Družina, ki živi za skoke

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: GG Plus / petek, 26. marec 2010 / 06:00

V sedemčlanski družini Prevc iz Dolenje vasi so kar trije mladi smučarski skakalci, med njimi je najuspešnejši 17-letni Peter. Starša vse tri sinove že vrsto let vozita na treninge in tekme, včasih je treba v Kranj tudi šestkrat na dan. "Ni nama težko. Vesela sva, da se ukvarjajo s športom in da ne zapravljajo časa za neumnosti," pravita starša in dodajata, da doma fantje pridno pomagajo pri gospodinjskih opravilih.

Ob včerajšnjem materinskem dnevu smo obiskali sedemčlansko družino Prevc v Dolenji vasi, ki že vrsto let živi s smučarskimi skoki. Petra, s sedemnajstimi leti najstarejšega od petih otrok, ljubitelji športa dobro poznajo, saj jih je letos razveselil s kar nekaj vrhunskimi uvrstitvami v svetovnem pokalu in na olimpijskih igrah, na poti smučarja skakalca pa mu uspešno sledita tudi mlajša brata, 14-letni Cene in 10-letni Domen. Fante, ki imajo še dve mlajši sestrici – petletno Niko in trimesečno Emo, na športni poti že vrsto let podpirata starša Julijana in Darko.

Sinove je treba vsak dan voziti na treninge v Kranj. »Običajno se tja peljemo dvakrat, trikrat na dan. Dobro je, kadar imata dva sinova trening istočasno ali pa enega pripelješ, drugega pa odpelješ domov. Zelo dobrodošlo je tudi, da ima Peter, ki obiskuje tretji letnik kranjske ekonomske šole, ponavadi trening že kmalu po pouku. Da je treba čimmanjkrat na pot, večkrat v službi – zaposlena sem namreč v Kranju - malo 'potegnem', potem katerega od sinov spotoma peljem domov. Zgodilo pa se je že, da smo morali tudi šestkrat v enem dnevu v Kranj, na primer ob koncu tedna, ko so vsi imeli tekme v različnih krajih in so imeli različne odhode,« pripoveduje mama Julijana ter doda, da jima z možem ni težko početi tega in da so prevozi pač postali del njihovega vsakdana. »Vesela sva, da se ukvarjajo s športom, da ne zapravljajo časa za neumnosti in da imajo zapolnjen urnik. Kljub treningom in tekmam jim še vedno ostane čas za računalnik, televizijo in prijatelje.«

Na vprašanje, ali je njuna požrtvovalnost poplačana s športnimi uspehi sinov, je oče Darko odgovoril: »Ne razmišljam tako. Imajo veselje in so uspešni, zato so materialni stroški ob tem povsem zanemarljivi. Tudi če ne bi bili uspešni, bi jih pa morda s tem rešili ulice, slabe družbe. Od tega so odnesli ogromno koristnega, ne gre le za skoke in treninge, trenerji delajo tudi na vzgoji, mladi se naučijo 'delati', upoštevati druge, morajo se znati organizirati, se naučiti postaviti zase, treba se je tudi boriti …«

Peter zna kuhati, likati, šivati …

Vzgajati pet otrok, je vse prej kot mačji kašelj, ob tem pa je Julijana zaposlena za polni delovni čas kot knjižničarka na ekonomsko-trgovski šoli v Kranju (ta čas je sicer na porodniškem dopustu), Darko pa je lastnik pohištvenega salona. In kako jima družinsko življenje uspeva usklajevati s službenimi obveznostmi? »Zdi se mi, da imam vedno manj dela. Fantje so pridni in opravijo vedno več gospodinjskih opravil. Vsak ima svoje zadolžitve,« pove Julijana in doda, da je ob njenem prihodu iz službe včasih kosilo že skuhano. Fantje, glavni kuhar je Cene, ki ima najbolj izostren okus, si pomagajo s kuharsko knjigo, včasih pa jim mama kar po telefonu daje navodila.

Najstarejši Peter prizna, da zadnje čase manj pomaga, saj je veliko zdoma: »Prej sem večkrat skuhal kosilo. Pripraviti znam testenine, palačinke, juho, spekel bi meso … Znam likati, pa tudi šivati, kar mi prav pride tudi pri skokih, saj je kombinezon narejen zelo po meri in hitro kje popustijo šivi.« Domen je zadolžen za pometanje, Cene zlaga posodo iz pomivalnega stroja, čisti hodnik in kopalnico, vsak mora sam pospraviti sobo … »Treba jih je motivirati, pa gre. Včasih ubogajo šele na tretjo besedo, naredijo pa. Prepričana sem, da jim bodo te delovne navade v življenju koristile. V današnjih časih, ko so ženske marsikje v službah celo dlje kot moški, morajo ti priskočiti na pomoč pri gospodinjskih opravilih,« je razmišljala Julijana.

