Čudna pota neke korespondence

Besedilo: Dr. Miran Hladnik
Kategorija: GG Plus / četrtek, 5. november 2009 / 06:00

Pisatelj Boris Pahor se je v svoji knjigi Moje suhote (2008) spomnil tudi na dopisovanje s prijateljico Marijo Žagar. Imenoval jo je slovenska Madame de Sevigne in obžaloval, da so se njegova pisma njej izgubila. No, v tem članku nam prof. Miran Hladnik razkrije, da se niso: korespondenca Pahor-Žagar izide prihodnje leto v knjigi.

Marija Žagar (1921–1998) je bila profesorica slovenščine na kranjski gimnaziji, tudi moja profesorica, gotovo najboljša v profesorskem zboru, ne samo za humanistično usmerjene dijake, ki smo se za študij slovenščine odločali zaradi njenega zgleda, ampak tudi za tiste, ki do književnosti in umetnosti niso kazali kakšne posebne ljubezni. Njena predavanja so bila gosposka: svetovljanska, intelektualna, brezhibna, velikokrat mimo učbenikov, iz lastnega branja in presoje. Nevsiljivo je odpirala obzorja in spodbujala k samostojnemu odnosu do sveta. Marsikdo od sveže narejenih slovenistov je po osmih semestrih fakultetnega študija ugotovil, da bo še najbolje, če se za predavanja pripravi kar iz gimnazijskih zapiskov pri njenem predmetu. Pri Gorenjskem glasu je bila neko obdobje honorarna lektorica.

Spadal sem med njene ljubljenčke, bolj zaradi prostih spisov kot zaradi znanja pri spraševanju. Taki smo pogosteje brali odlomke pred razredom, priporočala nam je dodatno berilo, meni recimo Vidmarjevo knjigo Kulturni problem slovenstva (1932), o kateri sem potem na dolgo poročal. Ji je že moralo biti moje navdušenje všeč, sicer me ne bi v četrtem letniku povezala s pisateljem Borisom Pahorjem, s katerim je bila tedaj že desetletje v pisemskem stiku. (Tržaški pisatelj Boris Pahor, ki je 28. avgusta letos dopolnil 96 let, je največ prevajani slovenski pisatelj in na predlog Univerze v Ljubljani aktualni slovenski kandidat za Nobelovo nagrado.) »Ti bo verjetno pisal neki poba iz Kranja«, mu je sporočila 26. decembra 1972, vendar sva si takrat s pisateljem že nestrpno izmenjala prvi dve pismi (svoj del korespondence je Boris Pahor objavil v Tržaškem mozaiku (1983; ponatis v Pisma slovenskih književnikov o književnosti, 2001). Na šolski ekskurziji v Kosovelov Tomaj naju je učiteljica tudi osebno seznanila. Težko bi rekel, da sta se nacionalno zavzeti pisatelj in anarhično razpoloženi dijak ujela, bilo pa je zame to srečanje intelektualno spodbudno.

S profesorico sva ohranila pisemski in osebni stik. V navado so prišli vsakoletni obiski v njeni koči na planini Uskovnici, kjer je preživljala poletja. Prihajal sem z družino in s kolegi slavisti, tistimi iz Ljubljane in s tistimi iz sveta, ki so se prve dni julija zbrali na seminarju v Ljubljani. V nenavadno pisemsko zgodbo, ki se je skozi dobra tri desetletja (1961–1995) pletla med njo in Borisom Pahorjem in se dotikala literarnih, kulturnih, nacionalnih, političnih in tudi osebnih tem, sem vstopil zaradi svoje poklicne poti. V njenem pismu iz srede 80. let berem: »Povedala sem Ti že, da sem [...] Tvoja pisma namenila Miranu. Resen znanstvenik, ki jih bo znal odgovorno uporabiti. Za moja pisma (nočem biti teatralična, a nič se ne ve), – če me zmanjka, jih lahko tudi pošlješ Miranu, če se Ti zdi, da je potreben pregled nad najinim pisnim dialogom.« (11. 6. 1986).

