Ne, denar ni samo denar

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 29. december 2009 / 06:00

V Mestni hiši v Kranju je od začetka decembra pa do sredine februarja na ogled največja zbirka plastičnih bankovcev na svetu. Lastnik zbirke, kranjski podžupan Stane Štraus, je z razlogom prepričan, da gre za denar prihodnosti.

Ko ob koncu leta delamo še zadnje obračune s preteklim letom in večina med nami ugotavlja, da na bančnem računu spet nismo zbrali omembe vrednega presežka, se ponavadi potolažimo, ah, saj denar ni vse, važno je, da smo zdravi in dobre volje. Pa vendar, december je tisti mesec v letu, ko gre skozi naše roke največ denarja, saj je čas zabav in nakupovanja daril. Tudi vi zbirate denar, a ne zato, da bi ga trošili … Kaj vam pomeni denar?

»Denar je zagotovo nekaj, brez česar ljudje ne moremo. Danes nam omogoča tudi osebno svobodo v najširšem pomenu, zagotavlja nam zdravstveno varnost, primerno življenjsko okolje, potovanja, razvedrilo … To je seveda le en del, drugi del pa je na nas, kako mi kot osebe funkcioniramo v življenju, kakšen odnos imamo do sebe, do drugih, do življenja. Oba dela morata biti v nekem sozvočju. Torej, denar ni vse, brez njega pa tudi ne gre.«

Pa vendar, denar, ki ga razstavljate v Mestni hiši, ima za vas najbrž povsem drugačen pomen. Kljub temu da gre večinoma za bankovce, ki so v različnih državah legalno plačilno sredstvo, ti ne nasitijo vašega telesa in duha, ampak »le« dopolnjujejo vašo edinstveno zbirko plastičnega denarja …

»Plastični denar ima zame tudi poseben pomen kot numizmatična zbirka. Z njim lahko tudi spoznavamo svet, posamezne države in njihove simbole, ki jih vsaka nacija šteje kot nekaj, kar jo predstavlja v svetu. Seveda pa so zame bankovci tudi nekaj, kar je zelo blizu umetnosti. Rad imam lepe stvari okrog sebe in ena teh stvari so zagotovo tudi ti bankovci.«

Mar na denarju ne šteje le »lepota števila ničel«, ki sledijo prvi številki?

»No, bankovci so lepi tudi kot predmet. Zame so kot lepa slika. Za države pa so bankovci nekaj, s čimer te kažejo tudi svojo nacionalno identiteto, v izdelavo le-teh pa je vneseno tudi zelo veliko truda …«

Sam sem si leta 2004, ko smo uvedli evro, shranil enega »cankarja«, bankovec za 10.000 tolarjev, in kadar omenim, da ga imam doma, mi skoraj vsak reče, da bi mi ga v Banki Slovenije zagotovo še zamenjali za evre. Zdi se jim hecno, da sem ga shranil za spomin kot tudi vse druge tolarske bankovce?

»Nekateri smo nagnjeni k zbirateljstvu. Že kot otrok sem zbiral kovance in vsi so vedeli, kaj naj mi prinesejo iz tujine. Vedeti je treba, da je veliko ljudem zbirateljstvo zgolj za konjiček in v zabavo, nekaj povsem drugega pa je, ko se začneš z zbiranjem resneje ukvarjati. Takrat moraš zelo dobro vedeti, s čim se ukvarjaš, poznati moraš zbirateljski trg, imeti moraš najbolj kvalitetne predmete, ki jih zbiraš, v moji zbirki tako štejejo le popolnoma novi bankovci. Zato, da lahko ustvarjaš neko napredno zbirko, ki ima poleg finančne tudi numizmatično vrednost, je vsekakor treba imeti precej znanja.«

Ko sem se pripravljal na ta intervju, sem vam hotel prinesti nekaj bankovcev iz Ukrajine, ki so mi ostali z letošnjega poletja, pa sem hitro ugotovil, da sploh ne gre za plastične bankovce, pa še obrabljeni so. Kako zbirate bankovce, vedno kupujete nove, jih naročite kar po pošti iz tiskarne?

