Huda jama pod Kmetijo slavnih

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 31. december 2009 / 06:00

Kakšno je gospodarsko stanje te dežele? Krizno. Politični položaj? Razdeljen na dva tabora, med katerima je vse večja napetost. In stanje duha? Zaskrbljujoče. Stanje nacije ob koncu leta 2009 ni torej prav nič navdušujoče, obeti za leto 2010 so negotovi ...

Eni pravijo, da se vse začne in konča pri denarju. Tudi kriza, ki nas zdaj obseda, se je začela kot finančna, jeseni 2008, se spomladi 2009 prelila v gospodarsko in pred koncem tega leta še v socialno. Tako je njeno prelivanje in širjenje na vso družbo povzela Marija Volčjak (v uvodniku letopisa Gorenjska 2009), prvi minister te države pa napoveduje, da bo v letu 2010 njen (in njegov, bi dodal podpisani) glavni problem brezposelnost. Zdi se, da prav nič ne trepeta, da bi se mu spomladi na slovenskih trgih in ulicah zgodil JJ (kar je tudi prav); huje bo, če se bo na cesti znašlo delavstvo; »na cesti« zaradi izgube dela in kot tam stavkajoče ljudstvo. Oblast v tej državi bo obvladala položaj le, če bo uspešno premagovala krizo na vseh treh od prej nakazanih področjih, finančnem, gospodarskem, socialnem. Če v tem ne bo uspešna, bomo gotovo priča tudi vladni krizi.

V tem zapisu nas bo zanimalo še nekaj drugega: kako se kriza v gospodarski in socialni »bazi« družbe kaže v njeni politični in duhovni »nadstavbi«. Tu zgoraj je vse skupaj še bolj zapleteno, čeprav manj usodno kot tam spodaj. Direktnega »odraza« spodnjih dogajanj v zgornjih ne bomo našli, tudi če bi ga iskali. Nadstavba živi na prvi pogled povsem svoje, od stvarnih družbenih problemov neodvisno življenje. Kot tako jo tudi rabimo. Politiki se v svojih obračunavanjih radi zatečejo v zgodovino. Tipični primeri so Huda jama, (ne)praznovanje 20-letnice padca berlinskega zidu in ustanovitve Demosa ter odlikovanje predsednika republike zadnjemu notranjemu ministru v prejšnjem režimu. Ljudstvo pa se pred tegobami vsakdanjega življenja najraje zateka pred televizorje, iz resničnosti v resničnostni šov, kakršen je bila v letu 2009 Kmetija slavnih, oddaja, ki jo je v »prajm tajmu« vsak večer gledalo (v povprečju) 170 tisoč ubežnikov iz dejanskega v navidezni svet. Oziroma iz ene bede v drugo, kakor so se nad to simptomatično zadevo zmrdovali tisti, ki naj bi bili nad njo vzvišeni, gledali so jo pa kljub temu …

Kaj je pravzaprav ta »resničnostni šov«? Resničnostna oddaja (reality show) je posebni žanr televizijske oddaje, v kateri naj bi se nastopajoči, ki igrajo same sebe, skušali čim bolj približati razmeram v resničnemu življenju. Ena od bistvenih lastnosti resničnostne oddaje so kamere, ki bolj ali manj ves čas snemajo dogajanje (za razliko od dokumentarnih oddaj, v katerih se namensko posnamejo le v scenariju predvidene situacije). Pri resničnostnih oddajah ni nobenega scenarija. Bistvena prvina dogajanja so torej naključja. Približno tako je ta fenomen opisan v Wikipediji. No, saj je po svoje res tako, v svojem življenju igramo vsak svojo »vlogo«, ki jo izberemo sami, še večkrat nam jo določijo drugi. Scenarija, po katerem se nam bo (z)godilo, ne poznamo; če bi ga, bi bili mali bogovi. Tako pa smo le kmetje, ki gledajo kmetske slike. Zdi se, da je imel Marx res prav, ko je zapisal, da se vse velike reči zgodijo dvakrat, prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Kersnikove Kmetske slike so tragična podoba tedanjega kmetstva, Kmetija slavnih pa je farsa na vse tisto, kar je v nas še kmečkega in tega očitno ni malo. Če pogledamo v svoj rodovnik, pridemo skoraj vsi Slovenci že po nekaj rodovih nazaj vsak na svojo kmetijo. A tisto je bilo trdo življenje za preživetje, to pa je delanje norcev iz kmetov, ki še vztrajajo v tem stanu. Predvsem pa se delamo norci sami iz sebe, ko te kmetske slike gledamo. Narod, ki v tako velikem številu gleda tako bedne reči, bi si zaslužil pošteno psihoanalizo in ne le kup resničnostnih oddaj, resnico o sebi in ne le resničnostno sprenevedanje.