Po napornih treningih fante čakata še domača naloga in učenje. »Izobrazba je zelo pomembna. Pravzaprav imam že v krvi, da jim nenehno ponavljam: 'šola, šola, šola' …,« pove Julijana. Peter ugotavlja, da se da biti hkrati uspešen v športu in šoli: »Moraš si dobro razporediti čas. Ko se učiš, zraven ne smeš početi še šest drugih stvari.« Te dni nimajo tako natrpanih urnikov, saj se jim treningi znova začnejo po veliki noči.

Čez noč postali znani

S Petrovimi vrhunskimi rezultati pa je prišla tudi velika pozornost medijev, česar prej družina ni bila vajena. »Mislim, da smo se zdaj že kar zadosti pojavljali v medijih in da bi bilo vseeno, če se nekaj časa ne bi,« v smehu pravi njegova mama, a glede na to, da je Peter šele dobro začel uspešno skakalno kariero, se bodo mediji bržkone še dolgo zanimali nanj. »Mediji se mi ne zdijo nadležni, narediti morajo svoje delo. Tudi to spada zraven,« razmišlja Peter. Pa ga mimoidoči na cesti zdaj ustavljajo? »Sploh še nisem imel kaj dosti časa, da bi šel čez vas, med ljudi. Tisti, ki spremljajo skoke, bi me gotovo prepoznali.« Ko mu omenim sprejem, ki so mu ga vaščani pripravili ob vrnitvi z olimpijskih iger, se mu zaiskrijo oči: »To je bilo pa super, nisem pričakoval, da se bo zbralo toliko ljudi.« Na vprašanje, ali ga kot uspešnega mladega športnika kaj bolj oblegajo punce, se nasmehne in odvrne, da za zdaj tega še ni občutil. Včasih uspešni mladi športniki kar malce 'podivjajo', slava jim stopi v glavo, a kot pravi Petrov oče, ga ne skrbi, da se podobno zgodilo z njegovim sinom: »Enostavno ni tak fant.«

Skakal je že oče Darko

Glavni 'krivec', da so se bratje Prevc tako navdušili za skoke, je oče Darko, ki je rekreativno skakal na 25-metrski Bloudkovi skakalnici Bregarica v Dolenji vasi. Pri devetih letih je šel z njim tudi Peter, od tedaj pa so skoki njegova velika ljubezen. Kmalu za tem je začel trenirati pri kranjskem Triglavu. »Pozno je začel, zato se je nekaj časa lovil, a je nato vrstnike dohitel in tudi prehitel,« se spominja oče. Vrhunski rezultati v zadnji zimi so presenetili tudi samega Petra: »Pred sezono sploh nisem ničesar pričakoval. Če bi mi kdo dejal, da bo zame tako uspešna, bi se mu samo nasmehnil. Potem ko sem pa videl, koliko v resnici lahko dosežem, so se mi pa kar malo na široko odprle ustnice.« Minuli konec tedna je bil tudi v Planici, kjer pa zaradi mladoletnosti še ni mogel skakati: »Bolj kot sem gledal polete, težje mi je bilo stati spodaj. Najraje bi šel kar skočit. Letalnice me ne bi bilo strah.«

Po Petrovih stopinjah uspešno stopata tudi mlajša brata. Domen je najdlje skočil 65 metrov, še posebej je ponosen na tretji mesti na mednarodnem tekmovanju v Nemčiji in državnem prvenstvu. Cene, ki se lahko pohvali tudi z naslovom državnega podprvaka, pa je najdlje pristal pri 117 metrih. Mama Julijana pravi, da je zdaj ni več strah gledati fantov v zraku: »Ko je začel Peter, me je malo še bilo, potem sem se pa navadila.« Peter, ki je že nekajkrat padel in imel pretres možganov, ob tem doda, da so smučarski skoki precej varen šport: »Največ poškodb se zgodi na kondicijskih treningih, na skakalnici pa skoraj nič.«

Peter ne bi bil edinec

V družini s petimi otroki ni nikoli dolgčas. »Tako je kot povsod. Pet minut se razumejo, pet minut se kregajo,« pove oče, mama pa doda, da znajo biti otroci najbolj pikolovski pri domačih opravilih in primerjanju, koliko je kdo že naredil: »Sicer pa zelo dobro znajo zagovarjati drug drugega, posebno pred mano.«

Peter veliko raje odrašča v družini z veliko otroki: »Ne vem, kako bi zdržal, če bi bil edinec. Dolgčas ni nikoli. Vedno se lahko z nekom ukvarjaš. Res pa je, da včasih manjka malo miru, a se da vse dogovoriti.« Še posebej dobro se razume s petletno Niko. »Še najbolj me uboga,« v šali pojasni Peter, ki ga sestrica zelo pogreša, kadar je v tujini, in odšteva dneve do njegove vrnitve.

V današnjih časih se le še najpogumnejši starši odločajo za velike družine, ki pa na Selškem niso tako redke. »Živimo v taki dolini in moramo vzdrževati povprečje,« Julijana v smehu odgovori na vprašanje, od kje jima pogum za pet otrok. Marsikaterega starša od številčnejše družine odvrnejo breme in stroški, povezani z otroki, a kot pravi Julijana, ne bi smeli tako razmišljati: »Otrok ti je dan. Vsak je nekaj posebnega.«