Vere ni treba skrivati v kamrici svojega srca

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / četrtek, 24. december 2009 / 06:00

Članstvo v misijonski družbi lazaristov, v kateri je tudi kardinal Franc Rode, je bilo prej ovira kot pa povod za moje imenovanje za ljubljanskega nadškofa, saj Sveti sedež ne bi imenoval v sorazmerno kratkem času dveh lazaristov na ta položaj, odgovarja na namigovanje o Rodetovem vplivu novi ljubljanski nadškof dr. Anton Stres.

Po imenovanju za ljubljanskega nadškofa smo o Vas brali in slišali tudi to, da ste bili kot edini sin izbrani za naslednika na domači kmetiji. Od tega ni bilo nič. Kmetovanje vas ni mikalo. Postali ste duhovnik. Zakaj?

»Nisem bil rojen za kmetijo. Bolj sem se zanimal za branje in intelektualno delo. Tudi če ne bi postal duhovnik, bi bil verjetno kaj drugega. Ne vem sicer kaj, vendar na kmetiji ne bi ostal. Knjige so me vlekle, želel sem v šole in versko navdušenje, ko sem bil vesel, da sem kristjan in sem z veseljem hodil v cerkev, me je nagovarjalo tudi k duhovniškemu poklicu. Odločilen pa je bil mladi duhovnik pri nas doma v Rogatcu Maks Prah. Bil je eden od najbolj duhovitih ljudi, kar sem jih v življenju srečal. Rojen igralec. Znal je fantastično oponašati. Sprehajal se je iz dialekta v dialekt. Njegova duhovitost in dinamičnost sta pritegnila mlade. Spominjam se, da mi je samo enkrat, sredi osmega razreda, dal namig za duhovniški poklic. Ko je pri verouku spraševal po našem šolskem uspehu v prvem polletju in je zvedel, da sem odličnjak, mi je rekel: Ti bi lahko šel za duhovnika, za lazarista. Potem mi leto in pol o tem ni črhnil besedice. Na koncu četrtega letnika nižje gimnazije je bilo treba povedati, kam bo kdo šel. Tudi mene so profesorice spraševale, vendar nisem upal povedati, da bi bil rad duhovnik. Ker leta 1957 to še ni bilo nekaj običajnega, sem odgovoril, da bom ostal doma na kmetiji. To pa ne boš, so mi rekli in mi kot odličnjaku našli štipendijo za študij agronomije, da bi potem delal v domači kmetijski zadrugi. Razredničarka, ki je še živa, je, ne da bi vedel, hranila moj zvezek šolskih nalog in mi ga pred nekaj meseci vrnila. Čeprav sem imel za šolo že vse urejeno, sem junija le vprašal župnika, kako je sedaj z mojim duhovniškim poklicem. Razveselil se me je. Čakal je, da sem se odločil sam.«

Od leta 2006 naprej ste bili imenovani za tri pomembne funkcije v katoliški Cerkvi: za prvega škofa nove celjske škofije, nato za nadškofa pomočnika v Mariboru in konec novembra za novega ljubljanskega nadškofa. V Vatikanu so očitno prepričani, da ste ta čas v Sloveniji najboljša izbira za najpomembnejše dolžnosti.

»Iz Celja v Maribor se še preselil nisem, pa že moram v Ljubljano … Gotovo je bilo pomembno biti prvi škof nove celjske škofije, kjer je bilo treba vse postaviti na noge, vendar ni bilo težko. Pripravljenost za sodelovanje je bila izredno velika in to me je navezalo na Celje. Potem je prišel Maribor, kjer še nisem imel toliko obveznosti. Lahko sem ostal v Celju in enkrat na teden hodil v Maribor. Dokler ni naslednika, je škofijo težko zapustiti. Tudi sedaj sem še administrator celjske škofije, vendar sem prepričan, da bodo odgovorni pohiteli in bo dobilo Celje v nekaj mesecih novega škofa.«

Kaj pa Ljubljana?

»Ljubljana je gotovo najbolj izpostavljeno mesto, ker je pač Ljubljana in je glavno mesto države. Ko se misli na Cerkev, se misli na ljubljanskega nadškofa, ko se išče sogovornika, se išče njega.«

V katoliški Cerkvi in v javnosti veljate za izvrstnega teoretika, poznavalca cerkvenega nauka in pronicljivega analitika družbenih razmer. Imate pa tudi organizacijske in voditeljske sposobnosti, sicer vas ne bi imenovali za nadškofa.