»Prvi izvorni vir je centralna banka posamezne države, ki ta denar izdaja. Državo potem bodisi obiščem sam ali pa kdo od mojih kolegov, ki tam živi, novo izdane bankovce kupi zame. Pošlje mi jih po pošti ali pa se dobiva, ko recimo z druge celine pride v Evropo. Potem si izmenjava denar …«

V kakšnem »kuferčku« …

»Recimo. Ponavadi gre sicer za nekaj kosov bankovcev.«

Kje v kakšnem pristanišču sredi kontejnerjev, vsak s svojim spremstvom …

»Ha, ha …, no, tako hudo pa spet ni. Srečamo se pri njih doma ali pa v hotelu, če se dobimo v tretji državi. Na svetu nas je nekaj deset posameznikov, ki se s tem področjem resno ukvarjamo in z njimi sem vseskozi v stiku. Preko takih poznanstev pa lahko pridem tudi do kakšnih redkejših primerkov bankovcev, recimo poskusnih odtisov in izdaj …«

Torej bi tudi jaz kot navaden državljan Igor Kavčič lahko pisal v centralno banko Papue Nove Gvineje in vprašal, ali bi mi lahko poslali eno polo njihovih bankovcev po 10 njihovih … karkoli že …

»V veliki večini centralnih bank to ne pride v poštev, nekatere pa bi vam to uslugo tudi naredile, a bi imeli precej stroškov s takim načinom kupovanja denarja, pa tudi dlje časa bi trajalo, preden bi se sploh odzvali.«

V vaši zbirki so vsi primerki plastičnega denarja, ki so doslej izšli, ne glede na to, ali so še v obtoku ali ne več …

»Tako je. Ampak zadeva je nekoliko širša. Govorimo lahko o plastičnih in hibridnih bankovcih. Tudi na razstavi so predstavljene tri tehnologije izdelave bankovcev. Ena je zgodnja tehnologija plastičnega denarja, ki je bil v obtoku v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v treh državah, Haitiju, Kostariki in na otoku Man. Ta tehnologija je v bistvu propadla, ker ni bila dovolj tehnološko dovršena. Samostojno so lastno tehnologijo razvijali Avstralci. Gre za bankovce, ki jih prepoznamo po prozornem okencu, in so prvič izšli leta 1988. Ti veljajo za sodobne plastične bankovce. Do danes je bilo v različnih državah izdanih okrog devetdeset bankovcev, osem jih je bilo izdelanih po prvotni tehnologiji, dvajset pa je hibridnih bankovcev, kar je nekakšna mešanica med plastiko in papirjem.

Zaradi številnih prednosti plastičnih bankovcev, njihove daljše življenjske dobe in boljše zaščite so tudi tiskarne in centralne banke, ki izdajajo papirnate bankovce, začele razmišljat, kako bi te prednosti plastičnih vključile na papirnate bankovce. Tako so nastali hibridni bankovci, kjer sta preko sloja papirja prevlečena dva sloja plastike na vsaki strani ali pa je papirnatemu bankovcu dodano samo plastično okence.«

V zbirki je torej več kot sto bankovcev izdelanih na podlagi treh različnih tehnologij?

»Vseh treh vrst bankovcev je skupaj 122, izdali pa so jih v 40 državah. Ta del zbirke se mi je zdel najbolj zanimiv za širšo publiko, če pa govorimo o numizmatični zbirki, pa ima vsak od teh 122 primerkov za seboj še razne dodatne primerke, ki so zanimivi predvsem za numizmatike. Tu gre za podpise različnih guvernerjev, različne letnice izdaje, spreminjajo se zaščite na bankovcih … Tu so še razni poskusni odtisi, ko je bankovec še v nastajanju, pa vzorčni bankovci tako imenovani specimeni, zanimivi so bankovci z napako, ki pridejo v obtok, ko je recimo serijska številka obrnjena na glavo ali pa manjka kakšna barva. Včasih banke izdajo bankovce v posebnih priložnostnih ovitkih ali pa so na voljo tudi cele pole razrezanih bankovcev. Dragoceni so bankovci, na katerih so podpisani aktualni guvernerji …

Nova Zelandija je na primer izdala 5-dolarski bankovec, na katerem je upodobljen Edmund Hillary, prvi pristopnik na Mount Everest. Bankovec je bil izdan še za časa njegovega življenja in jaz imam v zbirki bankovec, ki ga je pod svoj portret Hillary lastnoročno podpisal.«

In ta je v zbirateljskem smislu vreden precej več, kot bi bil sicer …

»Seveda. Take posebnosti zbirko delajo za še bolj zanimivo in več vredno. Redki so tudi unikatni primerki iz časov zgodnje tehnologije z začetka osemdesetih let.«

Na razstavi sem videl tudi cele pole bankovcev. Samo še za razrezat so …

»Ko izide nov bankovec, poskušam dobiti čisto vse, kar je na voljo. To pomeni normalen bankovec, vzorčni bankovec,… pole bankovcev so bolj redko na voljo. Ni veliko bankovcev, pri katerih da banka ven tudi pole za zbiralce, nekatere od pol pa se dobijo tudi samo kot osebno darilo s strani centralne banke. In te so potem še redkejše …«

Osebno darilo? Torej vas v centralnih bankah ali tiskarnah poznajo kot človeka, ki mu gre osebno podariti polo bankovcev?