Korespondenca z Borisom Pahorjem je moji učiteljici pomenila zelo veliko: »res, brez hiperbole – dopisovanje s Teboj je največja dragocenost mojega majčkenega, v vsakdanjost naravnanega življenja.« (3. januarja 1964) »Ne sprejemaj kot frazo, če Ti rečem, da so Tvoja pisma edina "višja" lepota sredi monotonije, resignacije in odtujenosti, ki me obdajajo.« (21. februarja 1974) Žal ji je bilo, ker ni imela prepisov svojih pisem njemu, ker bi bil to »lep (nostalgičen) roman o "nekoč" in "nekje".« (13. decembra 1983).

Pisemska komunikacija ji je ustrezala bolj kot katera druga: »V pismu sem lahko odkrita kot v polzatemnjeni sobi« (3. januarja 1964) »Pismo je čudovita stvar. Bereš ga in obračaš proti soncu, kakor hočeš.« (27. aprila 1965) »Da se bova nekoč pogovorila? Kje pa! [...] Ti sam dobro veš, da govoriva vsak svoj jezik. Samo v pismih si včasih za hip zarotniško pomežikneva in nato spet odhitiva vsak po svojih opravkih.« (24. decembra 1965); pisma so ji bila »protiutež občutku jalovosti časa in življenja« (10. januarja 1988).

Zavedala pa se je tudi širšega pomena te svoje korespondence s pisateljem in je razmišljala o tem, kako jo predstaviti javnosti. »Mnogo pisem, ki so se nabrala v teku let, hranim, res bi jih bilo vredno kako urediti« (10. januarja 1988) »[N]ekoč [jih bodo] brali in [...] se bo s tem dopolnjevalo Tvoje dragoceno literarno delo.« (8. septembra 1989) »Kakorkoli že ocenjujem vrednost svojih pisem – po svoje so izrez nekega časa, nekega političnega »dozorevanja« v matični domovini.« »Predlagam, da se dogovoriva. Nekoč … se bo zaradi enega izmed naju korespondenca pretrgala. Za Tvoja pisma, ki so neprimerno važnejša, je že dolgo odločeno. Dobi jih Miran za monografijo o Tebi.« (9. februarja 1990) »Pripravljam »spremno besedo« za izdajo Tvojih pisem (kdaj?), v kateri želim poudariti ravno zvestobo rodu in jeziku.« (30. oktobra 1993)

Korespondenco je cenil tudi Boris Pahor in jo v zadnjem pismu takole povzel: »Kaj naj rečem, tvojih pisem ni več, tako sem ob edino korespondentko, s katero sem kdaj spregovoril o književnosti, bila pa si mnogo več, človeška in kulturna vez v najlepšem smislu. Poleg Kocbeka, ki je bil edinstven prijatelj, si bila ti edinstvena prijateljica. Tudi nobene moje korespondence ni, ki bi jo lahko primerjal s tisto, ki me je vezala na vaju.« (22. januarja 1995) Pisma je vpletal v svoje knjige, kjer je Marija Žagar posodila glas literarnim ženskam: Arlette (Mesto v zalivu, 1964), Irmi (Odisej ob jamboru, 1969), Vlasti (Tržaški mozaik, 1983, Zaliv 1988, 225). Tak vstop v literaturo ji ni bil ravno pogodu: »Če se odrečem nečimrnosti, tudi vsa Vlastina pisma ne sodijo v roman. [...] Da o Irmi niti ne govorimo. [...] Mimogrede: tisti, da "ji ni dano …" itd? Kaj pa Ti veš o njej pravzaprav? Vse in nič. [...] Če hočeš, razpolagaj s pismi (a la Vlasta), jaz pa bom ostala pri dnevniku in korespondiranju. Rahlo žal mi je za nazaj, da nisem vsaj poskušala pisati roman v dvoje, če berem svoje stare zapiske.« (22. junija 1984)

