Gorenjska preteklost v zgodovinskem romanu

Besedilo: Miran Hladnik
Kategorija: GG Plus / sreda, 30. december 2009 / 06:00

Dr. Miran Hladnik, literarni zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je letos izdal knjigo Slovenski zgodovinski roman. Iz nje je za Snovanja pripravil povzetek o zgodovinskih romanih, ki so jih napisali avtorji gorenjskega rodu.

Ponos je prijetno čustvo. In ker je prišlo v navado, ponašati se tudi z dosežki, pri katerih nimamo nobenih osebnih zaslug in za katere nismo potrošili nobenih moči, je tudi dovolj udobno in zaželeno. Če smo na športne dosežke »naših« utemeljeno ponosni, ker pač kot davkoplačevalci do neke mere sodelujemo pri njihovem financiranju, pa je nekoliko težje argumentirati ponos na zgodovinske odločitve in dejanja svojih prednikov, saj nanje res nismo mogli imeti nobenega vpliva. Lahko smo jih samo veseli, ker na njih počiva naša trenutna kolektivna eksistenca (če smo z njo seveda zadovoljni), ali pa imamo do njih kritično distanco, ker smo prepričani, da bi se nam danes godilo bolje, ako bi se predniki v prelomnih zgodovinskih situacijah obnašali drugače. Močna čustva zgodovinskega ponosa so neredko krinka lastnega zgodovinskega skrivaštva in celo alibi za nedejavnost: ponos nagovarja k čaščenju zgodovinskih dosežkov, ne pa k tveganemu, vendar za preživetje nujnemu preizkušanju novih zgodovinskih možnosti.

Ponosni so Slovenci na različne zgodovinske osebe. Eni cenijo tiste, ki so se izpostavile kot zgodovinski subjekt, čeprav so to svojo odločitev plačale z glavo, in slavijo kmečke upore, Trubarja in partizane, drugi cenijo bolj tisto nacionalno lastnost, ki je ljudstvu pomagala obstati, to je spretnost izogibanja usodnim zgodovinskim vlogam in sposobnost izbire kar najboljšega tujega gospodarja. Slednji častijo Črtomirja, ker se je uklonil krščanstvu, in plemiče iz naših krajev, ki so najbrž znali slovensko in so se odlikovali kot hrabri, cesarju zvesti vojaki.

Ko je pred 175 leti Prešeren premišljal o slovenski zgodovini, v njej ni našel veliko tem za optimizem in ponos: »Od tod samo krvavi punt poznamo, / boj Vitovca in ropanje Turčije«, kar bi se, prevedeno v današnji prozni izraz, glasilo: slovensko zgodovino sestavljajo krvavo zadušeni kmečki upori, propad celjskih grofov in trpljenje zaradi turških vpadov. So od Prešernovega časa dalje Slovenci proizvedli kaj več pozitivne zgodovine za vznik ponosa ali se je le spremenil njihov odnos do poznanih zgodovinskih dejstev?

Nase smo se navadili gledati kot na kulturno nacijo. Radi se pohvalimo, da smo ob pomanjkanju svojega plemstva in državnosti nastali iz literature, kar je v veliki meri res, saj se je nacionalna zavest v drugi polovici 19. stoletja rojevala skupaj s slovensko književnostjo in ob njeni podpori. Res pa je tudi, da so v istem času ali komaj kaj prej enako nastajale tudi druge evropske nacije, celo številnejši Italijani in Nemci, zato si žal ne moremo edini lastiti statusa literarne ali kulturne nacije. Paradni žanr nastajajočih nacij je bil zgodovinski roman in ob dinamiki njegove produkcije lahko preverimo stopnjo njihove kulturne zavzetosti in razvitosti. Produkcijske številke so poznane za Slovence in za Nemce (podatke povzemam iz svoje knjige Slovenski zgodovinski roman, ki je letos izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete v Ljubljani). Slovenskih daljših zgodovinskih pripovedi je od srede 19. stoletja do danes nastalo 360, nemških zgodovinskih pripovedi pa je bilo samo v knjižni obliki do 1945 kar 6700. Ko izenačimo kriterije, pridemo do razmerja nekako 1 : 70 v korist nemškega korpusa zgodovinskega romana, kar v grobem ustreza razmerju med slovensko in nemško govorečimi danes. Podatek bi lahko pomiril skrbi glede slovenskega kulturnega ugleda, če se ne bi zavedali, da se manjše literature v primerjavi z večjimi običajno bolje odrežejo, saj morajo za vzpostavitev primerljive žanrske strukture dati od sebe več kot velike jezikovne skupnosti, ki jih rešujejo višje naklade. Številke skratka ne podpirajo teze o Slovencih kot izrazito literarni naciji oziroma pričajo o tem, kako zelo pomemben je bil zgodovinski roman tudi za Nemce.

