Parka se iz pisarne ne da upravljati

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 10. oktober 2009 / 06:00

Vodenje javnega zavoda Triglavski narodni park je v začetku oktobra prevzel Martin Šolar, ki je sicer v tem zavodu zaposlen že od leta 1991. Deset let je vodil naravovarstveno nadzorno službo, zadnjih devet let pa službo za načrtovanje, upravljanje in razvoj parka.

Kaj ste si v prihodnjih štirih letih zastavili kot prednostno nalogo?

»Javna služba varstva narave, ki je dokaj natančno predpisana v zakonodaji, je tista, zaradi česar smo tukaj. Morda smo v preteklem obdobju preveč delali, kar se je vsakemu od nas zdelo 'luštno', primerno, nismo pa sledili osnovnim ciljem javne službe varstva narave in temu bom dal v prihodnje velik poudarek. Med osnovnimi nalogami je priprava načrta upravljanja, a smo na točki, ko je treba počakati, da se sprejme zakon o TNP, čemur ta čas kaže dobro. Imamo pa tudi nekatere mednarodne obveznosti. Leta 2003 in 2004 smo prejeli dve priznanji za upravljanje parka, letos pa tudi certifikat za čezmejno sodelovanje. Vse to je povezano s celo vrsto nalog, obvez in priporočil, ki jih treba izpolnjevati, gre pa vse na račun še boljšega upravljanja parka. Tu so še mednarodni projekti, s katerimi skušamo pridobiti dodatna sredstva, saj nam sredstva iz proračuna zadoščajo zgolj za golo preživetje. Ves čas pa omenjam še reorganizacijo samega zavoda.«

Zakaj je ta potrebna?

»V tej hiši sem že osemnajst let in na osnovi izkušenj vidim, da je za boljše delo potrebna racionalizacija in sinergija aktivnosti, kar je tudi v skladu z izhodišči vlade v teh kriznih časih. Ta čas imamo veliko število notranjih organizacijskih enot, ki pogosto pomenijo enega samega človeka, zato bomo enote in naloge združevali.«

Bo zaradi tega tudi kakšen zaposleni odveč?

»Ta trenutek ne vidim nikogar, ki bi odhajal, a zato tudi nikogar, ki bi prihajal, čeprav bi si želel dve do tri dodatne zaposlitve. A ta čas je to nerealno.«

Omenili ste, da novemu zakonu o TNP kaže dobro – kdaj računate, da bo zakon sprejet?

»Kot uslužbenec parka spremljam te napore, ki se začnejo v vsakem novem sklicu parlamenta od leta 2000 naprej. Dvakrat je zakon prišel v parlament tik pred koncem mandata. Potem ni bilo ne časa ne volje, da bi to pripeljali do konca. Zdaj je zakon pred vlado, kolikor smo obveščeni, gre po novem letu v parlament. Zato imamo veliko upanja, da je časa in tudi politične volje dovolj, da se zakon sprejme.«

V parku vladajo različni interesi. Kako jih boste usklajevali oziroma iskali ravnovesje med njimi?

»Narodni park je prvenstveno zavarovano območje narave. V prostoru je potem treba videti, kje te naravovarstvene interese lahko uveljavljaš oziroma kje je cena tega še sprejemljiva za vse. V teh osrednjih, vitalnih območjih parka morajo prevladovati parkovni procesi. V skladu z definicijo parka v naši zakonodaji in mednarodnimi standardi pa sledita še dva cilja – to je prostor za obiskovanje in doživljanje parka, spodbujati pa je treba tudi trajnostni sonaravni razvoj ob upoštevanju ljudi, ki živijo v parku ali na njegovem robu.«

Lokalni prebivalci se kljub temu počutijo zapostavljene …

»Težava je, da pogosto slišimo samo glasnega nezadovoljneža, tihe večine pa ne. Zato bomo poskušali prisluhniti tudi tej tihi večini. Pomembno je tudi povezovanje z različnimi drugimi inštitucijami, ki imajo v parku svoje interese ali celo upravljavske pravice, to so planinska in turistična društva, lovske družine …«

Desetletje ste vodili največjo organizacijsko enoto, naravovarstveno službo TNP. Verjetno ste v tem času prehodili kar obsežen del parka?

»To je bilo romantično obdobje mojega dela v parku. Možnost sem imel pregledati in spoznati park. To je edina deviza za uspešno upravljanje, iz pisarne se namreč parka ne da upravljati. Ob tem bi rad povedal, da sem na Bledu doma, Blejec. Nekateri pravijo, da ne poznaš parka, če nisi iz Bohinja. A Bled je ravno toliko oddaljen od meje parka kot Bohinjska Bistrica. Bil sem tudi aktiven alpinist in gorski reševalec, gorništvo je naša družinska tradicija in tudi skozi to sem park zelo dobro spoznal.«

Ali je to, da tako dobro poznate park, lahko samo prednost ali zaradi tega kakšne stvari mogoče postanejo tudi samoumevne?

