Velike besede iz malega kozmosa

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 30. december 2009 / 06:00

Običajno je mnenje, da so t. i. lokalne publikacije zanimive le za ljudi, povezane s tisto lokacijo. Ena od prič, da ni zmeraj tako, je tudi zadnji zvezek Žirovskega občasnika (ŽO), ki je izšel v začetku decembra. V njem je veliko takega, kar presega žirovski mikrokozmos in zveni izrazito vseslovensko ali celo globalno ...

Uvodnik v ta zvezek ŽO je napisala rojakinja Spomenka Hribar. Izjemno besedilo! Ni mu dala le naslova Izpoved, v njem se je dobesedno izpovedala, povedala vse bistveno o svojem trideset let trajajočem prizadevanju za spravo med nami Slovenci. Kaj ji je po vsem skupaj ostalo? Dvom. »Ali imam prav? Ne vem! Vem le, da me vse to sovraštvo, ki bliska z leve na desno in z desne na levo in vedno oplazi mene osebno, neskončno boli. Da sem vsa nesrečna in ne vem, res ne vem, kakšna je moja soodgovornost za vse to. Včasih imam občutek, da sem z idejo sprave naredila neko pomembno stvar, drugič, da sem vse le še poslabšala. Vsekakor pa sem velikokrat v dvomu, malodušna. Žalostna. Boli me ta norost; lahko bi se imeli tako lepo: imamo prelepo deželo, svojo državo, relativno blaginjo, svojo kulturo - pa nas nič ne spravi k pameti, da bi resnično zaživeli svobodno, sproščeno in prijazno drug do drugega! Nič nam ne zbudi sočutja in so-čutenja do drugega. Kaj bo z nami, če nas ne bo srečala dobrota? Dejstvo pa je, da nima nihče pravice sam soditi o svojih dejanjih! Se trkati na prsi o svojih zaslugah, kakor so to počeli komunisti po vojni in po osamosvojitvi mnogi 'osamosvojitelji'! Ta pravica je pridržana za naše zanamce, za tiste, ki bodo nosili dobre in/ali slabe posledice tvojih dejanj! Naj nam - mi - bo njihova sodba mila!«

Spomenka ugotavlja, da je to jesen minilo že trideset let, odkar je vstopila v slovenski javni prostor, s člankom v reviji Teleks (Boj za vrednote, 23. november 1979); takrat so imeli pri Teleksu velike težave, ona jih ima še zdaj. Tudi zato, ker ves čas vztraja na isti poziciji; da jo spreminja, ji očitajo tisti, ki svojo ves čas menjajo in prilagajajo. »Seveda je predmet moje kritične analize vedno tista politična opcija, ki je v določenem času glavni krivec za poglabljanje sovraštva med nami; v prejšnjem sistemu je bila to levica, po njej pa desnica. Zato mi nekateri očitajo, da sem 'obrnila ploščo', ker zdaj kritiziram predvsem desnico, in da sem še vedno 'rdečka', 'komunistka', itd. Problem je prej v tem, da svojega bistvenega stališča ne menjam že od začetka svojega vstopa v javni prostor. Tako ob kritiki levice nikoli nisem spregledala sokrivde desnice, in obratno. V eseju Krivda in greh (1983), ki je najbolj problematiziral ravnanje levice (revolucije), sem zapisala: 'Takšna identifikacija z ideologijo - katerokoli, katoliška je pri nas končala v belogardizmu in krvavem narodnem izdajstvu - ko posameznik povsem presliši nemir svoje vesti, je sama v sebi omogočanje zločina.' V prispevku Avantgardno sovraštvo in sprava za 57. številko Nove revije (1987) pa sem izrecno poudarila: 'Sovraštvo do komunistov bi bilo prav tako pogubno za občestvo kakor katero koli sovraštvo.' Samo iz teh dveh citatov je razvidno, da sem že v prejšnjem sistemu – ob tem, ko sem analizirala problematičnost levice – vedno opozorila tudi na problematičnost desnice. In obratno; po volitvah vztrajno pozivam Cerkev, da obsodi kolaboracijo z okupatorji in svojo sokrivdo za državljanski spopad med vojno, in Zvezo združenj borcev, da obsodi revolucijo, revolucionarno nasilje že med samo vojno in po njej. Problem pa je v tem, da vsakdo vzame iz mojih tekstov tisto, kar mu odgovarja, in kritizira tisto, kar mu ne koristi. In to brez konca in kraja.«

