Kranjske knjige, liberalne in klerikalne

Besedilo: Miran Hladnik
Kategorija: GG Plus / četrtek, 6. maj 2010 / 06:00

Objavljamo drugi del besedila dr. Mirana Hladnika Stare kranjske knjige. V njem izveste med drugim, kako je liberalno in ambiciozno Lampretovo tiskarno in založbo v Kranju prevzelo katoliško Tiskovno društvo ...

Ivan Primož Lampret je tiskal za celotni slovenski knjižni trg. Med njegovimi leposlovnimi avtorji je bil iz Kranja Ivan Rozman (1873–1960), ki je leta 1906 za ljubljanskega založnika Schwentnerja v narodno igro s petjem priredil Kersnikovo povest Testament. Rozman, ki je svoja službena leta sklenil kot uradnik na univerzi, je objavljal tudi drugod: napisal je knjigo o koroškem plebiscitu in pesniško zbirko Nova erotika: Disonance in akordi. Od Lampretovih leposlovnih tiskov imajo literarnozgodovinsko težo Aškerčeva redakcija Prešernovih Poezij, prvi zvezek Trdinovih Zbranih spisov – oboje za Schwentnerja –, Murnikova burka Bucek v strahu, drama socialdemokratskega politika Etbina Kristana Kato Vrankovič in ponatis njegove novele Savičev pesimizem. Kristan se je rad mikastil s klerikalci in je leta 1908 ob 400-letnici Trubarjevega rojstva v brošurah Delavske tiskovne družbe polemiziral z njimi o Trubarjevem pomenu za Slovence.

Zbirateljska redkost je »izvirni socialno politični roman« Deset let v peklu. S psevdonimom Dr. Radovan Pavel ga je podpisal Ivan Fajdiga (1854–1935) s Perovega pri Kamniku. Fajdiga je brez dokončanega študija opravljal boljše zasebne službe na Dunaju, v Trstu, Gorici in Radovljici in se poln idealizma posvečal časnikarstvu in ljudskoprosvetni dejavnosti, v Radovljici je npr. spodbujal sadjarstvo in pletarstvo. Bil je časnikar in urednik v Trstu in Gorici, o njegovi narodni zavesti pričata knjigi Naši narodni grehi: Kako bo z vojsko in Ob enajsti uri. V Slovenskih večernicah je objavil povest Zadnji tihotapec, mogoče pa je tudi avtor dveh nenavadnih knjig, romana Nebesa (1905), ki je izšel pod psevdonimom Marko Zorin, ter brošure Konec sveta (Trst, 1911).

Politično angažirani Lampret je 1908 natisnil Komunistični manifest in v založbi socialdemokratskega časopisa Naprej spise politika Antona Kristana (14 let mlajšega soimenjaka dramatika Etbina Kristana). Za ravnotežje katoliškemu protialkoholnemu tisku je bila brošura Kaj mora mladina vedeti o alkoholu, ki jo je iz nemščine prevedel Franz Gärtner, sicer bolj poznan kot avtor Ilustriranega vodnika po Gorenjskem (1904) in publicist v Gorenjcu. Lampretova zbirka osmih brošur s provokativnim naslovom Več luči! (1910) s praktičnimi informacijami o cerkvenih davkih in oprostitvi od vojaščine, s senzacionalnimi razkritji samostanskega razvrata in o vraževerju je bila protiutež klerikalni rubriki Antona Mahniča z enakim naslovom v časopisu Rimski katolik.