»Ja. Lahko rečem, da imam kar dobre odnose s kar nekaj centralnimi bankami po svetu, v nekaterih evropskih, pa tudi v zelo eksotičnih državah. V teh državah, ko pridem, me tudi sprejmejo v centralni banki, mi vse pokažejo in v teh bankah lahko dobim marsikaj, kar normalnemu zbiratelju ni dostopno.«

Je tiskarna za plastične bankovce le v Avstraliji?

»Avstralska centralna banka je v sodelovanju z njihovo krovno znanstveno raziskovalno institucijo razvila tehnologijo, jo kasneje v celoti odkupila in bankovce začela tudi tiskati. Kasneje so te bankovce začele tiskati tudi druge tiskarne v Nemčiji, Avstriji, Švici, na Nizozemskem, v Kanadi. Je pa res, da so Avstralci zaenkrat edini ponudniki tehnologije sodobnih plastičnih bankovcev, a tako verjetno ne bo ostalo prav dolgo časa. Napovedani so tudi že novi hibridni bankovci …«

Menda avstralsko tiskarno sami dobro poznate, saj ste nekaj časa celo delali v njej?

»Leta 2000 sem v tej tiskarni delal kot svetovalec za marketing. Svojo tehnologijo poskušajo tržiti med centralnimi bankami po vsem svetu in zaradi posebnih znanj, za katere so ocenili, da jih imam, sem pri njih delal pri razvijanju marketinške strategije.«

Po izobrazbi ste sicer ekonomist, kako vas je zaneslo tja?

»Takrat sem bil star 23 let. V tiskarno, ki je v stoodstotni lasti avstralske centralne banke, sem poslal pismo, v katerem sem jim razložil moj pogled na njihovo tehnologijo in kje jim lahko pomagam. Zgodilo se je, da je bil eden izmed njihovih starejših menedžerjev v Londonu, kamor so me na njihove stroške povabili na intervju. Na podlagi tega sem potem dobil povabilo, naj pridem delat k njim.«

Ste bili pa ambiciozni …

»Zagotovo so potrebne določene ambicije za to. Da te izberejo, pa moraš verjetno tudi nekaj pokazati. Morate vedeti, da so to službe v industriji, ki je izredno skrbno varovana, zelo skrivnostna … Preden se zaposliš pri taki firmi, opravijo vsa mogoča preverjanja tvoje preteklosti …«

Če ste kdaj pri sosedu kradli češnje …

»Skoraj. Šele, ko ugotovijo, da si zanesljiv, dobiš službo, a tudi, potem ko sem delal tam, prvi mesec sploh nisem smel iti sam na hodnik zunaj pisarne. Če sem želel iti na hodnik ali na stranišče, sem moral najprej poklicati koga, da je šel z menoj.«

Kot v zaporu. Ne ravno prijetno …

»Ja, ampak to je razumljivo. Malo industrij na svetu je tako zelo skrivnostnih, kot je industrija proizvodnje bankovcev. Zavedati se moramo, če pridejo iz tiskarne določeni podatki, recimo o zaščitah bankovcev, da ne rečem celo kakšni originalni klišeji za tisk bankovcev, je to nekaj, kar lahko konec koncev zamaje tudi gospodarstvo neke države. Večkrat v zgodovini se je že zgodilo, da so bili problemi s ponarejanjem bankovcev tako hudi, da je bilo treba zamenjati celotno serijo bankovcev. Zato so države tako skrivnostne, saj gre tudi za njihov ugled, ekonomski status, status njihovega denarja kot valute.«

Je v tej tiskarni bil kdaj v službi še kakšen Slovenec?

»Slovenec ne, mislim pa, da je v tej isti tiskarni v času, ko sem bil jaz, delala ena od bivših miss Jugoslavije.«

Hmmm, to nekoliko podre vašo teorijo … namreč v tiskarni je bilo najbrž kup moških, ki bi misici za kakšno uslugo povedali marsikaj, kar ne bi smeli …

»Tega, kakšno delo je opravljala, res ne vem.«

Koliko časa ste delali tam?

