Ločijo se tudi osemdesetletniki

V Sloveniji se razveže vsaka četrta sklenjena zakonska zveza, kljub temu pa naša država po pogostosti razvez še vedno sodi na rep Evropske unije. Po podatkih Eurostata je bilo namreč lani le v Italiji (0,9) manj razvez na tisoč prebivalcev kot v Sloveniji (1,1), najraje pa se zakonski pari ločujejo na Češkem in v Litvi.

Verjeli ali ne, toda danes se v Sloveniji razveže približno enako število zakonskih zvez kot pred tridesetimi leti. Po podatkih slovenskega statističnega urada se je na primer leta 1978 ločilo 2.406 zakonskih parov, lani pa 2.246. A po drugi strani je bilo pred tremi desetletji sklenjenih skoraj 14.700 zakonskih zvez, lani pa samo še 6.703. Prav v slednjem podatku se skriva razlog, zakaj je število razvez zakonskih zvez ostalo na enaki ravni kot pred tridesetimi leti. Vse več je namreč zunajzakonskih skupnosti, pri katerih razveze – ko se partnerja razideta - niso potrebne. Še vedno pa je treba doreči delitev skupnega premoženja, dodelitev otrok, preživnino …

Razveza je boleč in stresen trenutek, saj gre vendarle za konec skupne poti dveh zakoncev. Razideta se lahko sporazumno, sicer pa v tožbenem postopku. »Še nekaj let nazaj so sodniki poskušali sprta zakonca prepričati, naj še enkrat premislita in se potrudita, danes pa teh poskusov ni več. Kdor se odloči ločiti, se tudi bo. Razlog za ločitev je lahko prav vsaka stvar, ki jo nekdo od zakoncev navede kot nevzdržno, največkrat pa gre za nasilje, skoraj vedno moškega nad žensko. Tedaj pogosto predlog za razvezo pride v paketu, skupaj s prepovedjo približevanja in predlogom o nepravdnem postopku na pripustitev skupnega stanovanja v izključno rabo šibkejši stranki,« pojasnjuje Mitja Sever, odvetnik iz Radovljice.

Razlogi za razvezo so, kot smo že omenili, največkrat konkretna šikaniranja enega partnerja nad drugim, zato najbrž ni čudno, da naš sogovornik v nekajletni karieri še ni doživel, da bi sodišče kakšen zahtevek za razvezo zavrnilo kot neutemeljen. »Nepremostljive razlike v svetovnih nazorih zakoncev ali kakšne druge filozofske zadržke, ki bi bili razlog za razveze, še nisem zasledil. V teh primerih zakonci za dobro otrok raje potrpijo v zakonu. Tudi varanje samo po sebi ni pogost razlog za ločitev. Opažam, da so ženske zaradi otrok pripravljene kar veliko potrpeti, zato so pripravljene oprostiti tudi kakšen skok čez plot. Zakon razpade, ko se takšno ravnanje nadaljuje … Med razlogi za razvezo se zato hitreje najdejo obrazložitve, kot je 'ustvaril si je novo družino',« pravi. Med razlogi za razvezo, ki jih pogosto navajajo ženske, je tudi alkohol, ki je razdrl že marsikatero zakonsko zvezo. Moški po drugi strani v zakonu radi obupajo zaradi psihičnih težav svojih žena. »Povsem banalnih razlogov za razvezo še nisem imel v svoji praksi, čeprav te nekatere stvari vseeno presenetijo. Na primer, da se nekdo odloči za ločitev pri osemdesetih, kot razlog za razvezo pa navede, da ga je žena izgnala iz skupne postelje in iz kuhinje.«

Eno leto za sporazumno razvezo

Ko zakonca ugotovita, da skupno življenje ni več možno, se lahko odločita za sporazumno razvezo. V tem primeru je treba skleniti notarski sporazum, v katerem se dogovorita o načinu delitve skupnega premoženja, razrešiti je treba vprašanje, kdo postane ali ostane najemnik skupnega stanovanja, in tudi, ali imata zakonca med seboj kakšne preživninske zahtevke. Sledi vložitev predloga za sporazumno razvezo na sodišče. Če se zakonca ne moreta dogovoriti, komu bodo v varstvo in vzgojo zaupani otroci, bo ustrezno mnenje pripravil center za socialno delo. Ko sodišče to mnenje pridobi, se opravi narok, določi se preživnina, nato se izda sodna odločba in plača sodna taksa. »Postopek razveze, kjer ne prihaja do zapletov, je končan v približno letu dni,« je razložil odvetnik.