Nekaj let po smrti Marije Žagar se je lepega dne v mojem kabinetu na Filozofski fakulteti znašla vreča pisem ljube profesorice Borisu Pahorju: pisatelj je zaupljivo ugodil njeni želji. Pretipkavanje pisem v računalnik sem tako kot že pri delu za Alojza Gradnika naprtil svojemu očetu, ne da bi se prej natančno seznanil z vsebino in obsegom korespondence in brez predstave o tem, kje se nahaja njena druga polovica. Šele proti koncu tipkanja je naletel na pomembno informacijo: »Boris, Tvoja pisma ima Nada Matičičeva [...] Rekla sem ji, naj jih zadrži pri sebi, ker je pokazala do njih izreden odnos – zelo jih ceni in tenkočutno razume. Nekoč jih bo že nekdo kako objavil – ali ona ali Miran. Kot pričevanje o Tebi in »najinem« času – kar nekaj desetletij, iztrganih iz povojnega časa. Seveda bi bila zanimiva objava pisem naju obeh.« (11. marca 1992) Ker je pisateljica Nada Matičič (1922–2004), profesoričina uskovniška družabnica, ravno nekaj mesecev prej umrla, sem pismo s poizvedbo o Pahorjevem delu korespondence naslovil na svojce in šele čez čas od njenega brata, pariškega skladatelja Janeza Matičiča (gospod je 2007 dobil Prešernovo nagrado), po telefonu prejel žalostno sporočilo, da so pisma Borisa Pahorja vrgli v smeti (!), ker se pač ni nihče oglasil ponje. Nič ni pomagalo razburjanje pisatelja, ki sem mu seveda sporočil bizarno vest, nič pariško posredništvo Evgena Bavčarja in bohinjske prijateljice in slavistke Minke Cvetek – Pahorjevih pisem ni bilo več.

Poleti 2008 se je na predstavitev nove Pahorjeve knjige Moje suhote in njihovi ljudje odpravil Mitja Žagar, sin moje učiteljice, in ob srečanju s pisateljem je beseda nanesla na izgubljeno polovico korespondence. Mitja se je tedaj spomnil svojega zadnjega slučajnega srečanja z Matičičevo, ki mu je povedala, da je Pahorjeva pisma zanesla v Narodno in univerzitetno knjižnico. Prijazno mi je sporočil presenetljivo domnevo o pisemski najdbi in dan pozneje sem v Rokopisnem oddelku NUK-a zaprosil za preverbo. Pisma so bila res tam! Brž sem jih preslikal in pripravil za pretipkavanje. Ob pripovedovanju o čudnih pisemskih homatijah se je doktorantka Urška Perenič, ki je prav takrat intenzivno prebirala Pahorja, naklonjeno odzvala mojemu klicu na pomoč pri pripravi najdenih pisem za objavo. Vse naprej je v največji meri njeno delo: pretipkavanje, korigiranje prvega dela korespondence, stvarne opombe, literarno- in kulturnozgodovinski komentarji ... – precej obsežno knjigo (samo njenih pisem Pahorju je okrog 190) bodo leta 2010 izdali pri Slovenski matici.

Saj ne gre za to, da bi morali vse, kar v življenju prejmemo, čim prej poplačati, pa se vendar dobro zdi, da se z natisom korespondence med njo in pisateljem Borisom Pahorjem uresničuje njena življenjska želja ter se izpolnjujeta kulturna zaveza in poslanstvo: iz generacije v generacijo, v verigi učiteljev in učencev.

Pismo Marije Žagar Borisu Pahorju

Kranj, 2. 12. 1986

Dragi Boris,

toliko da malo pokramljava, ali ne?

Hvala za razglednico – za ljubeznivost ni nikoli prepozno. Posebej še za ruj; torej se spomniš, da ga imam rada. Kako lepo bi bilo videti žarenje Krasa, posebno sedaj, ko pri nas jesenska simfonija izzveneva v hladno lepoto ivja. Jaz pa Ti pošiljam lipov list. Prav sinoči sem brala zbornik Drage in opazila – zanimivo – da ga omenjaš v diskusiji. Neverjetno, kako servilen je Primorski dnevnik, če se je spotaknil ob tak izraz nacionalnega čutenja.

Okrogla miza v Celovcu je bila gotovo zanimiva. Heterogene revije, polemika, prevetritev.