»Te ovire se tudi sam zavedam. Vseeno mislim, da je to predvsem prednost. Za kandidaturo pa sem se odločil tudi zato, ker sem čutil podporo na treh ravneh: podporo države na strokovni ravni, ljudi, ki v parku živijo in nenazadnje podporo zaposlenih. To je bila dodatna spodbuda, da grem v kandidaturo.«

Večkrat ste opozarjali na nedovoljeno početje znotraj parka. Se ozaveščenost ljudi povečuje, imajo več občutka za odgovorno vedenje v parku?

»Sam trdim, da ga imajo. Tudi kot vodja nadzorne službe sem ugotavljal, da se je marsikaj izboljšalo, recimo v zvezi z odpadki in vedenjem ljudi v gorah, trganjem cvetja ... Pojavljajo pa se druge težave, recimo nove oblike rekreacije, kot so motorna kolesa, motorne sanke, štirikolesniki in gorska kolesa na gozdnih poteh. A z različnimi ukrepi, in to ne samo v represivnem smislu, ampak tudi v smislu osveščanja se to da omejiti. Bo pa treba še delati na tem.«

Kje torej ta čas vidite največje težave?

»Imamo dve vrsti težav: popravljive in nepopravljive. Nedelje so recimo strašansko obremenjene glede prometa na Pokljuki, v Bohinju in na Vršiču, a v ponedeljek se to umiri in problema ni več. Promet je sicer skupni imenovalec večine težav. To je mogoče zmanjšati z različnimi ukrepi – samo pobiranje parkirnine ni dovolj, treba bo dejansko zmanjšati promet in njegove vplive. Vemo, kako je to mogoče narediti, kar kaže tudi praksa iz tujine. A na tem področju še nismo veliko naredili.«

Kaj bi bil torej učinkovit ukrep za zmanjšanje prometa v parku?

»Treba je spodbujati alternativne oblike dostopa v park. Prvi korak smo že storili in uredili parkovno tematsko pot in zdaj lahko obiskovalcem Vrat ponudimo zanimivo doživetje, če se v Vrata odpravijo peš.«

Kako močni pa so pritiski po pozidavi tega prostora?

»Ta težava pa je bolj pereča, saj tu ni povratnih procesov. Ko prostor z različnimi posegi in urbanizacijo degradiramo, poti nazaj ni. Zato je treba še posebno skrbno gledati, kako se načrtuje posege v prostor. Tu imajo izjemno pomembno vlogo občine, ki so avtonomne pri načrtovanju prostorskega razvoja. Zavedam se, da je tam, kjer so naselja, razvoj potreben, a zaradi parka je potrebna kombinacija naravne in kulturne krajine.«

Kaj pa problem črnih gradenj?

»Črne gradnje so spet dveh vrst – tiste, za katere vemo in so tudi v postopkih, in tiste, za katere sploh ne vemo. Opažamo, da tu prihaja do težav zaradi premajhne učinkovitosti vseh vpletenih v tem procesu – želimo, da bi nova zakonodaja pripeljala do tega, da bi te stvari učinkoviteje reševali. Predvsem pa je treba razmejiti pristojnosti in določiti, kdo je tisti, ki bi moral speljati stvari od začetka do konca.«

V svoji predstavitvi ste poudarili, da ste kot strokovnjak na področju varstva narave in upravljanja parka ter poznavalec parka prepričani, da Triglavski narodni park zmore in zasluži več. Kaj konkretno ste imeli s tem v mislih?

»Čutim, da je v zadnjem obdobju park zastal. Na začetku sem omenil dve priznanji, ki sta pomenili kulminacijo razvojne poti parka. Idealno bi bilo, če bi se kmalu po tistem sprejel zakon, ki bi dal parku nove možnosti, nov zagon. V zadnjih štirih letih je bilo sicer marsikaj narejeno, a kljub temu bi morali posvetiti večjo pozornost učinkovitejši uveljavitvi naravovarstvenih ciljev, ohranjanju kulturne krajine v robnih predelih, boljšemu sodelovanju s področjem turizma, … Če pogledamo mednarodno definicijo parka, pomeni, da je park namenjen varstvu ekosistemov in rekreaciji, se pravi namen in naloga parka je naravi in okolju prijazen obisk ter doživljanje parka. Tu mogoče v sodelovanju z lokalnimi turističnimi organizacijami nismo razvili dovolj kakovostnih programov. Radi se pohvalimo z lepimi primeri trajnostnega razvoja, sodelovanja z ljudmi in z razvijanjem okoljskega kmetijstva, a je vse skupaj nekoliko zastalo v zadnjem obdobju. V tem smislu zmorem več.«