Tončka Stanonik (urednica leksikona Osebnosti, sicer pa že 25 let lektorica ŽO) je naredila intervju z Janezom Žakljem, ki živi v Minnesoti, v njenem glavnem mestu St. Paul. Ta gospod ima posebno zgodbo. Očetu in materi se je rodil na begu iz domovine v tujino, v mestu Trofaiach na avstrijskem Štajerskem. Postal je Američan, po srcu pa ostal Slovenec in Žirovec. Proti koncu letošnjega poletja je tretjič obiskal očetovo domovino, to pot skupaj s hčerko, ki ji je ime enako kot njegovi materi – Cilka. V Sloveniji je bil v letih 1963, 1968 in 1986. Na vprašanje, kako se mu zdi pri nas po 23 letih, je odgovoril, kakor sledi. »V tem času se mi zdi, da se je slovenska naravna in kulturna lepota ohranila, drugače se je pa veliko spremenilo. Materialno ste precej na boljšem. Imate več avtomobilov, več hiš, lepše hiše, boljše ceste. Povsod se gradi in obnavlja. Na splošno se mi zdi, da imate sedaj višji življenjski standard kakor Amerikanci. Bolj se trudite za ohranjanje in obnavljanje zgodovinskih objektov. Obnovljena žirovski muzej in knjižnica sta mi bila posebno všeč. Največja sprememba se mi pa zdi v splošnem razpoloženju ljudi. Ob prejšnjih obiskih sem slišal precej cinizma in zaznal močan občutek, da se ne splača potruditi, posebno v službi ne. Sedaj sem pa videl mlado, samostojno deželo, ki je živahna, delavna in popolnoma upravičeno ponosna.« Lepo, mar ne? Čeprav čutimo, da nam je hotel tudi malo polaskati in da vse ni tako svetlo. Lepo je tudi, da imamo po svetu take ljudi.

Svetal človek je bil tudi Žirovec, ki se je rodil pred sto in umrl pred 35 leti: Maksim Sedej. O njem sem se pogovarjal z dr. Lojzetom Gostišo (v Snovanjih GG, 2. 6. 2009). Sedejevo veličino potrjujejo tudi besede, ki jih je ob odprtju spominske razstave ob stoletnici umetnikovega rojstva v ljubljanski galeriji Iris izrekel Gostišev umetnostnozgodovinski kolega dr. Milček Komelj. Ta ugotavlja, da je Sedej svet dojemal podobno kot veliki renesančni in beneški umetnik Giorgione, kot harmonijo. »Harmonijo je umetnik mnogo bolj kot trpljenje dojemal tudi v prizorih s kmečkim delom na polju, ne le v arkadijskih scenah značilnih giorgionejevskih piknikov; prizore iz vsakdanjega življenja pa je dojemal tudi v luči življenjske sakralnosti, medtem ko je sakralne motive presajal v življenjsko vsakdanjost, prežeto s poezijo … Taka prežetost sakralnega doživljanja in ljubezni do vsakdanjega življenja je pri Sedeju docela organska in definira njegov ustvarjalni svet kot izjemno slikarsko in človeško dragocen že ves čas od začetkov umetnikovega razstavljanja, saj so Sedeja že pred vojno razpoznali za enega najpomembnejših sodobnih slovenskih ustvarjalcev, nekateri celo za najvidnejšo osebnost (leta 1940 je bil kot edini Slovenec uvrščen tudi na beneški Bienale) …«

Sredi februarja je del žirovske javnosti razburil Viktor Žakelj z govorom, ki ga je imel v Muzeju Žiri ob podelitvi občinskega priznanja dr. Lojzetu Gostiši. V govoru je razkril, kdo po njegovem sodi v žirovsko elito. No, resnici na ljubo, besedo elita sem uporabil jaz, ko sem o tem pisal v Gorenjskem glasu (Razgledi, 20. 2. 2009). Žakelj je vso reč intoniral manj »elitistično«, z naslovom Tudi to so Žiri in Žirovci. A slišati je, da prav njegov članek zdaj spet buri nekatere žirovske duhove. To pa je res bolj lokalna zgodba …