Kako se je znotraj produkcije tega nacionalno konstitutivnega žanra postavila Gorenjska? Na Gorenjskem se je rodilo 19 od skupaj 127 poznanih avtorjev – presenetljivo malo z ozirom na to, da je pri kmečki povesti, ki je podobno pomemben pripovedni žanr, od 76 poznanih avtorskih biografij 24 ali okrogla tretjina gorenjskih! Produkcija zgodovinskega romana, ki se je najbolj razmahnila po 1945, je štajerske, primorske, dolenjske in ljubljanske pisatelje angažirala v občutno večji meri kot gorenjske. Še drugače povedano: gorenjski pisatelji so imeli kmečko povest dvakrat rajši od zgodovinskega romana. Kako to, da so se na Štajerskem rojeni pisatelji ravno narobe očitno raje odločali za zgodovinske kot za kmečke teme? So gledali na iste zgodovinske dogodke bolj vedro kot Gorenjci ali so govorili o drugih zgodovinskih dogodkih? Se je zgodovina dogajala po njihovi meri in mimo političnih predstav gorenjskega dela Kranjske ali celo proti njim?

Na prvem mestu na seznamu najbolj pridnih slovenskih zgodovinskih romanopiscev je s 17 romani v skupnem obsegu skoraj dva milijona in pol besed Mimi Malenšek. Prav radi bi jo prišteli k pisateljem gorenjskega porekla, saj je otroštvo preživela v Podbrezjah, če se ne bi rodila v Dobrli vasi na Koroškem in tako za statistiko vsaj malo popravila zelo skromen delež koroških pisateljev. Malenškova, ki je letos praznovala 90 let, je poznana po biografskih romanih, s katerimi je sistematično obdelala plejado znamenitih Slovencev: skladatelja Jakoba Gallusa (Poslušaj, zemlja), verska oponenta Primoža Trubarja (Plamenica) in Tomaža Hrena (Inkvizitor), čebelarja Antona Janšo (Zlati roj), pesnike Prešerna (Pesnikov nokturno), Ketteja in Murna (Pojoči labodi). Zgodovina jo je začela zanimati že v dekliških letih. Prva dva romana, Mlin nad Savo, ki se dogaja v srednjem veku, in V starodavnih časih, »povest iz zgodovine gorenjskega železarstva«, je začela pisati pri osemnajstih letih. Vživela se je v antično obdobje na slovenskih tleh (Noriška rapsodija), v spopade Karantancev in Čehov z Nemci in Obri v 8. in 9. stoletju (Bratstvo), v pokristjanjevanje (Črtomir in Bogomila), meščansko revolucijo 1848 (Marčni veter), propad tkalske obrti (Purgarji) in kroparskega kovaštva (Vigenjci, Skobci nad dolino).

Pred nekaj tedni je literarni zgodovinar Gregor Kocijan pri prelistavanju starih številk časnika Gorenjec iz let 1938–1940 v podlistku našel še dve dolgi zgodovinski povesti, ki ju je slovenska bibliografija pozabila evidentirati: Marija Taborska: Zgodovinska povest iz dobe turških časov in Pod Triglavom: Zgodovinska povest iz l. 1415 v dobi kmetskih uporov na Gorenjskem. Njun avtor se je skril za psevdonim Mimica Zagorska, spretnost pripovedi in kondicija pisca pa vzbuja domnevo, da je bila to mlada Mimi Konič, pozneje poročena Malenšek. Pisateljico smo prosili za pojasnilo in odgovorila je: »Ja, Mimica Zagorska je moj psevdonim, povest Pod Triglavom pa moj literarni prvenec. (...) Bilo je tako, da sem imela s peresom in črnilom popisan in s psevdonimom opremljen precejšen šop papirja, a pri svojih petnajstih letih nisem zbrala poguma, da bi poskusila zbuditi zanimanje za svoje pisanje v kakem uredništvu.«