Tiskovno društvo, ki je kupilo Lampretovo tiskarno, je od leta 1911 do druge svetovne vojne natisnilo polovico manj publikacij kot Lampret. Z zamenjavo lastništva se je prej liberalski časopis Gorenjec v letih 1911–16 in 1934–41 pobarval katoliško. Katoliški oziroma pod vplivom Slovenske ljudske stranke so bili tudi drugi časopisi kratke sape, ki jih je med obema vojnama tiskalo Tiskovno društvo: dve glasili orlovske telovadne organizacije, štirje cerkveni in trije mladinski časopisi, med njimi Gorenjček. Katoliki so bili za razliko od Lampreta bolj lokalno zavzeti, saj so tiskali povečini Gorenjcem. V letih 1912 in 1913 so v 20 zvežčičih zbirke Gorenjska knjižnica ponatisnili na desetine podlistkov iz Gorenjca: zgodovinske spise (npr. o Šmartinu pri Kranju), življenjepise (med drugim o zgodovinskem piscu Petru Hicingerju iz Tržiča in o Prešernovem kranjskem zdravniku Tomažu Pircu), potopise in smešnice. Kar je bilo prevedenega leposlovja, je bilo vse iz slovanskih jezikov. Najplodnejši avtor zbirke je bil Peter Bohinjec, sledili so Ivan Pregelj, Gustav Strniša in Frančišek Ksaverij Steržaj. Nekaj več dolžine so imele zgodovinska povest Grajski lovec Janka Bajdeta, Za poklicem Petra Bohinjca in Pregljeva spevoigra Ribičeva hči. Bohinjčeva povest govori o zvezi med plemkinjo Regino in grajskim oskrbnikom Tomažem na Hudenjah pri Mokronogu, ki se smeta poročiti šele na starost, njun sin Žiga pa postane duhovnik. Pripovedi dajejo barvo ciganske prerokbe, tatinski Vlahi, prepiri med vaščani in obračuni med graščaki.

Peter Bohinjec je pri Tiskovni družbi prišel do dveh zvezkov Zbranih spisov z naslovom Drobnice in Sredozimci, ki sta prinesla njegove mladinske spise, posebej pa so mu natisnili še zgodovinsko povest Zadnja luteranka. Slovničar Anton Breznik je pohvalil jedrnat jezik našega »drugega Jurčiča«, ker se »ne izgublja v impresionističnem opisovanju« in ker »črpa naravnost iz ljudstva«. Bohinjca je pohvalil tudi Izidor Cankar, ki pa si ga je malo pozneje v romanu S poti v prizoru o tem, kako bi slovenski pisatelji popisali Romeovo plezanje k Juliji na balkon, ironično privoščil. Cankarju so bile všeč tudi črtice Gustava Strniše (očeta pesnika Gregorja Strniše), v nič pa je zmlel Frančiška Steržaja: »Steržaj piše o bohinjskih gorah in prebivalcih, ki med njimi živi in dela, včasih bolje, včasih slabeje, a nikoli posebno dobro.« Steržaj je danes pozabljen avtor. Svojčas je bil znan po priredbi Jurčičevega Tihotapca za ljudski oder, večerniški povesti Po njeni krivdi, mladinskih spisih in lovskih pripovedih. Rodil se je 1878 na Rakeku v gostilničarski družini, umrl pa 1922 na Koprivniku v Bohinju, kjer je služboval kot duhovnik; pred tem je pastiroval še v Škofji Loki in tako kot Bohinjec in Jalen v Srednji vasi v Bohinju.

Za liberalsko ravnotežje katoliškemu Tiskovnemu društvu je skrbela tiskarna Sava. Njen glavni lastnik je bil liberalski politik in poznejši kranjski župan Ciril Pirc (1865–1941), ki do delavcev ni bil tako prijazen kot Lampret, zato je leta 1931 v podjetju s 35 zaposlenimi prišlo do stavke, ki jo je vodstvo zadušilo z najemom zagrebških stavkokazov. Tiskali so uradne tiskovine in periodiko, knjig pa ne. Časopisi, ki jih je Sava neuspešno poskusila izdajati (trije politični, tri sokolska glasila, humoristični Škrat in senzacionalistični Zabavni list), so bili liberalskega značaja. V založbi Franca Tratnika iz Struževega je izšlo šest številk štirinajstdnevnega lista za slovensko mladino Mladina. Lokalnega gorenjskega značaja je bila komaj ena tretjina Savinih periodičnih publikacij, večinoma je tiskala za naročnike iz drugih slovenskih krajev. (Nadaljevanje sledi.)