»Nisem prepričan. S teoretičnim delom se z veseljem ukvarjam. Mislim, da mi je profesorska služba najbolj pisana na kožo. Nove dolžnosti pa jemljem kot služenje, h kateremu me kličejo Bog, Cerkev in ljudje. Za opravljanje organizacijskih nalog je treba imeti dobre sodelavce in teh, verjamem, ne manjka. Jaz tudi rad sodelujem, zato sem si upal prevzeti te naloge.«

Ali je tudi v Cerkvi običaj, da novi šef izbere nove sodelavce?

»Celo po kanonskem pravu je tako. Ko pride sporočilo, da je za neko škofijo imenovan novi škof, potem prejšnjemu škofu, če je še živ, ugasnejo vse pristojnosti in postane avtomatično administrator, kar sem sedaj jaz v Celju. Ugasnejo tudi funkcije generalnega vikarja, duhovniškega in pastoralnega sveta in zbora svetovalcev. Novi škof mora izbrati nove. To me sedaj čaka.«

Jih že iščete?

»Razmišljam prav gotovo, iščem pa še ne, saj imam od imenovanja naprej še številne druge dolžnosti. Povem vam, da bi moral že zdavnaj k zobozdravniku, pa mi ne uspe. Niti mi ne uspe stopiti v lekarno po zdravilo, ki bi ga moral jemati. Trenutno je malo napeto, vendar upam, da se bo uredilo.«

Rodetova jasnost in Uranova prijaznost

Poznani ste kot človek jasnih misli in če je treba tudi ostrih besed. Po tem naj bi se razlikovali od predhodnika nadškofa Urana. Ste pa tudi človek dialoga. Katero od teh dveh poti boste izbrali?

»Jasnost mora biti. To ne sme biti očitek. Jasnost in ostrina nista isto. Če je megleno, ni ostro, če pa je jasno, so črte ostre in se vidijo. Vedno me primerjajo z gospodoma Uranom in Rodetom. Sam se s tem ne obremenjujem. Oba pa zelo cenim. Rad bi bil jasen kot Rode in prijazen kot Uran, pri čemer nikakor ne mislim, da Rode ni bil prijazen, in da Uran ni jasen. Vsekakor je dialog edino, kar ostane. Edino, kar je trajno, je tisto, kar nastane na osnovi dialoga, v pogovoru, ki pripelje na koncu do nekega soglasja in do rešitve z obljubo trajnosti. Vsaka vsiljena ali izmišljena rešitev ima običajno kratke noge. Vendar mora biti tudi dialog jasen. V njem se ne smemo pretvarjati v nekaj, kar nismo, ali tajiti svojo identiteto, da smo kristjani. Če svoje prepričanje zamolčujemo, povzročamo nove nesporazume. Ničesar trajnega ne moremo doseči, če ne rečemo bobu bob, ali kot pravi slovenski pregovor, da je boljša prva zamera kot druga.«

Kaj boste storili znotraj Cerkve, ki ima velike težave s pomanjkanjem duhovnikov, z vzdrževanjem cerkva in drugih objektov. Ali po župnijah lahko računajo na pomoč nadškofije?

»Zadnje čase mi pogosto postavljajo vprašanja o odnosu med državo in cerkvijo, kar ustvarja vtis, da me to najbolj zanima. Dejansko to ne bo moja prva skrb. Moja daleč prva skrb je Cerkev in razmere znotraj nje. Čeprav je položaj Cerkve v družbi pomemben, je škofova prva naloga organizacija dela v škofiji. Zaradi težav, ki ste jih omenili, se moramo čim bolj racionalno organizirati. Prepričan sem, da imamo še veliko tako imenovanih 'notranjih rezerv'. Kje jih vidim? Veliko dela, ki ga morajo danes opravljati duhovniki, bi lahko zaupali drugim, njim pa bi ostala samo opravila, ki so res njihova in samo njihova. Prav tako bi kazalo še enkrat premisliti, če ni morda v kakšni župniji duhovnik, ki bi lahko vodil večjo župnijo. Nekatere naloge bi lahko tudi združili. Z ustrezno reorganizacijo bi lahko izboljšali stanje in s potencialom, ki ga imamo, lahko naredili več.«

Čeprav pravite, da je naloga škofa predvsem skrb za Cerkev, vas vseeno prosim za pojasnilo vašega stališča ob imenovanju za ljubljanskega nadškofa, da Cerkev zahteva od države samo tisto, kar ima v drugih primerljivih državah. Nič več in nič manj, ste dodali.