»Tri mesece, potem pa sem še večkrat sodeloval na raznih njihovih projektih, tako da sem bil v zadnjih desetih letih kar nekajkrat v Avstraliji.«

Plača je bila v redu?

»Kar solidna.«

Saj, v taki firmi še vratar dobro zasluži …

»Varnostnik ste najbrž mislili. Tudi sama tiskarna je zgrajena na čisti skalnati podlagi, tako da nihče ne more kakršnega koli tunela skopati skoz.«

Kot slavni zapor Alcatraz, na skali sredi morja …

»Podobno. Dve vrsti ograj, najprej zunanja, potem varovano območje, kjer so vsi senzorji, ki spremljajo vsak gib, sledi druga ograja in od tod je še vedno kar precej do same tiskarne. Vse, kar je v tiskarni pomembnega, tiskarski stroji, trezorji, surovine za pridelavo …, vse to je šele v prvem nadstropju zgradbe. Tudi če bi nekdo s tankom porušil zid, še ne bi prišel nikamor.«

Vi ste se za plastični denar začeli zanimati že kot najstnik …

»Ko je leta 1988 v Avstraliji izšel prvi tak bankovec, se mi je zdelo, da je to tehnologija prihodnosti, ki bo osvojila svet, in zato sem od takrat naprej sistematično začel zbirati vse te zgodnje primerke plastičnih bankovcev. Do takrat tega še nihče ni počel tako temeljito in tudi zato mi je v tistem času uspelo priti do zelo dobrih primerkov za malo denarja.«

Katerih vrednost je sedaj podvojena, podeseterjena …

»Tudi faktor krat 100 ni nič neobičajnega.«

V sedanjem mandatu ste eden od kranjskih podžupanov, v plastičnem denarju pa vidite tudi vaš poslovni izziv …

»Imam registrirano firmo za prodajo teh bankovcev zbiralcem.«

Vas je Zmago Jelinčič že kaj kontaktiral?

»Prav na temo plastičnih bankovcev še nisva govorila. Moram pa reči, da Zmago Jelinčič ni v najboljših odnosih z mano. Namreč, ko je pred leti prodal svojo zbirko tolarskih bankovcev Narodnemu muzeju, sem s strani kriminalistične policije dobil prošnjo, da ocenim to zbirko. Ocenil sem, da so bankovci vredni veliko manj od ocene Narodnega muzeja. Zato verjetno nimava najboljših odnosov. Saj ne, da bi me to kaj motilo.«

V Sloveniji obstajajo zbiralci kot vi?

»Slovenija v smislu moje zbirke ni aktualna. Sem doživljenjski član ameriškega numizmatičnega združenja in prav tako svetovnega združenja zbiralcev bankovcev.«

Če bi v ameriškem združenju spraševal po Stanetu Štrausu, bi vedeli, za koga gre?

»Kdorkoli na svetu resno zbira plastične bankovce, seveda ve zame. Sicer ima svetovno združenje dva tisoč, ameriško pa okrog trideset tisoč članov. Moja spletna stran je priznana kot najboljša referenca za področje plastičnih bankovcev. Sem tudi soavtor kataloga o plastičnih bankovcih. Izdan je bil v Maleziji in je dobil nagrado svetovnega združenja organizacij, ki se ukvarjajo z bankovci, centralnih bank, tiskarn. Prvo mesto je takrat zasedla ameriška centralna banka, drugo mesto pa smo si delili trije soavtorji knjige in novozelandska centralna banka. Mislim, da je bila to tudi edina nagrada doslej, ki je bila podeljena nekomu zunaj industrije izdelave denarja.«

Ste se kdaj zalotili, da ste turistično potovanje načrtovali prav tja, kjer ste spotoma opravili še kaj v zvezi z vašo zbirko …

»Svoja potovanja največkrat načrtujem tako, da vključujejo kakšno srečanje, obisk na temo zbirke…«

In mimogrede skočite še v kakšno centralno banko tiste države …

»Mimogrede, ja. V bistvu taki obiski vedno sodijo zraven.«

Se vam zdi smešno, da »navadni ljudje« ob plastičnem denarju najprej pomislimo na bančne kartice?

»Ne, vajen sem tega, da vsak najprej pomisli na bančne kartice. Če ne poznaš, ne moreš vedeti. Ko gredo ljudje v državo, kjer so v obtoku plastični bankovci, največkrat sploh ne vedo, da ne gre za običajni papirnati denar.«

Priznam, tudi sam sem šele na razstavi ugotovil, da so romunski bankovci, ki sem jih letos prinesel domov, plastični. Bo v prihodnosti plastičen postal tudi evro?

