Živeti tako, kot si želim

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. december 2009 / 06:00

Samota ni tudi osamljenost (3)

O svojih potovanjih je naredila serijo fotografij in jih razstavljala po študentskih klubih. Zelo jo je zanimal človek in njegova zadnja plat. Ugotovila je namreč, da dve nista enaki. Privlačili so jo gibi ritnic, njihova obilnost ali koščenost. Žal se je teh posnetkov do danes ohranilo le peščica, saj je bila večina njenega bogastva uničenega v poplavi izpred nekaj let. Voda je zalila prostore, ko je ni bilo doma, in marsikatera dragocenost je zatem neuporabna, da jo je morala zavreči.

»Privlačeval me je muslimanski svet, predvsem so me zanimale ženske usode. Pred več kot tremi desetletji je bilo vseeno laže vstopiti v njihove domove kot danes. Vsaj v Belgiji, kjer sem to poskušala, je bilo tako. Imela sem svojevrstno priložnost, da je bila družina, ki mi je odprla vrata, zelo izobražena, gospa L. je recimo dokončala univerzitetni študij od doma, ne da bi obiskovala predavanja. Na izpite jo je spremljal soprog, kar je zadoščalo strogim verskim pogojem. Odločno je bila proti obrezovanju deklic, žal pa ni imela večjega vpliva, tako da so njeni sorodniki svoje otroke še zmeraj pošiljali v matično domovino, kjer so v krutih pogojih opravljali te posege. Veliko sva se pogovarjali tudi o spolnosti, bila je zelo po žensko radovedna. Nekoč sem ji prinesla slovensko izdajo Kamasutre, vendar mi jo je ob naslednjem obisku brez komentarja vrnila. Na smrt se je bala staranja, ker je to pomenilo, da si bo njen mož takrat omislil ljubico, ki bo mlada, sveža in lepa. Ker je imela denar, ga je največ trošila za osebno nego, spodnje perilo, za dobro telesno kondicijo. Pred nekaj leti so ji v nekih neredih ubili sina, od takrat naprej se mi ne oglaša več. Zaradi česar mi je hudo, saj sva bili, vsaj tako mislim, dobri prijateljici. Ker je bila zelo verna ženska, mi je na dokaj prijeten način približala tudi muslimansko vero, brala mi je literarizirane odlomke iz Korana, tako me je kdaj pa kdaj zamikalo, da bi to vero celo bolje spoznala,« razkriva Zdenka.

Bližala se je že tridesetemu letu, ko so jo doma postavili na realna tla in ji povedali, da je ne bodo več podpirali in naj si že končno poišče službo. Sprva je mislila, da ne sliši prav. Čeprav se je s starši po hudih nasprotovanjih v mladostnih letih dobro razumela, so imeli, sem in tja, tudi kreganja. Oče in mama sta imela dva obraza: enega za okolico, drugega za domače razmere. Kot partnerja že dolgo nista več funkcionirala, zunanji videz je bil potreben le zaradi okolja, ker sta sodila med bolj »znane Slovence«.

»Povedala sem že, da je imela sestra psihične težave, globoko depresijo pravzaprav, zato sta bila do mene in brata relativno prizanesljiva. Mama se je zgodaj zaradi sestre upokojila in to je bil tudi eden od razlogov, da mojih izletov po svetu ni več mogla financirati. Sicer sem relativno dobro obvladala več evropskih jezikov, tudi flamščino, vendar premalo, da bi me kjerkoli sprejeli v službo, primerno moji izobrazbi. Očetova poznanstva so mi odprla marsikatera vrata, tako da sem lahko izbirala. Plača, od katere sem morala živeti, ni bila velika, zato pa sem lahko sama razpolagala s svojim delovnim časom. Takrat kakšnih posebnih služb za »stike z javnostmi« še ni bilo, vendar mi je uspelo, da sem tudi jaz dodala nekaj kamenčkov k izgradnji te, danes nepogrešljive službe tako v gospodarstvu kot negospodarstvu. Omogočila sem, da so se iz podjetja, kjer sem delala, delavci izobraževali v tujini. Spominjam se, kako je bilo prvim težko dobiti devize, saj je bilo cel kup administrativnih preprek in zadržkov. Izpolniti smo morali na tone obrazcev in potrdil, včasih se mi je zdelo, kot da nas bodo zaradi nekaj sto mark zaprli in nikoli več izpustili iz ječe. Mimogrede: oče mi je pred kratkim povedal, da je imela menda celo Udba o meni dosje. Zaradi potepanja po tujini v komunističnih časih sem jim bila sumljiva. Ob teh bedastočah, ki so jih počeli v prejšnjem režimu, le zamahnem z roko, vsaj za dva iz moje generacije, za katera so rekli, da sta delala v tajni policiji, vem, da še pismena nista bila. Kaj šele kaj drugega …«

Mimogrede so minila leta, ko bi si lahko ustvarila družino, a nekako ni srečala pravega moškega. Pravzaprav ga ni niti iskala. Starša ji nista bila kakšen svetel zgled, bila je priča vedno bolj bolečemu sestrinemu propadanju in na srečo se je vsaj brat poročil z normalno žensko, rodili so se jima povsem normalni otroci, ki sta jih normalno vzgajala.

»Svakinjo sem občudovala že od prvega dne, ko jo je brat predstavil družini. Bila je zelo prijazna do vseh, zlasti do moje mame, ki ji je že prvi dan natresla cel kup nasvetov. Kimala ji je in pritrjevala, a naredila je zmeraj po svoje. Že zaradi tega, ker se je na tako prijazen in nekonflikten način uprla taščinemu verbalnemu nasilju, jo vsakič, ko se vidiva, od srca rada objamem,« reče nagajivo in potem gre že v tretje v kuhinjo skuhat čaj. (se nadaljuje)