Pa še enkrat o Štihu. Njegov intervju poznam, če bi bila vedela, da je zadnji, bi ga gotovo shranila. Opazila sem, da se strinja s Teboj. Ampak kaj to, Boris, ta vsesplošna kriza vrednot pri nas! Štih je želel cerkveni pogreb. Pirjevec je zadnja leta predaval na teološki fakulteti, Spomenka v teološkem društvu itd. Si lahko predstavljaš, na kakšno totalno razočaranje kaže popoln filozofski zasuk pri takih ljudeh! Mimogrede – tudi za Dušo Počkajevo berem v Mahničevem Slovesu, da je rekla, da ne bi bilo mogoče živeti brez dialoga z Bogom.

Če bom dobila esej Spomenke Hribarjeve, lepo. Vendar je to za Tvojega prijatelja žrtev in ne vem, kako bi se revanžirala.

Še enkrat o Dragi. Po kvaliteti predavanja niso izenačena, ponujajo pa različne optike (skupaj z diskusijo) in razne smeri za razmišljanje. Opazila sem, da tudi kot diskutant, torej ex abrupto, govoriš zelo logično, povezano. — Bagataljevo predavanje: oba sodiva enako o naši politični emigraciji, ampak do kakšnih paradoksov prihaja – »narodni izkoreninjenci« pobožno negujejo jezik, tradicije, pri nas bi nekateri pristali na skupna jedra, na vsakršne gospodarske koncesije.

Prebrala sem Čermeljevi deli Spomini na moja tržaška leta in Med prvim in drugim trž. procesom. Posebno prva knjiga se zelo lepo povezuje s Tvojim delom – dokument in umetniška transpozicija. V celoti sem šele sedaj spoznala, kako velik človek je bil. Ne morem si odpustiti, da ga nisem bolje predstavila gimnazijcem, ko je prišel na literarni večer F. Bevka, in ga izzvala, da bi mladim kaj povedal o sebi in o najbolj dramatičnih trž. letih. Tak prijeten, skromen, ljubezniv gospod!

Kako ocenjuješ predavanje dr. J. Pirjevca? Povedal je marsikatero bridko resnico, ali ne? Če seštejem Čermelja in Pirjevca – kako tragična je usoda slovenskega življa v Italiji! Številčno krčenje in vedno večje oddaljevanje od matice. Stanje v Sloveniji se ne pokriva z modelom nobene srednjeevr. države, pri »vas« in pri »nas« komaj še teče življenje na vzporednih tirih. Kot ugotavlja Pirjevec – naše revije (Mladina itd.) so povsem tuje »naši« problematiki. Čeprav nam jug očita polarizacijo zadnjega obdobja s formulo: »Mi – Evropa, vi – Jugoslavija«. Veš, celo pri Tebi opažam, da se ne zavedaš dovolj, kakšna katastrofa je n. pr. za Slovence gospodarski bankrot, v katerega nezadržno drsimo. V splošnem pa – silno razgiban čas, v dobrem in slabem, čas pričakovanj in tesnobe ob misli, kam se vse skupaj lahko zasuče.

Trenutno berem Rebulov Vrt bogov. Ne z največjim užitkom. Religioznost je navsezadnje njegova privatna pravica, bolj me motita nekakšna samovšečnost klasičnega filologa in baročnost, skoraj afektiranost umetniškega izraza. No, po 50 straneh še ne smem soditi, vendar mi je nekako žal, da se s svojo silovito, vsestransko razgledanostjo tako oddaljuje od mirne lepote Senčnega plesa.

Ne manjka mi dela – silno pa mi manjka spremembe, prevetritve. Vse je tako majhno, znano … Potovala bi, a kam moreš spričo naših mizernih razmer!

Danes sem dobila od TV prijazno prošnjo, naj bi sodelovala pri realizaciji dokumentarca o M. Pogačniku, reviji Plamenica in skupini OHO. Če tako pogledam na stvari, 20 let je dolga doba – ampak spremenilo se je pa vendarle ogromno.

Ostani zdrav, okoliščine pa Te same silijo v »elan vital«.

Prijazno obema

Marija