Po številu del bo zdaj zdaj, ko izide njegova trilogija Karantanija, prvak žanra Ivan Sivec iz Most pri Komendi, sicer eden najbolj branih slovenskih pisateljev. Nazadnje je števec kazal 17 njegovih zgodovinskih knjig (ker objavlja po tekočem traku, smo s seštevkom morda že v zamudi), po skupnem obsegu pa ga je, ker ne ljubi predolgih tekstov, samo za tretjino epsko obširne Malenškove. Sivčev vstop v žanr se je zgodil s turško povestjo Krvava grajska svatba, v nadaljevanju pa je tudi njega pritegnila biografska pripoved, ki se žanrsko meša s potopisom, reportažo in romanom v pismih; meje med leposlovnim in strokovnim pisanjem pri Sivcu počasi bledijo. Fabuliral je življenjske zgodbe klerikov, vojskovodij, pesnikov in pisateljev (in njihovih žensk), likovnih in glasbenih umetnikov, svetnikov, roparjev in pustolovcev: zmagovalca nad Turki Adama Ravbarja (Jutro ob kresu), duhovnikov Petra Pavla Glavarja (In večno bodo cvetele lipe) in Jakoba Aljaža (Triglavski kralj), jezikoslovca Jerneja Kopitarja (Kamen nad gladino), rokovnjača Hudega Kljukca (Prvi kranjski ropar: Povest o razbojniškem življenju, čudni ženitvi in bridki smrti Anžeta Koširja), brezjanske Marije (Kraljica Slovencev: Povest o brezjanski Mariji Pomagaj), avtorja prve slovenske povesti Janeza Ciglerja (Povest o Janezovi sreči), Franceta Prešerna in Julije Primic (Ribčev dohtar in Julija iz Sonetnega venca), pesnikov Simona Gregorčiča (Biseri bolečine in Planinska roža: Dragojila, neizpeta ljubezen goriškega slavčka), Antona Aškerca (Brodnikova oporoka) in Karla Destovnika Kajuha (Moji edini, ki jo ljubim), arhitekta Jožefa Plečnika (Mojster nebeške lepote) in slikarja Maksima Gasparija (Slovenska pravljica Maksima Gasparija) ter humorista Janka Mlakarja (Hudomušni ljubljanski hribolazec).

Sivčeva zgodovinska povest je zanimiv dokument osveženega slovenskega premišljanja o svoji preteklosti, spodbujenega z osamosvojitvenim dogajanjem ob koncu 20. stoletja, in potrjevanja tistega trdoživega identitetnega modela, ki se napaja iz mita o Slovencih kot branilcih zahodnega krščanstva. V tem smislu širi pojem slovenstva, ki je izum druge polovice 19. stoletja, na lokalno plemstvo predhodnih stoletij in se navezuje na tradicijo biografij znamenitih domačinov iz literature »za mladino in preprosti narod«. Retrospektivno domoljubno širjenje »našega« na lokacije, dogodke in osebnosti, ki k slovenski kulturni identiteti, kakor jo je oblikovalo 19. stoletje, niso prispevali dosti, se zdi po eni strani anahrono (pomeni namreč vračanje prednacionalnega ljudskega dojemanja identitete in zgodovine v smislu deželne pripadnosti), po drugi strani pa se ga da vključiti v modernejši koncept zgodovine, ki nacionalno ekskluzivno dojemanje »slovenske zgodovine« transformira v širši pojem »zgodovine na Slovenskem«.

S Sivcem je gorenjskega prvenstva v žanru konec. Naslednjega Gorenjca, Janeza Jalna iz Rodin, najdemo šele na 16. mestu. Napisal je pet zgodovinskih romanov: Bobre, ki v treh knjigah govorijo o koliščarjih na ljubljanskem barju, ter Ovčarja Marka in Tri zaobljube iz trilogije Vozarji, ki pripoveduje kulturnozgodovinske zgodbe iz okolice Žirovnice, Otoka, Podbrezij in Ljubnega v 18. in 19. stoletju, npr. o slikarju Leopoldu Layerju, ki je zastonj naslikal Marijo v kapeli romarske cerkve na Brezjah, za pokoro, ker je ponarejal denar.

Gorenjski zgodovinski romanopisci z manj pripovedne sape, vendar nikakor ne nepomembni, so še: pravnika Ivan Tavčar in Vladimir Kavčič iz Poljanske doline, duhovnik Peter Bohinjec iz Dupelj, duhovnik Josip Lavtižar in železniški uradnik Josip Vandot iz Kranjske Gore, emigranta Karel Mauser z Bleda in Lojze Ilija s Spodnjega Brnika, Fran S. Finžgar iz Doslovč, Fran Detela iz Moravč, Janez Kajzer iz Vižmarij, Anton Koder in Jakob Bedenek iz okolice Cerkelj, Gustav Strniša in Valentin Mandelc iz Kranja, Stanko Lapuh iz Radovljice, Josip Podmilšak, Josip Ogrinec in Janko Kersnik iz domžalskega oz. kamniškega konca. Zadnjega dodajam na seznam z opombo, da sam zgodovinskega romana ni napisal, ampak je le dokončal zaradi prezgodnje smrti Josipa Jurčiča nezaključene Rokovnjače.

Čeprav sem na začetku svaril pred prevelikim poudarjanjem slovenske literarne produkcije in potem še sejal dvom glede gorenjske vloge pri literarnem rojevanju naroda, lahko ob koncu naštevanja vedro sklenem, da gorenjski zgodovinski romanopisci količinsko res niso v ospredju, so pa med njimi avtorsko zelo prepoznavna in razvojno pomembna imena: klasika Tavčar in Finžgar ter klasiki mladinske in popularne književnosti Koder, Vandot in Jalen. Koliko smo upravičeni z njihovim delom hraniti svojo potrebo po kolektivnem ponosu, naj pa vsak sam presodi.