Jugoslavijo. Ker je bil Tito pogosto zaprt, se je Polka s sinom Žarkom leta 1929 vrnila v Sovjetsko zvezo. Tito je leta 1935 med obiskom Moskve obiskal svojo ženo, ki ni vedela, kje je sin Žarko. Sam ga je našel v poboljševalnici, ker je zašel v slabo družbo. Skrb zanj je prevzel Slovenec Josip Kopinič, ki je opravljal pomembne dolžnosti pri Kominterni.«

Potem je izbral nove ženske. Z nekaterimi se je tudi poročil.

»Druga žena je bila Nemka Anna Koenig, ki je v Kominterni delala pod psevdonimom Lucija Bauer in je bila dvaindvajset let mlajša od Tita, s takratnim ilegalnim imenom Friederich Walther. Tito je veliko skrivnosti o svoji drugi ženi odnesel v grob. Z Anno naj bi se poročil predvsem zato, da bi skrbela za sina Žarka. Vendar so jo že leto po poroki zaprli in jo v stalinističnih čistkah zaradi vohunjenja za Nemčijo ubili. Tretja pomembna ženska Titovega življenja je bila Herta Haas, ki je bila rojena leta 1914 v nemško-slovenski družini v Slovenski Bistrici. Delovala je v naprednih mladinskih gibanjih in leta 1937 potovala v Pariz, kjer je srečala Tita in kasneje opravljala pomembne partijske kurirske naloge. Pogosto je bila v Titovi bližini. Z njim je zanosila in spomladi leta 1941 rodila sina Aleksandra - Miša. Prepričana je bila, da je bil Hrvat Ivan Krajačić - Stevo, ki je dolga leta igral pomembno in predvsem negativno vlogo na Titovem dvoru, kriv za njeno medvojno aretacijo in dogodke, ki so preprečili ponovno skupno življenje s Titom.«

Srečanje v Titovi spalnici

V knjigi ste zapisali, da bi se morda v Jugoslaviji stvari obračale drugače, če bi Tito in Herta Haas (pred dobrim mesecem je umrla v Mariboru – op. p.) ostala skupaj.

»Tako mi je dejala tudi Saška Broz, hčerka Titovega sina Miše. Herta je bila ekonomistka, izobražena in kultivirana ženska, poliglotka, trdnega značaja, svetovljanka. Z njo nihče ni mogel manipulirati, niti Tito ne, čeprav mu je bila zelo predana. Tito se je po vojni želel z njo pobotati. Za njeno izpustitev in za odhod na osvobojeno ozemlje v Sloveniji je dal svobodo nekaterim visokim nemškim častnikom, ki so bili v partizanskem ujetništvu.«

Herta je prišla na zasedanje Avnoja v Jajce in poiskala Tita. V njegovem bivališču pa je našla drugo žensko.

»Herta Haas je v številni slovenski delegaciji prišla na drugo zasedanje Avnoja v Jajce in je v hiši, v kateri je prebival, poiskala Tita. Njega ni bilo, zato pa je v spalnici našla mlado dekle, ki je postiljalo dve postelji. To je bila Titova 'vojna' žena Davorjanka Paunović - Zdenka. Po spominih Milovana Djilasa je Herto, za katero je očitno vedela, osorno pozdravila z besedami: Draga moja, v tej sobi ni prostora za dve ženski. Herta je poiskala Tita in ga vprašala, ali ni ona njegova zakonita žena, on pa ji je pred sodelavci v zadregi odgovoril: Dajta se dogovoriti. Nimam se namena o ničemer dogovarjati, je odgovorila in se brez slovesa od Tita vrnila v Slovenijo. V enem od intervjujev je o svoji zvezi s Titom dejala: Ločila naju je vojna. Če je ne bi bilo, bi stvari potekale drugače.«

O Davorjanki Paunović - Zdenki, četrti Titovi ženi, ste napisali vsaj meni neznano podrobnost, da je bila sorodnica Mirjane Marković, žene pokojnega srbskega predsednika Slobodana Miloševića.

»Davorjankina mati Biserka Paunović in Mirjanina mama Vera Miletić sta bili sestri. Vera je Mirjano rodila v partizanih, njen oče pa je bil Moma Marković, eden od najmočnejših komunističnih voditeljev v Srbiji, ki je hčerko popolnoma zanemaril. Davorjanka je bila 29 let mlajša od Tita. V ilegalni partijski hierarhiji je zelo hitro napredovala in se v začetku vojne zbližala s 'čednim gospodom srednjih let', Titom. Z njim je preživela najhujše skušnjave partizanskega vojskovanja, vendar je proti koncu vojne zaradi tuberkuloze začela hirati in se sušiti. Umrla je 1. maja leta 1946 na Golniku.«

Za pokojno Zdenko je prišla peta žena, Jovanka Budisavljević - Broz.

