Čipka kot prava umetnina

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 3. november 2009 / 06:00

Vas zanima, kaj nastane, če svoje znanje združita stara mama, ena najboljših klekljaric v Žireh, in njen vnuk, nadarjeni ter doma in v tujini izšolani oblikovalec? V "galeriji" Snovanj predstavljamo skupni avtorski podvig Urha in Ive Sobočan.

Kaj torej nastane, če svoje znanje združita stara mama, ki velja za eno najboljših klekljaric v Žireh, in njen vnuk, nadarjeni ter doma in v tujini izšolani oblikovalec?

»Plod najinega sodelovanja je projekt 'Vrnitev', ki združuje sodobno ilustracijo s tradicionalno slovensko čipko. Namen projekta je razbremeniti čipko njene tradicionalne dekorativne vloge in jo predstaviti kot vizualni jezik s posebno pripovedno močjo. Čipka je v naši družini že štiri generacije, toda do zdaj so se klekljarice izražale samo z ornamentom. Skupaj z Ivo sva želela dati avtorju besedo, s katero lahko pusti osebni pečat, namesto da se ga sodi samo po izvedbi izdelka. Najprej je bil projekt mišljen samo kot eksperiment, ko pa sva videla, kako čudoviti so rezultati in koliko veselja ter izzivov nama ponuja sodelovanje, sva nadaljevala z ustvarjanjem. Prve izdelke sem predstavil na zaključni razstavi magistrskega študija na londonskem Central St. Martins Collegu, kmalu so sledili prvi odzivi javnosti, po intervjujih v priznanih revijah Crafts ter Fibrearts pa so sledila tudi povabila na razstave v tujini.«

Ste Ljubljančan, zdaj živite v Luksemburgu, mnoge dni svojega otroštva ste preživeli pri starih starših v Rakulku (zdaj najbolj zgornji del »mesta« Žiri). Kako se vam povsem različni ambienti in doživetja povežejo v vašem avtorskem delu?

»Moja dela so osebno izpovedna in imajo močan emocionalni pridih. Mnogim umetnikom pustijo otroške izkušnje močan pečat, se mi pa zdi, da se nam, ki živimo v tujini, ideje, privzgojene v mladosti, še toliko bolj izražajo v delih. V Rakulku sem doživljal čudovite trenutke, v babičini hiši smo se zbrali strici, tete, bratranci, bratje, sestre ... V tej družbi sem začutil pomembnost družine in prijateljstva, vrednot, ki te naredijo za močnega posameznika. V svet se je lažje odpraviti, če veš, da ti svojci stojijo ob strani, in vse zgodbe, prikazane prek mojih del, so le majhna zahvala družini za vse, kar mi je dala.«

Na ljubljanski akademiji ste diplomirali pri Tomažu Kržišniku, ki je tako kot vaš oče žirovskega rodu. Sta se s profesorjem tudi umetniško dobro ujela?

»Da, Tomaž Kržišnik ima velik vpliv čez moje celotno ustvarjalno obdobje po vstopu na akademijo. Moj pristop k oblikovanju je imel vedno podton ilustracije in pod Tomaževim okriljem, z njegovim poznavanjem oblikovanja plakata, slikanja in ročnih del so moje ideje našle zavetje. Naučil me je, kako pomembno je izoblikovati osebni stil ter kako pretopiti emocije v likovne forme. Še posebej pa sem Tomažu hvaležen, ker me je napotil na študentsko izmenjavo na krakovsko likovno akademijo, kjer sem prek snovanja diplomske naloge dokončno sklenil, da se v prihodnje posvetim ilustraciji ter v tej smeri tudi nadaljujem specializacijo.«

Podiplomski študij ste končali v Londonu. Kakšno mesto je to, če ga primerjate z doslej imenovanimi kraji? Kako ste ga doživeli?

»London je v primerjavi s Krakovom in Ljubljano mesto, kjer je vse zelo potencirano. Človek je vsak dan zasut z nešteto novimi stvarmi ter informacijami, kar je zelo navdihujoče, obenem pa zna biti tudi malce naporno, saj se vse odvija zelo hitro in le redko utegneš v miru zaužiti in v sebi prečistiti vse dogajanje. Je prostor, ki kreativnemu človeku ponuja in da ogromno, zraven pa zna kaj tudi odvzeti, pri kvaliteti življenja.«

Kakšno je življenje mlade slovenske družine v Luksemburgu?

»Pestro kot življenje vsake mlade družine, tako da imamo čez teden bolj malo časa, da bi se sploh zavedli, da smo v Luksemburgu. Ko se vse poleže, pa zelo pogrešamo družino in prijatelje doma v Sloveniji. V Luksemburgu je delo dobro nagrajeno in zaradi miru, majhnosti ter povezanostjo z naravo je tudi krasno mesto za vzgajanje otrok. Kar pa se tiče mentalitete ljudi, smo bolj navezani na bolj temperamentne domače kraje, tako da Luksemburg včasih imenujemo tudi 'Zlata kletka'.«

S čim se preživljata?

»Glavni vir dohodka sta ilustracija ter oblikovanje vizualnih komunikacij. Večino časa namenim ustvarjanju ilustracij, zraven pa oblikujem v oglaševalski agenciji v mesu Luksemburg. Letos sem veliko risal za slovenski trg, česar sem še posebej vesel, saj sem tako prisoten tudi v domačem kulturnem območju. Tako je pred kratkim prišla na police knjigarn zbirka romanov Gostosevci (radovljiške založbe Didakta), katero sem v celoti ilustriral, za sodelovanje pa se moram zahvaliti Andreji in Petru Rauch.«

Te dni (konec oktobra) ste v Sloveniji, gotovo ne samo zasebno?

»Da, moji obiski vedno združujejo prijetno s koristnim. Tokrat sta me v Slovenijo vodila dva dogodka, prvo je bilo predavanje in razstava v okviru Bienala neodvisne ilustracije v Ljubljani, drugi pa odprtje moje prve samostojne razstave na slovenskih tleh, ki je trenutno na ogled v Galeriji Krka v Novem mestu. Ker pa sta moje privatno in ustvarjalno življenje močno prepletena, so vsi dogodki tudi priložnost, da se srečam z družino, prijatelji ter kolegi iz kreativnih krogov.«

Ne nazadnje: kaj imate zdaj v delu, kakšne so vaše ambicije?

»Trenutno se ukvarjam z nadgradnjo risb s čipko v novih materialih, oblikah in dimenzijah. Čipka zame ne obstaja samo v klekljani obliki. Čipka je čudovita risba tankih in debelih linij, organskih in geometričnih form ter senzibilno uporabo pozitivnega in negativnega prostora. In kot tako jo lahko prevedem v papiro-rez, nakit, oblačila ... Načrtujem tudi sodelovanje z drugimi oblikovalci, saj me zanima njihov pogled in pristop k čipki. Moji novi projekti še niso bili razstavljeni, vsi, ki bi radi spremljali moje nadaljnje ustvarjanje, pa ste vabljeni na mojo spletno stran www.tricikel.net.