»Centralne banke so v osnovi zelo konservativne ustanove. Kadar govorimo o novostih v svetu bankovcev, moramo vedeti, da to ni prostor za eksperimentiranje. Stvari so zelo dobro pripravljene, preden se lotijo sprememb. Podlaga vrednosti denarja je v bistvu zaupanje ljudi, da je ta denar pravi in da bodo zanj dobili izplačano neko protivrednost. Naloga centralnih bank je to zaupanje ohranjati, zato so pri kakršnihkoli novostih izjemno previdne. Pričakovano je torej, da uvajanje tehnologije plastičnih bankovcev dolgo traja.

Po drugi strani so v ozadju veliki lobiji tiskarn, saj je plastične bankovce potrebno natisniti štirikrat manj, ker trajajo v obtoku štirikrat dlje kot papirnati, to pa pomeni manjši posel za tiskarne in proizvajalce papirja.«

Hmmm …, pa še vsa ta demokracija v »državi Evropi«?

»Seveda. Tudi recimo ob tisku prve serije bankovcev evra so želele biti v to vključene prav vse centralne banke in tiskarne, ki so v Evropi. Zato je bilo narejeno veliko kompromisov pri bankovcih, ki po mojem mnenju tudi znižujejo kvaliteto in varnost le-teh. Torej, za to, da smo vsi zraven, bomo pristali na najnižji možni imenovalec, ki ga vsi lahko dosežemo. Trenutno se razmišlja o uvedbi hibridnih bankovcev, podobno pa razmišljajo tudi v švicarski centralni banki. Plastični bankovci so dejansko izbira prihodnosti in čez deset ali dvajset let bomo povsod po svetu priča plastičnim bankovcem.«

Vam je kateri od bankovcev po slikovitosti ljubši od drugih?

»Kar nekaj bankovcev je zelo lepih, kitajski bankovec za 100 juanov je vsekakor čudovit, saj je na njem kitajski zmaj v zelo živih barvah, novozelandski za 10 dolarjev je lep …«

Kaj pa brunejski, bankovec z najvišjo nominalno vrednostjo na svetu?

»Nič mu ne manjka. Vreden je okrog 4.900 evrov. Vidite ga lahko na razstavi.«

Bi se ga dalo zamenjati pri nas?

»Mislim, da ne, ker valute ni na tečajnici. Lahko pa z njim kupujete v Bruneju in v Singapurju.«

Bankovce sicer hranite v sefu?

»Zbirka je v celoti v bančnem sefu, doma nimam ničesar. Ko dobim nov bankovec, ga skeniram z obeh strani, ga vnesem v seznam, potem pa gre v sef.«

Vaša zbirka je ta trenutek popolna, vam manjka še kakšen poseben primerek?

»Vedno obstajajo luknje, ki jih želiš zapolniti. Naj omenim samo bankovce z napako … Ne, za nobeno zbirko na svetu ne moreš reči, da je popolna. Mene močno zanimajo določeni primerki iz nabora prve zgodnje tehnologije iz začetka osemdesetih let, ki jih je precej težko dobiti. Večino teh že imam, ne pa vseh.«

Ste v kontaktu z lastniki manjkajočih bankovcev?

»Sem, pogovarjamo se o tem, ali je možna kakšna menjava in kdaj do tega tudi pride. Kot sem rekel, še vedno je nekaj bankovcev, ki jih jaz v svoji zbirki še nimam, imajo pa jih drugi. Splošno gledano pa sem vendarle jaz tisti, ki imam največ posebnih primerkov bankovcev.«

Zdaj ne dvomim več o tem, da je vaša zbirka plastičnih bankovcev največja na svetu, kot so rekli ob odprtju razstave v Mestni hiši. Takrat se mi je zdelo nekoliko pretirano, zdaj imam občutek, da ste še preveč skromni …

»Zavedam se, da se ta trditev komu lahko sliši malo domišljava, ampak v vsaki panogi se ljudje, ki se s tem resno ukvarjajo, med seboj dobro poznajo. Glede na izmenjavo informacij med nami zbiralci se točno ve, kdo na kakšni avkciji kaj kupi. Vsi ti napredni zbiralci se za informacije najprej obračajo name, hkrati pa jih zanimajo moje cenitve kakšnega bankovca ali serije.«