Njene navijačice zmagujejo

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / torek, 20. april 2010 / 06:00

Iz ozadja: Majda Bertoncelj že več kot desetletje trenira Cvetke, najbolj prepoznavno osnovnošolsko navijaško skupino v Sloveniji. Profesorica športne vzgoje je od jutra do večera v telovadnici.

Redko srečam tako aktivno žensko, kot je Majda Bertoncelj. V akciji je od zgodaj zjutraj do pozno zvečer, na njenem urniku pa so same športne aktivnosti. Doma je v Gorenji vasi pri Retečah, po izobrazbi je profesorica športne vzgoje, po poklicu pa zadnjih petnajst let učiteljica na OŠ Cvetka Golarja v Škofji Loki. Poleg tega, da uči športno vzgojo, je na šoli tudi trenerka navijaške skupine Cvetke, akrobatsko navijaške skupine Netopirji, vodi gimnastični krožek in ples - kot krožek ter kot izbirni predmet. V popoldanskem času se posveča dejavnostim v okviru svojega ŠD Matrica M & S: gimnastiki, navijaštvu, plesu in aerobiki. Je selektorica slovenske navijaške in pom-pon reprezentance. Poleg tega je tudi mama, njen sin pa je odličen telovadec svetovnega formata Sašo Bertoncelj.

Moja prva asociacija na Majdo Bertoncelj je aktivna ženska, ki cel dan preživi v telovadnici. Bo držalo?

»To je res. Zjutraj začnem v šoli s prvo uro ob 7.10 in ponavadi končam od treh do pol štirih. V popoldanskih urah pridejo na vrsto dejavnosti v okviru društva. Dan zaključim z vodenjem aerobike, kar pomeni nekje ob 21.15. Glede na vse športne aktivnosti mi kondicije ne manjka, pride pa seveda vmes kakšen dan, ko sem utrujena.«

Najbolj prepoznavni ste kot trenerka navijaške skupine Cvetke.

»Zgodba s Cvetkami se je začela leta 1999, ko so iz Šolske košarkarske lige na šolo prišli promovirat navijaške skupine. Takratna ravnateljica Mara Potokar me je poslala na seminar. Učili so nas ameriški inštruktorji in nad tem športom sem bila takoj navdušena, tudi zato, ker je navijaštvo kombinacija plesa in gimnastike, ki me spremljata že vse življenje. V tem sem se videla. Bilo mi je zanimivo, nek nov izziv in sem poskusila. Po le nekaj mesecih treninga smo šli na državno prvenstvo in zmagali.«

Ste morda tudi sami kot mlada punčka želeli postati navijačica?

»Takrat je bil to pri nas še premalo poznan šport. Morda smo kaj podobnega videli v kakšnem ameriškem filmu, a se ne spomnim, da bi me kot otroka to navdušilo. Sem se pa ukvarjala z drugimi športi, a ne na vrhunski ravni. V Partizana sem hodila na gimnastiko, kasneje sem plesala. V družini smo bili štirje otroci in nisem si mogla privoščiti, da bi na treninge hodila v Ljubljano.«

Na šoli Cvetka Golarja pa je navijaštvo zelo popularno.

»Učenke si zelo želijo postati Cvetke. Se pa marsikatera potem tudi premisli, saj je navijaštvo naporen šport. Zahteva veliko discipline, reda, resnosti pri treningih. Trenutno je Cvetk petinpetdeset.«

Imate tudi kakšnega »Cvetkota«?

»Ne, čeprav bi se nekateri učenci radi pridružili, pa jih je strah, da bi jih klicali, da so Cvetke. Večinoma je tako, da trenirajo pri akrobatsko navijaški skupini (zabijanje na koš), nato pa se nam pridružijo v klubu in postanejo del članske navijaške skupine. Trenutno je v članski skupini osem fantov. Navijaštvo si večina ljudi predstavlja napačno. To ni ples, potrebne je veliko moči, obvladanje gimnastičnih elementov.«

Kako potekajo treningi?

»Treningi so naporni. Če si predstavljate, da štiri deklice dvigajo eno, jo mečejo v zrak, ulovijo, je jasno, da je potrebnega veliko treninga moči. Ni tako enostavno. Najprej se naučijo osnov varovanja, saj je varnost na prvem mestu, sledi trening moči in kondicije. Veliko se dela na gibljivosti, akrobaciji, gimnastičnih elementih. Navijaštvo zahteva celovito športno osebnost.«

V gimnastičnem delu vam je v pomoč tudi sin Sašo.

»S svojim gimnastičnim znanjem je v veliko pomoč in osnov gimnastike uči najmlajše, pomaga pa tudi pri osnovnošolcih. Kar nekako je pogoj, da vse učenke, preden postanejo Cvetke, obiskujejo gimnastiko. Najprej se je treba naučiti osnovnih elementov obvladanja svojega telesa, premikanja po prostoru, koordinacije, motorike.«

Bili ste že na svetovnem in evropskem prvenstvu. Kaj vam še ostane, cilji za naprej?

»Morda olimpijske igre, čeprav ne vem, ali bomo to kdaj dočakali. Navijaštvo ni olimpijski šport, želim pa si, da bi postal. Najprej se bodo morale uskladiti zveze, ki skrbijo za ta šport in ki jih je po svetu kar veliko. Ko in če bomo enkrat pod okriljem enotne, močne zveze, se morda lahko nadejamo sprejetja navijaštva med olimpijske športe.«

Imate ob vsem sploh kaj časa za svoje hobije?

»Trenutno nimam primernega časa za kaj drugega. Kadar me kdo vpraša, kaj je moj hobi, vedno rečem, da je to ples, zato uživam v svojem poklicu. Največja sreča v mojem življenju je, da je moj poklic moj hobi.«