Dobrodošla usoda

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 17. december 2009 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Moj odgovor na zaključno vprašanje v prejšnjem poglavju se glasi: nasedla sem sodobni propagandi zaslužka željnih samaritanov, ki jih je v Sloveniji kot listja in trave. Ne da bi katerikoli od njih »pacientu« kar koli zagotovil. Skratka, zaupala sem drugim namesto sebi. In to se mi je »obrestovalo«. Prepustila sem se zunanjemu svetu namesto notranjemu.

Prihodnosti nisem pustila svobode, želela sem jo usmerjati in določati, za sedanjost pa mi sploh ni bilo mar. Povedano drugače, namesto da bi se prepustila višji sili, sem se prepustila človekovi nečimrnosti in nebogljenosti. Se pravi, nisem spoznala osnovne življenjske resnice. Verjamem, da sem zbolela z enim samim namenom, spoznati to resnico. Navsezadnje bi me lahko povozil avto ali bi se mi zgodilo še kaj hujšega, če bi bila takšna pač moja usoda in me danes sploh ne bi bilo več med živimi. Ja. Imela sam srečo.

Seveda sem zaradi bolezni do neke mere tudi trpela. Posledica tega trpljenja pa je bila, da sem začela razmišljati o svojem življenju, o svojih napakah, če hočete o svojih grehih. Tako rekoč prisiljena sem se bila ozreti sama vase in se prepustiti Nadnaravnemu.

Očitno je bil epileptični napad, ki sem ga doživela, moja še ena življenjska izkušnja. Ponoči sem začela kričati: umiram, umiram in vrgla Andreja pokonci. Odpeljal me je na urgenco, odkoder me je zdravnica poslala k nevrologu, ta na slikanje in nato na obsevanje glave, kamor so se metastaze pač razširile. Imela sem deset obsevanj glave. Ali so pomagala ali ne, mi ni znano, saj po obsevanju stanja v moji glavi nisem več preverjala. Trenutno me to stanje niti ne zanima, saj na še eno kemoterapijo do nadaljnjega niti ne mislim iti. Tudi zato ne, ker imam po vsem agresivnem zdravljenju še kako zoprne posledice.

Namesto tarceva, se pravi biološkega zdravila za raka na pljučih, in namesto komplementarne medicine zdaj pijem dvakrat na dan sodo bikarbono, zmešano z melaso ali medom in vodo. Kombinacija pripravka naj bi namreč uničila raka. Kaj bo, se bo pač izkazalo. Kar se mene tiče, sem zadovoljna, ah, kaj zadovoljna, srečna, da sem se prepustila svoji usodi. Za to sem potrebovala natanko dve leti in pol. In v tem času sem se končno prepustila sama sebi in začela verjeti v pomoč od zgoraj.

Vsekakor sem zdaj neprimerno srečnejša, kot sem bila takrat, ko sem zaupala zunanjemu svetu. Zdaj se z mislijo biti ali ne biti ne obremenjujem več. Niti zato ne, ker sploh ne vem, kam vse se mi je iz pljuč in glave rak še razširil. Pri zdravnici, ki me je s tem dejstvom seznanila, sem izrabila svojo temeljno človekovo pravico biti neobveščena in tako se nimam za kaj več obremenjevati. Česar pa, kot rečeno, nikomur niti ne priporočam, kaj šele svetujem. Ampak, tudi to sem že povedala. (Se nadaljuje.)