Drogi podlegla oba sinova

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: GG Plus / torek, 9. marec 2010 / 06:00

O problematiki drog se je treba več pogovarjati, je prepričana Andreja Žagar Camarello, vodja skupine za samopomoč staršev odvisnikov v Železnikih. Prav zato nam je zaupala pretresljivo izpoved o njenem desetletnem boju proti drogi, ki sta ji podlegla njena sinova in ju je bila zato prisiljena postaviti pred vrata.

»Ko mi je zdravnik odkrito povedal, da sta oba sinova odvisna od 'trave', sem bila povsem sesuta in nemočna,« se spominja Andreja Žagar Camarello iz Železnikov, ki po desetih letih še ni izgubila upanja, da bosta njena sinova, danes stara dvaindvajset in petindvajset let, nekoč zaživela povsem normalno življenje. Njena kalvarija se je začela, ko je starejši sin kot petnajstletni srednješolec začel kaditi marihuano, le nekaj kasneje je šel po njegovih stopinjah še njegov mlajši brat, ki pa je za razliko od svojega starejšega brata padel v kremplje tudi drugim drogam. V diskotekah in na zabavah je užival raznorazne tabletke, 'eksperimentiral' je z vsemi mogočimi drogami, ki so danes na trgu, podlegel je celo heroinu. »Za oba sinova je bila nazadnje edina rešitev, da sem jima odrekla gostoljubje doma in da sta začela skrbeti zase. Starejši sin trdi, da marihuane ne kadi več, čeprav ne bi dala zanj roke v ogenj. Živi na svojem, obiskuje program PUM in bo končno zaključil srednjo šolo, mlajši pa se znova zdravi v komuni v Bohinju. Verjamem, da bosta oba nekoč zaživela človeka dostojno življenje,« je optimistična Andreja.

Marihuana ni nedolžna

Andreja je, podobno kot večina staršev, potrebovala kar nekaj časa, preden je ugotovila, da sta njena otroka odvisna od drog. »Začelo se je, ko je starejši sin začel obiskovati srednjo šolo v Kranju. Nekaj let kasneje je v njegovo družbo, ki je kadila 'travo', zašel še mlajši sin. Oba sta tako kot drugi najstniki hodila ven v družbo, po vrnitvi domov sem pri njiju iskala le vonj po alkoholu. Da bi se drogirala, nisem niti pomislila. Pogosto sta bila bleda in utrujena, a sem to pripisovala bolezni, gripi ... Vonja 'trave' nisem iskala, niti nisem vedela, kakšen je, če še tako zelo smrdi.« Po začetnem šoku je pomislila tudi, da marihuano poskusijo številni mladi in da bo njena najstnika kot večino drugih to kmalu minilo. A se je krepko uštela …

Oba sta kmalu postala odvisna od drog. Starejši sin jo je vrsto let neuspešno prepričeval, da tudi ob uživanju marihuane lahko normalno živi, mlajši pa je začel z drogo vse bolj 'eksperimentirati' in nazadnje pristal na heroinu. »Marihuana še zdaleč ni tako nedolžna, kot otroci razlagajo staršem. Danes vsebuje mnogo več THC-ja kot pred desetimi leti, hitro postaneš odvisen, lahko pa zapadeš v še bolj škodljive in smrtonosne droge,« opozarja. Sinova sta ji pogosto izmaknila denar za drogo, čeprav je Andreja nenehno skrivala denarnico, da je včasih niti sama ni našla, ko je želela v trgovino, pred njima ni bila varna niti zlatnina, avdio- in video oprema … »To je čista klasika odvisnosti,« dodaja.

Pisma namesto pogovorov

»Ko naletiš na tako hud problem, se moraš čim prej 'pobrati' in se čim bolj informirati o drogah, da sploh veš, proti čemu se boriš,« svetuje. Andreja je pomemben korak naprej naredila z odločitvijo, da v lastni hiši droge ne bo več tolerirala. Z obupano mamo se zasvojena najstnika nista hotela pogovarjati, zato jima je začela pisati pisma, v katerih je poudarjala, kako rada ju ima in da jo prav zato tako motijo droge. »Vse večji pomen sem začela dajati čustvom. Vprašala sem se, kdaj jima je nazadnje kdo rekel, da ju ima rad. Razmišljala sem tudi, da so morda droge tudi posledica moje ločitve od njunega očeta, ki sem jo zmotno blažila z materialnimi dobrinami ... Kakorkoli že, s pogovorom nisem dosegla ničesar, pisma pa so naletela na plodna tla. Še dobro se spominjam, kako mi je nekoč mlajši sin zaloputnil vrata pred nosom, češ da ga nihče ne razume. Takrat sem mu napisala štiri strani dolgo pismo, čez nekaj dni pa je nato le prišel k meni, da bi se rad pogovoril, ker tako ne gre več.«

Odločil se je za življenje

Odločil se je, da se bo odvisnosti ozdravil v komuni v Bohinju. Po letu dni se je vrnil domov, si poiskal službo, vendar pa ni spremenil načina življenja, zato je zašel na stara pota in po štirih mesecih znova podlegel drogi. Tudi starejši sin je delal le za marihuano, komune pa se je branil, zato Andreji v vsem obupu ni preostalo drugega, kot da oba postavi pred vrata. »Nikdar nisem mislila, da bom morala storiti kaj tako grozljivega, a je to edino zdravilo. Otroka moraš postaviti pred dejstvo – ali naj pusti drogo ali pa odide, saj s tem ne uničuje le sebe, ampak bo pokopal vso družino. Bili so zelo težki trenutki; ko sta prihajala na obisk in sem jima zvečer rekla, da morata oditi, sem se spraševala, kam bosta šla, kje bosta spala ... Srce mi je pokalo, mislila sem, da se mi bo zmešalo. Vesela pa sem, da sem imela podporo tudi v družini. Ko je mlajši sin na primer iskal zatočišče pri babici, ga je odslovila z besedami, naj se odloči, ali bo umrl ali živel. Očitno se je le odločil za slednje, saj se znova zdravi v komuni, domov pa bo prišel šele, ko bom sama čutila, da je povsem zdrav. Verjamem, da bomo skupaj zmogli za boljše življenje,« Andreja ne izgublja upanja.

Moč za pogumne odločitve in dejanja zadnja štiri leta črpa predvsem v skupini za samopomoč staršev odvisnikov, ki se tedensko srečuje na Bledu. »Tam izveš, kako se drugi starši spopadajo z odvisnostjo otrok, svoje breme deliš z drugimi, dobiš nasvete in informacije o koristni literaturi,« pove Andreja, ki je pred dobrim letom s podobnimi srečanji za starše odvisnikov začela v Železnikih, in sicer na pobudo članov lokalne akcijske skupine za preprečevanje zasvojenosti. Tam je obisk slabši, razlog za to pa je po njenem prav dejstvo, da si mnogi zatiskajo oči pred tem problemom. »Vse, ki jih karkoli zanima, ali pa se že srečujejo s problemom odvisnosti, vabim, da se udeležijo naših srečanj, ki potekajo vsak prvi petek v mesecu ob 19. uri v kulturnem domu v Železnikih.«

O zlorabi prepovedanih drog bi se po njenem morali več pogovarjati, bolje bi bilo treba ozavestiti tudi državne institucije, ki imajo opravka z odvisnostmi, opozarja Andreja. Svojo pretresljivo izpoved nam je zaupala v upanju, da bo s tem morda pomagala kateremu od staršev, ki se sooča z enakim problemom.