Kadar se razkrije prava resnica, je vedno hudo. Tako kot je bilo Spomenki Hribar, ko je šla v Hudo jamo. »Ko sem se vrnila iz Hada, mi je bilo slabo. Tresla so se mi kolena, drhtavica me je spremljala ves dan. Danes mi ni kaj dosti bolje. Le mravljinčasta bolečina v levi roki, še posebej v prstih, je popustila. Nečloveški prizori, dih smrti, nepopisna groza in gnus nad človeško zlobo me spremljajo ves čas in ne morem si oddahniti. Noben vdih zraka mi ne razpre stisnjenosti duše, noben izdih ne spravi iz mene čudne, moreče gmote, ki bo morda ostala za vedno z menoj …« Tako je Hudo jamo doživela prvoborka za narodno spravo (in tudi to si lahko preberemo v njeni novi knjigi Razkrižja, 2009). Ko so novinarji v dneh ob odkritju te grozote predsednika republike povprašali, kako jo razlaga on, je komentar zavrnil, češ da se tistega dne posveča nečemu drugemu in je to drugorazredna tema. Ne vem, ali je imel slab dan ali kaj, gotovo se mu je zareklo, tudi on je človek in ne le preizkušeni diplomat. V nedavnem intervjuju za TV Slovenija je razložil, da je komentar zavrnil zato, ker vidi, kako take hudobije nekateri izkoriščajo za to, da jih vpletajo v svoje aktualne politične igre, kar pa je drugorazredno početje. V tem se z njim strinjam. Iz Hude jame politični nasledniki žrtev ne bi smeli nabirati političnih točk proti tistim, ki naj bi bili nasledniki rabljev.

Če je to, kar počno postdomobranci nizkotno in drugorazredno, se mi zdi nedorasla in ignorantska tudi neudeležba sedanje pozicije na prireditvah ob 20-letnici padca berlinskega zidu in ustanovitve Demosa. Inštitut dr. Jožeta Pučnika je ob tej priložnosti priredil odličen mednarodni simpozij in slovesno akademijo. A glej, t. i. levi politiki in mediji so to srečanje na spodobni duhovni ravni dobesedno bojkotirali. Kot da je dediščina Demosa, ki je prvi vodil to državo, le od enih in ne od vseh!? Na drugi strani pa nekateri od tistih, ki se imajo za dediče Demosa, ne pustijo, da bi se zasluge za osamosvojitev in demokratizacijo Slovenije priznavale še komu drugemu kot njim. Jeseničanu Tomažu Ertlu, denimo, ki je bil v letih 1980-90 slovenski notranji minister (takrat so rekli republiški sekretar) in je kot tak zaslužen za preprečitev Miloševićevega mitinga resnice v Ljubljani. Že res, da tudi za aretacijo Janeza Janše, ki pa – če malo pomislimo – temu ni naredila veliko hudega, gotovo pa je, da ga je Odbor za zaščito njegovih in naših pravic, ki se je zanj zavzel, dobesedno katapultiral v orbito visoke politike, po kateri kroži še zdaj …

V krizi torej niso le naše finance, podjetja in obubožano delavstvo, kritično je tudi stanje našega duha. Huda jama in Kmetija slavnih sta le dva od simptomov šentflorjanskega sindroma 2009 oziroma duhovnega stanja državljanov. Reševanje krize bo v stanju tako razločenih in različnih duhov še težje, kot bi bilo sicer. Upanja na vse dobro pa si kljub temu ne pustimo vzeti.