Tekma za zgled

V zadnji številki Športnega glasa, ki je Glasova mesečna priloga s športno rekreativno vsebino, je Miran Kavaš, trener savskih kolesarjev, v kolumni pisal o upadu kolesarskih dirk v Sloveniji.

Ni bilo mogoče drugače kot prikimati njegovi ugotovitvi. Slovenija z Gorenjsko na čelu je v strahotnem minusu, kar se tiče kolesarskih tekmovanj. Včasih ni bilo tako. Žal se ne smemo vedno izgovarjati na nekdanje boljše čase, ker to enostavno povedano ne bo nič spremenilo. Razloge je Miran dobro opisal. Dodati je okusno samo še to, da danes ni več volontersko razpoloženih ljudi in da danes težko najdeš pridne, delovne in športu in rekreaciji pripadne posameznike. Tarnanje in udrihanje čez vse ni vredno in si ne zasluži črk na papirju, kaj šele v Gorenjskem glasu, ki gre v dobronamerno smer skupaj s tistimi, ki jim ni mar, kaj se godi z rekreacije in športa željnimi ljudmi.

In vendar so svetle izjeme. O športnem društvu Bam.bi smo pisali nekaj številk nazaj. Pisali smo tako na splošno. V nedeljo so pripravili kolesarske dirke za rekreativce. Nič takega, bi se lahko mislilo, ampak ko zvemo, da so oni skoraj edino društvo na Gorenjskem, ki tako dirko sploh organizirajo, postanem - postanemo lahko zgroženi. Še kdo na Gorenjskem organizira kolesarsko dirko za rekreativce v cestni vožnji? Res se ne morem spomniti. Izjema so tisti, ki podpirajo gorsko kolesarstvo. Tisti so pridni, delovni in navdušeni nad tem, kar počnejo. Rekreativni »cestarji« morajo uživati v maratonih. Teh je kar nekaj na Gorenjskem, a maratoni so pač maratoni. Tudi tisti tekmovalni še vedno niso dirka. In zakaj naj bi rekreativec dirkal? Zato, da ovrednoti svojo voljo do malce resnejšega treninga. Drugega razloga skoraj da ni. Ovrednotenje pa je mogoče pomembno za tiste, ki svoji rekreaciji namenijo več časa kot pa večina rekreativcev. Mogoče še ta, da so med nami tudi taki, ki jim je tekmovalna rekreacija precej bolj dostopna kot vrhunski šport, ki je namenjen redkim posameznikom.

In se spet vrnem k društvu Bam.bi. Zakaj njim uspe organizirati vsaj eno tako tekmo na leto? Zakaj se jim to splača? Zakaj v tem uživajo? Zakaj večina rekreativcev komaj čaka dirko, ki se začne in konča v Voklem? Da, v Voklem in ne na primer sredi Kranja! V tem mogoče pride do razlike med njimi in tistimi, ki bi radi nekaj naredili, pa ne morejo, ne zmorejo, ne znajo, ostanejo samo pri besedičenju. Je res lažje narediti tekmo v Voklem kot pa v središču Kranja ali Bleda? Prepričan sem, da ne, ker morajo najprej biti ljudje, ki se tega lotijo, usmerjeni v končni cilj, ki ga lahko dosežejo le z ljubeznijo do kolesarstva. In kot drugo, tega se morajo enostavno lotiti, besedičenje ne zadostuje. In potem se pokažeta pridnost in delavnost in ljudje, ki radi tekmujejo s kolesi, so zadovoljni.

Pohvala gre Bambijem, po mojem mnenju, popolnoma upravičeno. V teh časih organizirati nekaj, kar si malokdo upa ali malokdo zna, je težko. A včasih je bilo drugače, veste. Svoje dirke so imela Kokrica, Prebačevo, Kranj, Tenetiše, Tržič, Bohinjska Bistrica, Železniki, Bled, Radovljica, Kamnik, Komenda ... in se opravičujem tistim, ki sem jih pozabil našteti.