»Ni. Ni šlo tako hitro. Tito je zelo plesal okoli znane pevke Zinke Kunc, ki pa ga ni hotela. Bile so tudi ženske, ki so ga zavrnile.«

Krajačićeva igra z Jovanko

Jovanki namenjate velik del knjige in jo večinoma prikazujete v negativni luči. Kakšna je bila ta Srbkinja iz Like?

»Vsak, ki jo je zgrešil, je lahko srečen. Jovanko je v Titovo bližino po naročilu iz Moskve leta 1946 pripeljal dvakratni ali celo trikratni vohun, rezident NKVD in siva eminenca na Hrvaškem in na Belem dvoru Ivan Krajačić - Stevo. Ugotovil je, da bo z Jovanko zlahka manipuliral in da se bo lepa gospodinja prikupila tudi Titu. Leta 1948 sta res začela ljubezensko zvezo, ki ni mogla dolgo ostati skrivnost. Leta 1950 je Tito Jovanko zasnubil, zaradi težav z Informbirojem pa sta se poročila šele leta 1952. Do konca Titovega življenja je bila njegova šibka točka. Znala mu je zlesti pod kožo.«

V knjigi pišete o dvomljivi Jovankini dejavnosti med vojno. Skrivala naj bi se v Zagrebu in komaj dobila dve priči, potrebni za dokaz njene aktivne udeležbe v NOB od leta 1941 naprej.

»S težavo jih je dobila, čeprav ljudski rek pravi, da 'kod nas svaka stoka dobije dva svijedoka'. Sama je povedala, da je za NOB delala že od avgusta 1941 naprej, vendar je njena trditev dvomljiva. Zakonca Pavel in Beba Martinec iz Zagreba sta trdila, da je Jovanka pod lažnim imenom leta 1942 in 1943 živela v Zagrebu, vendar so jima iz Belega dvora kmalu poslali bogata darila in jima resno svetovali, naj ne brskata več po preteklosti tovarišice Jovanke. Udba je še leta 1987 preverjala, ali je Jovanka med vojno delala za ustaše ali Nemce.«

Jovanka je bila obsedena z željo po oblasti nad Titom in nad državo. Med svojimi izpadi je bila sposobna Tita tudi ustreliti, saj je bila oborožena.

»Ali ga udariti po glavi. Dokumenti pričajo, v kako dramatičnih razmerah je živel Tito. Njegovi osebni zdravniki, med njimi tudi dr. Bogdan Brecelj, so zapisali, da niso več zmožni skrbeti za njegovo zdravje in za varnost, in da je neposredno ogrožen od soproge, ki boleha za hudo obliko paranoje. Pogosto je grozila s pokolom, bila je ljubosumna na Titovi maserki in drugo osebje. Napodila je tudi šefa Titovega kabineta Jožeta Smoleta. Tita so sodelavci seznanili z nevarnim početjem soproge. Soglašal je z reorganizacijo maršalata in na zmanjšanje vpliva Jovanke. Aprila leta 1975 je Tito pred njo v poznih nočnih urah v copatah s pomočjo generala Marka Rape pobegnil iz rezidence na Užiški 15 v Beli dvor. Zakonca sta se dokončno ločila leta 1977.«

Ne moremo se znebiti vtisa, da je življenje Tita in Jovanke potekalo po taktih Ivana Krajačića - Steva, ki mu pravite »Rasputin Titovega dvora«.

»On je kot izkušen obveščevalec in Titov zaupnik igral pomembno vlogo, ne le pri odnosih med zakoncema Broz, ampak tudi pri rušenju Rankovića in jugoslovanskih partijskih liberalcev. Ranković je pred prihodom na brionski plenum hotel narediti samomor. Krajačićev krog, v katerega štejejo Josipa Manolića, Josipa Boljkovca, Stipeta Mesića, Dražena Budišo in Zvonimira Čičaka, je odigral pomembno vlogo pri pomiritvi ustašev in komunistov na Hrvaškem. Josip Manolić se je sam hvalil, da je preko noči 70 tisoč članov Zveze komunistov Hrvaške pripeljal v HDZ, Krajačić pa je v sodelovanju z nemško tajno službo BND vidnim predstavnikom hrvaške nacionalistične emigracije v Nemčiji podelil 150 hrvaških potnih listov in s tem preluknjal ustaške organizacije.«