Turizem smo ljudje

Odgovor na članek »Letališče bo«, objavljen v mnenjih Deželnih novic v petek, 8. januarja 2010.

Spoštovana ga. Kokalj,

 

Pozorno sem prebrala vaš članek v Deželnih novicah, navajate, da zadnja usmeritev občine Radovljica v asfaltiranje ene steze na letališču Lesce ni skladna z usmeritvami občine v razvoj turizma, ker turisti potrebujejo mir, drugače jih posledično zaradi prisotnosti letališča oz. hrupa, ki ga letala povzročajo, ne bo. Ne bom se spuščala v večne debate v teh odmevih okoli gradnje asfaltne steze, ker gradbene dokumentacije na poznam, preverjeno pa naj bi bila kvadratura asfaltne steze več kot pol manjša kot navajate, in zaradi hitrejših in višjih vzletov kot posledica asfaltne steze naj bi bil »neznosen« hrup manjši. Verjemite mi, sama sem zgodnje otroštvo preživela v Lescah, odraščala sem v Radovljici, pa letov letal nad domačo hišo sploh ne slišim.

 

Na vaše navedbe, da sta mir in tišina edini adut, ki ga lahko turistom ponudi Radovljica z okolico, bi se sama osredotočila na vprašanje, zakaj bi turisti obiskali ravno radovljiško občino, primerjano z drugimi bolj atraktivnimi lokacijami, in kaj jim le ta sploh lahko ponudi. Moja hipoteza je, da so se tudi zaradi prepoznavnosti cilja pripravljeni ustaviti in ostati več kot dan ali dva na lokaciji, ki je glede na realne statistike poznana predvsem po tranzitnem turizmu. Tu bi se osredotočila na segmente, ki ju lahko razberemo skozi cilj »aktivni športni turizem«, opredeljenem v Strategiji razvoja turizma radovljiške občine, in to sta prepoznavnost lokacije ter dostop do potrebne infrastrukture, dodala bi še pomen osebnih poznanstev. Ker turizem smo predvsem ljudje.

 

Lani poleti smo slovenske letalke s pomočjo ljubiteljev leškega travnika, pilotov iz drugih klubov ter ljubiteljev slovenskega letalstva na letališču v Lescah organizirale prvo evropsko srečanje Združenja ameriških jadralnih pilotk in hkrati 32. njihovo redno letno srečanje, WSPA (Women Soaring Pilot Association), ki je glede na članstvo postalo že svetovno združenje ter vključuje pilote s celega sveta. Odziv na leški seminar je bil prav neverjeten, nikoli v zadnjih 32 letih udeležba na takem petdnevnem seminarju še ni bila večja kot lani v Lescah. Prišlo je kar 46 jadralnih pilotov udeležencev seminarja, pretežno iz Amerike, tudi iz Švice, Nizozemske, Italije, Hrvaške in Nemčije, Slovenije, skupaj z učitelji, pomočniki ter spremljevalnim osebjem se je dnevno število udeležencev na letališču več kot podvojilo (in prav vsi med njimi so ob prihodu prejeli angleško različico Vodnika po radovljiški občini). Še uspešneje smo ponovile zgodbo izpred štirih let, ko se je tridnevnega letnega Srečanja evropskih pilotk (FEWP) udeležilo kar skupno šestdeset udeleženk iz vse Evrope. Ameriški odziv na lanski seminar jadralnega letenja na radovljiško raven in Slovenijo je bil izjemen in delček njihovega zadovoljstva in odziva si lahko preberete tudi na spletnih straneh www.opensoaring.com/NaKrilih/Odprave/odprave_wspa.html.

 

Zgodba o ozadju njihovega obiska na letališču v Lescah ni sama po sebi umevna, ne prvi ne drugi niso prišli sami od sebe, tako za Radovljico z okolico, velik del med njimi tudi za obstoj Slovenije niso izvedeli sami od sebe. Nekaj je bilo potrebno storiti za prepoznavnost in za gostoljubje lokacije in pretežno so bila to poznanstva in trud mnogih posameznikov. Začetek prve zgodbe datira na leto 2004, ko sem se sama, skupaj s še dvema letalkama, spet zahvaljujoč poznanstvom in naključju prvič udeležila rednega letnega seminarja ženskega jadralnega letenja v Ameriki. Kljub našim predhodnim predstavitvam v spletnem časopisu velika večina ljudi, ki smo jih srečale, ni vedela, da obstaja Slovenija, ter kje in kakšna naj bi sploh bila. Neskončno smo udeležencem seminarja in ostalim, ki smo jih srečevale na poteh, pojasnjevale, da ne prihajamo iz bivše ex-ruske republike, da naša država geografsko locira v Evropo, da s svojo plačo lahko preživimo skozi mesec, tudi tisti, ki se jima je dozdevalo, da morda prihajamo z območja nekdanje Jugoslavije, so nas zanesljivo uvrščali v vojno območje ipd. Objave na interesnih spletnih straneh, članki v letalskih revijah, prijateljstva, poznanstva, letalska podjetja, ki poslujejo v Ameriki in Evropi, dosežki jadralnih pilotov in predhodni obiski nekaj Američanov so prispevali, da se je podoba in prepoznavnost močno izboljšala in rezultat je bil množični obisk. Nepoznavanje in nezaupanje je zamenjalo zanimanje in navdušenje nad deželo. Zgodbi obeh srečanj, ter nenazadnje pomladni letalski tabori tujih, pretežno nemških jadralnih pilotov na letališču Lesce, kot naše udeležbe na tekmah in taborih v tujini imata tako primerljivo osnovo in precejšen multiplikacijski učinek na pozitivno prepoznavnost lokacije.

 

Opisan je samo en obraz potencialnega turizma v naši občini in povečanja prepoznavnosti dežele, nič se ne zgodi samo od sebe. Interesi so tu in tam, poznamo jih, včasih je lokalne interese tudi dobro preseči, če hočemo storiti korak naprej, kajne? Vesela bi bila tudi nasprotnih argumentov v prid vašim trditvam, vendar bi me prepričala le merljiva dokazila in aktivna dejanja v prid prepoznavnosti in razvoja.

 

Lepo pozdravljeni,

 mag. Nataša Marzidovšek