Motnje govora po možganski kapi

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 18. februar 2010 / 06:00

Mag. Nada Žemva, specialistka klinične logopedije, na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS - Soča bolnikom po možganski kapi do besed pomaga že trideset let. V obravnavi ima veliko Gorenjcev, saj v regiji strokovnjakov s tega področja ne zasledimo ...

Kako se kaže motnja govora po možganski kapi?

»Tretjina bolnikov z možgansko kapjo ima motnjo govora, strokovno temu pravimo afazija. Poznamo različne vrste afazij. Vsaka drugače spremeni govor in sporazumevanje, zato moramo za vsakega bolnika z afazijo najprej ugotoviti vrsto in stopnjo prizadetosti govorno jezikovnih sposobnosti. Ne ugotovimo samo, česa bolnik ne zmore, temveč predvsem tisto, kar zmore. To je temelj za načrtovanje individualnih programov. Težave pri govoru se kažejo različno; ali je besed preveč, ali pa jih je premalo. Če jih je preveč, bolnik lahko tvori popačene besede, skovanke, lahko sicer, da je govor tekoč, a je brez pravega pomena in nerazumljiv. Druga skrajnost je, da se bolnik besede ne spomni oziroma se je zelo težko spomni. Težko izgovarja glasove, čeprav ve, kaj bi rad povedal, pa beseda nikakor ne pride skozi usta. Lahko pa bolnik relativno dobro tekoče govori, pa mu vsake toliko časa zmanjka kakšna beseda. Namesto da bo rekel, da potrebuje ključe, bo rekel iščem tisto, kar odklepa vrata. Lahko se težave kažejo tudi skozi nerazločne besede, v besedah zamenjujejo glasove. Pogosto so težave tudi z razumevanjem tistega, kar človek sliši ali vidi. Nenadoma stvari izgubijo svoj pomen. Omeniti moram še pisanje z desnico, ki je običajno izgubljeno. Prav tako je lahko neuspešno branje. Napisane črke in besede človeku nič ne pomenijo …«

Kdaj začnete s terapijo?

»Najprej se mora bolnikovo zdravstveno stanje po možganski kapi stabilizirati, da sploh lahko pristopimo k logopedski obravnavi. Običajno se bolnik v času hospitalizacije sreča z logopedom tedaj, ko ga iz intenzivne nege premestijo na oddelek. Logoped ugotovi, kaj bolnik sploh zmore. Še ko je bolnik v bolnišnici, pa je pomembno, da tudi svojci dobijo čim več informacij, kajti tudi svojci so v veliki stiski, še posebej v primeru, če je pri bolniku prišlo do popolnega zloma komunikacije.

Okrevanje govorno jezikovnih sposobnosti se nadaljuje tudi kasneje, zunaj bolnišnice. Znano je, da je okrevanje govorno jezikovnih sposobnosti po možganski kapi zelo počasno. To je proces, ki lahko traja nekaj mesecev in tudi več let. V zgodnjem obdobju bolezni dostikrat tudi niti ni vseh pogojev, da bi bil bolnik lahko primerno aktiven, da bi se izboljšale njegove govorne jezikovne sposobnosti. Šele ko se njegovo zdravstveno stanje stabilizira in okrepi volja, lažje začne sodelovati z logopedom. To je pravi čas, da se govor izboljša.«

Kakšna je uspešnost zdravljenja afazije?

»Uspešnost je zelo vezana na mesto in obseg okvare v možganih, vrste govorne motnje, starosti, razpoloženja bolnika in njegovega zdravstvenega stanja. Afazija pri približno štiridesetih odstotkih bolnikov z možgansko kapjo v prvem letu po kapi skoraj povsem izgine oziroma se spremeni iz ene vrste afazije v drugo. Običajno se izboljša razumevanje, posebno vsakdanjih stvari in pogovorov. Izboljša se ponavljanje. Tekoče pripovedovanje in poimenovanje brez težav se počasi spreminjata z manjšo verjetnostjo popolnega okrevanja. Značilno za uspešno okrevanje je obseg začetne prizadetosti v akutnem obdobju ali preprosto, kako huda je možganska kap.

Še nekaj je značilno pri izgubi govora. Izguba govora je včasih edini klinični znak napovedujoče možganske kapi.«

Pa je pri nas dovolj logopedov za odrasle po možganski kapi? Slišim, da je pomanjkanje teh strokovnjakov na Gorenjskem velik problem.

»V Sloveniji ni veliko logopedov, ki bi se ukvarjali samo z odraslimi po poškodbi glave, in manj kot deset nas je, ki se ukvarjamo z odraslimi po možganski kapi. Drugi stanovski kolegi se le občasno ukvarjajo s tem; če se pretežno ukvarjajo z otroki, je težko zraven mešati še odrasle bolnike, nenazadnje so tudi obravnave različne.

Pokritost s tem strokovnim kadrom po Sloveniji ni enakomerna, logopedi smo vezani na določene zdravstvene centre. Pomanjkanje na Gorenjskem je velik problem. V Kranju je kar nekaj logopedinj, ampak predvsem za otroke. Večina pacientov z Gorenjske prihaja k meni v Ljubljano. Bolnika hitro naročim na prvi pregled, da dobim sliko in lahko pomagam tudi svojcem. Kakšen primer se zelo hitro reši, predvsem pa je pomembno, da se najprej reši stiska. Dve možnosti sta, kako priti do mene. Tisti, ki so pri nas hospitalizirani na oddelku, imajo tudi po odpustu možnost, da se dogovorimo za ambulantno obravnavo. Druga možnost je, da bolnik z motnjo govora pride k nam v Sočo v triažno ambulanto in ga zdravnik napoti k meni.«

Druženje bolnikov s podobno izkušnjo

Cilji Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije so druženje ljudi s podobno izkušnjo, opozarjanje na posebne potrebe ljudi, ki so utrpeli možgansko kap, in vzpodbujanje preventivnih programov za preprečevanje nastanka možganske kapi. Klubi Združenja delujejo po državi, sedež imajo v Ljubljani, telefonska številka Združenja je 01/47 58 100. Več podatkov najdete na njihovi spletni strani www.zdruzenjecvb.com. Na Gorenjskem delujeta dva kluba: v Kranju in na Bledu.

Napotek svojcem bolnika z afazijo

»Ne govorite namesto bolnika in mu ne segajte v besedo, ampak potrpežljivo počakajte na njegove besede. Bolniku dajte dovolj časa za odgovor in ne sklepajte, da ni dovolj hitro razumel. Z njim se sporazumevajte preprosto, vendar tako, kot se pogovarjamo odrasli. Govorite z običajnim glasom. Bolnik lažje razume in se izraža v znanem okolju in o znanih stvareh ter v mirnem okolju. Ne pogovarjajte se o bolniku, kot da ni navzoč.«

Zavedanje lastne nemoči

»Ko človek izgubi govor, je to zanj lahko zelo mučno, še posebej tedaj, ko je ohranjeno razumevanje. Zaradi tega je lahko žalosten, včasih je jezen na ves svet, da se mu je to zgodilo, in tudi to je treba razumeti, ko se poskušate pogovarjati z njim. Zato je tako zelo pomembno, da mu daste priložnost, da tisto, kar zna in zmore, tudi pokaže. Na teh majhnih korakih se gradi samozaupanje in samozavest. To je balzam za njegovo dušo.«