Knjižna bera 2009

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. januar 2010 / 06:00

Za nami je prvo leto oziroma polletje tega feljtona o knjigah za knjigoljube in spodobi se, da potegnemo prvo črto.

S tem vred je izšlo 27 člankov (prvi v petek, 3. julija), v njih sem predstavil 23 knjig, eno od novih knjigarn, 25. Slovenski knjižni sejem, Gutenbergovo galaksijo in tele sklepne besede. Ozrimo se na to knjižno bero drugega polletja 2009 tako, da iz nje navedemo nekaj najbolj značilnih odlomkov.

»Zakaj so te Fužine tak kurac od naselja, da te vsi gledajo kot kriminalca, če si s Fužin? Imamo Rašota, NBA igralca, imeli smo županjo, varuha človekovih pravic, fuzbalerje, rokometaše, predsedniškega kandidata, voditeljico, vse imamo, nismo vsi kriminalci, pizda vam materina hinavska. Fužine so največje naselje v bivši Jugi. Vse imamo. Slovence, Hrvate, Bosance, Srbe, Črnogorce, Makedonce, Šiptarje, Cigane, še kakšen niger je vmes, pa Palestinci, pa mešani zakoni, pa vse živo. To je normalen folk. Ni nas treba takoj istamburat, če smo malo politi. A bi tudi kretenčke iz Olimpije tako tambural? Ne bi. Ker so oni iz Murgel. Mater vam jebem rasistično. Kaj smo vam mi naredili? Pička vam materina domobranska.« Tale odstavek je seveda iz ene najbolj branih in prodajanih knjig v tem letu, iz romana Čefurji raus! (Študentska založba, 2008) avtorja Gorana Vojnovića, ki je zanj dobil najprej nagrado Prešernovega sklada, nato pa še kresnika 2009. Bral sem ga na morju, skoraj idealno branje v senci pod hvarskim soncem. Je res nekaj posebnega, dobro pisanje, po mojem pomeni tudi veliko moralno zadoščenje in umetniško uveljavitev ljudi, ki so zgradili (dobesedno) današnjo Slovenijo, »slovenceljni« pa jim pravijo »čefurji«.

»Delo proletarcev je z razširjanjem strojev in z delitvijo dela izgubilo sleherno samostojnost in s tem ves mik za delavca. Le-ta postane zgolj pritiklina stroja, od njega se zahteva le najenostavnejši, najbolj enolični, najlaže priučljiv prijem. Stroški, ki jih povzroča delavec, se zatorej omejujejo skoroda le na življenjske potrebščine, ki jih potrebuje za svoje preživljanje in za razplod svojega plemena. Cena kakega blaga, torej tudi dela, pa je enaka stroškom za njegovo produkcijo. V isti meri, kot narašča zoprnost dela, upada zatorej plača. Še več, v isti meri kot naraščata mašinerija in delitev dela, v isti meri narašča tudi masa dela, bodisi s povečanjem števila delovnih ur, bodisi s pomnožitvijo dela, ki se zahteva v določenem času, s pospešenim tekom strojev itn.« Odkod pa je to? Če bi kdo zatrdil, da je to opis dela v kaki tovarni na Kitajskem, eni od mnogih, ki v letu 2009 proizvajajo za globalni trg, bi najbrž nihče ne posumil, da to ni res – da gre v resnici za besedilo, ki je bilo prvič objavljeno že leta 1848, napisala pa sta ga Karl Marx in Friedrich Engels: Komunistični manifest (Založba Sanje, 2009).

»Dragi kristjani, te nauke iz Svetega pisma (in njihove razlage, zložene v pesmi), ki jih mora poznati in se jih držati vsak razumen človek, ki hoče priti v nebesa, poleg tega tudi litanije in pridigo, sem prevedel v tej knjižici v naš jezik Bogu na čast in v dobro vsem mladim ter neukim ljudem v naši deželi. Iz te knjižice se namreč vsakdo lahko pouči o pravi stari veri, da tako spozna pravega Boga, da mu bo znal prav služiti; in da bo spoznal tudi samega sebe, da bo vedel, kaj je greh, kaj je Božja zapoved in obljuba, zakaj je Jezus, Božji Sin, postal človek in trpel; kako po veri v Jezusa Kristusa prejmemo odpuščanje vseh grehov, Božjo milost, nebeško dediščino in večno življenje; kako moramo v vseh stiskah prav klicati Boga; kaj je krst in kaj prava stara maša. Kdor bo nauke v tej knjižici prav razumel, ta bo ustrezno razumel evangelije v Svetem pismu in druge pridige. Potem bo tudi lahko spoznal antikrista, ki hodi zdaj povsod po svetu v pobožni človeški podobi in skuša s človeškimi zakoni, napačnim oznanjevanjem in z obljubami ter grožnjami odvrniti ljudi od svetega evangelija, od žive, čiste in resnične božje besede.« Ja, res je, skačem iz ene skrajnosti v drugo: tale odlomek je pa iz prve slovenske knjige, »prevedene« v sodobno knjižno slovenščino – iz Katekizma Primoža Trubarja (Združenje Trubarjev forum, 2009). Za vsebino ne bom rekel, da je sodobna, zagotovo pa večno aktualna.

To so bili izbrani odlomki iz treh od 23 knjig. Še več je takih, ki bi jim morali prebrati, pa jih še nismo (vsaj jaz ne). Rad bi prišel do Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske, katere prvi zvezek je bil letos končno v celoti preveden v slovenščino. Na polici me čaka nedokončano branje Razbitja Gorazda Kocijančiča, ki je gotovo filozofska knjiga leta 2009. In še cela vrsta drugih. Tudi čez praznike bo torej treba brati. Nič lepšega.