Precej dlje lahko trajajo razveze, za katere je bila vložena tožba. V takem primeru postopek poteka v dveh fazah. Prva in ponavadi hitrejša je postopek zakonske razveze, v kateri se dogovorijo tudi za dodelitev otrok enemu od zakoncev, določitev preživnine in ureditev stikov z otroki za drugega zakonca. Druga faza je postopek delitve skupnega premoženja, ki se zna zavleči tudi pet, deset let. »Ti postopki se radi zavlečejo, ker je težnja sodne prakse, da se deli celotno skupno premoženje in ne vsako premoženje posebej – na primer avto, hiša. Če eden od nekdanjih partnerjev potem ves čas spreminja oziroma dodaja nove premoženjske zahteve, lahko postopek traja v nedogled.«

Predporočna pogodba ni možna

Na vprašanje, pri katerem vprašanju se spor med zakoncema večkrat zaostri, pri dodelitvi otrok ali razdelitvi premoženja, Mitja Sever pojasni, da se okoli vprašanja dodelitve otrok v varstvo in vzgojo zakonca redko dolgo prepirata. »Pri tem vprašanju se zakonci vendarle podredijo mnenjem avtoritete, bodisi centra za socialno delo bodisi kasneje sodnemu izvedencu, če se mnenje centra za socialno delo izpodbija. Sicer pa so v skoraj vseh primerih otroci do štirih let dodeljeni mami, razen če ne gre za alkoholičarko, duševno bolnico ali nezrelo osebo. Očetje se morajo precej bolj potruditi, da jim sodišče, ponavadi gre za sodnice, dodeli otroke.« Po izkušnjah sogovornika so ženske precej principielne, zato se nekatere želijo nekdanjemu možu maščevati s preprečevanjem njegovih stikov z otroki. »Sčasoma, ko se čustva umirijo in partnerja zaživita vsak svoje življenje, pa tudi ženske velikokrat ugotovijo, da bi bilo fino imeti vsaj en prost dan na teden, da bi kam odpotovala s svojim novim partnerjem in podobno. Tedaj rade zahtevajo od nekdanjih možev, naj pogosteje skrbijo za otroke. A večkrat se jim maščuje, ker se v postopku razveze niso bile pripravljene pogovarjati. Sicer pa preko sodišča ni mogoče izsiliti, koliko stikov z otroki morajo imeti starši, ki jim otroci niso bili zaupani v varstvo in vzgojo.«

Pri delitvi premoženja med nekdanjima zakoncema je pomembno, da gre za premoženje, ki sta ga zakonca ustvarila v času trajanja zakonske zveze z delom. Predporočne pogodbe, kot jih poznajo drugje, pri nas nimajo pravne vrednosti, saj vnaprejšnjega dogovora o delitvi še neustvarjenega premoženja zakon ne dovoljuje. »Se pa podpisujejo sporazumi, v katerih partnerji ugotovijo, kakšno premoženje že obstaja pred nastopom zakonske zveze. Prav tako je možen kasnejši sporazum, s katerim zakonca drug drugemu priznata določen delež že ustvarjenega skupnega premoženja,« razlaga odvetnik.

Prerekanje med nekdanjima zakoncema, kaj komu pripada, lahko precej ogreje tudi ozračje v sodni dvorani. »Seveda včasih zavre tudi kri. V takih kriznih situacijah se pokaže kakovost odnosa, kakršen je bil med partnerjema že v zakonski zvezi. Pogosto se porušijo vse meje dostojanstvenega obnašanja, zakonca se med seboj obkladata s krepkimi izrazi. Seveda je precej odvisno tudi od avtoritete sodišča, koliko besednega dvoboja dopušča.« Sever pretepu med nekdanjima zakoncema še ni bil priča: »Do njega hitreje pride v kakšnih sosedskih sporih. Takrat čustva še hitreje podivjajo.«

Pogost pojav je izmikanje plačevanju preživnine. »Sodna praksa je tu zelo neusmiljena in sodniki le redko znižajo višine preživnine, pa čeprav je nekdanji zakonec, ki jo je dolžan plačevati, izgubil zaposlitev. Znižanje preživnine ponavadi uspejo doseči le v primeru nesreče s hudimi posledicami, hude bolezni ali dveh, treh otrok v novi zvezi. Če se preživnina ne plačuje, se sproži izvršilni postopek. Če ta tri mesece ni uspešen, se lahko stranka obrne na preživninski sklad, kjer dobi minimalno preživnino.« Izmikanje plačevanju preživnine je sicer kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen do enega leta zapora. »Včasih je bilo potrebno sodišču dokazati izmikanje, sedaj je dovolj dokazati, da nekdo ne plačuje preživnine, čeprav bi to zmogel. A običajno sodišče izreče pogojne obsodbe.«