»Še enkrat poudarjam, da nikakor ne mislim biti politik, ampak predvsem pastir božjega ljudstva. Seveda bom moral sodelovati z državnimi organi in se pogovarjati o odprtih vprašanjih, čeprav vem, da je usoda Cerkve odvisna predvsem od kakovosti našega verskega življenja in ne toliko od tega, ali nam je oblast naklonjena ali nam ni. Za primerljivo državo vzamem najraje Madžarsko, ki je bila še malo bolj komunistična država kot Jugoslavija, vendar je v kratkem času vzpostavila sožitje s Cerkvijo, ki ve, pri čem je. V Sloveniji se z bolečimi očitki o bogastvu in grabežljivosti ustvarja slabo razpoloženje do katoliške Cerkve. Nekatere stvari še vedno niso urejene, če pa so, se rešitvam oporeka. Zakon o verski svobodi nekatere stvari rešuje, vendar ga posamezniki ne marajo, ga napadajo, ga želijo spremeniti in na novo definirati položaj Cerkve. Stalnega negodovanja v drugih državah ni. Druga zadeva je verski pouk v šolah, pri čemer je treba razlikovati med veroukom in verskim poukom. Verouk je vzgoja za vero in poteka vedno po župnijah. To je priprava na prejem zakramentov in podobno. V šolah pa bi moralo potekati versko izobraževanje, saj imajo starši pravico, da so njihovi otroci tudi v šoli vzgajani tako kot doma in skladno s tistim prepričanjem, ki ga imajo sami.«

Ali sedanji predmet o verstvih ni primeren?

»Ta predmet je preskromen in sploh ni zaživel. Pri njegovem oblikovanju Cerkev kot najbolj poklicana organizacija na tem področju sploh nima nobene vloge. Tisti otroci, ki hodijo k verouku, pravijo, da takega predmeta ne potrebujejo, drugih pa ne zanima.«

Vera je del človekove osebnosti

Do imenovanja Aleša Guliča za direktorja Urada vlade za verske skupnosti ste bili zelo zadržani. Imate morda po srečanju z njim o njem drugačno mnenje?

»Treba je povedati dve stvari. Gospod Gulič je v preteklosti zastopal zelo restriktivna stališča do Cerkve in predlagal osnutek zakona, ki bi postavil visoke zidove med Cerkev in družbo. Potem ga je vlada imenovala za direktorja Urada za verske skupnosti, kar smo imeli za signal, da so izbrali človeka, ki nas bo držal na kratko. Če namreč želiš imeti z nekom dobre odnose, moraš izbrati človeka, ki ga bo vesela tudi druga stran. Ker je želela imeti Avstrija dobre odnose s Slovenijo, je za svojega veleposlanika v Ljubljani imenovala zavednega koroškega Slovenca Valentina Inzka, ki smo ga bili veseli tudi mi, čeprav je bil lojalen avstrijski državi. Ker smo nekaj podobnega pričakovali tudi na verskem uradu, sta se pojavila presenečenje in strah, kaj želi vlada s tem doseči. Druga stvar pa je dejstvo, da je to uradniško mesto, kjer mora direktor izpolnjevati zakone. Ker gospod Gulič zase pravi, da je legalist, pričakujemo, da se bo držal zakona, čeprav se človek lahko pri posameznih nalogah potrudi bolj ali manj.«

Vi ste trden zagovornik stališča, da verovanje ni le zasebna, ampak tudi javna zadeva.

»To je bistvena razlika med socializmom oziroma nestrpnostjo do vere in odprto družbo. Vera je osebna stvar, stvar osebnega premisleka in stalnega osebnega odločanja, saj se mora posameznik zanjo odločiti tako kot za moralo. V tem primeru je ta zasebnost točna. To pa ne pomeni, da jo je treba skrivati v kamrici svojega srca in ne nastopati s teh stališč v javnosti. Vera je del moje osebnosti tako kot slovenstvo. Jaz govorim slovensko z vso spontanostjo. Tega nikoli ne zatajim, vedno reagiram kot Slovenec in sem na to ponosen ter vsakemu povem, da sem Slovenec in da tako živim. Podobno je z vero. V odprti in svobodni družbi sem lahko katoličan na vsakem koraku, ne pa tako, kakor pripadniki neke manjšine, ki smejo govoriti svoj jezik samo doma, javno pa ne. Zato je vera tudi javna.«

Kje boste darovali polnočnico?

»V Celju.«

Hvala za pogovor in v imenu Gorenjskega glasa tudi Vam vesele božične praznike in srečno novo leto 2010.