Titovo karizmo so ustvarili ljudje

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 2. oktober 2009 / 06:00

Dr. Marko Vrhunec z Bleda je bil šest let tesen sodelavec predsednika Josipa Broza Tita. O izkušnjah šefa predsednikovega kabineta iz tega obdobja je nastala knjiga Josip Broz Tito, osebnost - stvaritve - titoizem.

O čem govori že druga knjiga, ki ste jo napisali o svojem službovanju v Titovem kabinetu?

»V času svojega službovanja pri Titu (v letih od 1967 do 1973) sem dnevno vodil zabeležke, s katerimi sem si pomagal pri delu. Nabralo se mi jih je za polno škatlo in na podlagi teh zabeležk sem zbral spomine že za svojo prvo knjigo, ki je pod naslovom Šest let s Titom izšla leta 2001. Ta knjiga kronološko beleži čas od mojega nastopa službe v predsednikovem kabinetu do dne, ko sem odšel. Nekatere zabeležke, ki pričajo o programu, kontaktih, pogovorih, so v knjigi objavljene kot faksimile, tako denimo tudi zabeležki o Nixonovem obisku leta 1970 ali o obisku Brežnjeva leta 1971 pri Titu.«

Kako se nova knjiga razlikuje od prejšnje?

»Druga knjiga je problemska in temelji na mojih tedanjih doživetjih in spoznanjih, do katerih sem se dokopal pozneje. V prvem poglavju pišem o titoizmu, družbenopolitični doktrini, značilni za Jugoslavijo v drugi polovici prejšnjega stoletja. Temeljila je na petih stvaritvah: narodnoosvobodilnem boju, socializmu, federalizmu, samoupravljanju in politiki neuvrščenih. Te stvaritve analiziram v tretjem poglavju, v drugem pa predstavljam Tita kot zgodovinsko osebnost, od njegovega značaja, načina dela, družine, sodelavcev, do njegovih konjičkov, odnosa do narave, živali in podobno.«

Titoizem ima v današnjem času prej negativen kot pozitiven prizvok. Kako si to razlagate?

»Negativen ima za tiste, ki negativno mislijo, zame pa je titoizem bila za tisti čas napredna doktrina, prizadevanje, s katerim se je vzpostavila oblast delovnih ljudi v korist delovnih ljudi. Naj še dodam, da sem to knjigo napisal tudi zato, ker se o Titu in Jugoslaviji danes širi veliko neresnic, sam pa sem želel prispevati svoj pogled o tem, kaj je titoizem Jugoslaviji in svetu pomenil v takratnem obdobju. Gre za moje pričevanje (takšen je tudi podnaslov knjige) in moj pogled na tisto obdobje.«

Kako ste kot Titov sodelavec dojemali njegovo osebnost, kje vidite razloge za njegovo karizmo?

»Tito je bil zelo vsestranska osebnost, ne le politično in državniško, tudi človeško. Imel je izjemno karizmo, ki pa je ni ustvaril sam, ustvarili smo jo ljudje. Osnovni vir karizme je bil, da je bil vrhovni poveljnik narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov in da je s svojimi borci ostal v najtežjih razmerah. Je nekakšno poosebljenje NOB in vrednot, za katere se je ta boril. Kasneje, ko je vodil jugoslovansko državo in partijo, se je karizma krepila skozi njegove stvaritve, ljudje so mu verjeli, da dela v prid delovnih ljudi, ne pa morda v korist nekih lobijev ali celo v osebno korist. O njegovi karizmi priča tudi več anekdot. Naj omenim le dva dogodka, ki sem jima bil priča. Prvi je nepričakovan obisk ameriškega predsednika Nixona v Jugoslaviji. »Gospod predsednik, k vam sem prišel zato, ker želim vaše mnenje o Vietnamu,« je dejal Nixon med pogovorom. Tito je med svetovnimi državniki očitno užival tak ugled, da so ga hodili spraševat za mnenje. Nixonu je odgovoril: »Gospod predsednik, če mene vprašate, pojdite iz Vietnama domov.« Prepričan sem, da bi danes to isto rekel za Irak in Afganistan. Drugi primer je s sprejema pri kraljici Julijani v Holandiji. Ob meni se je pojavil majhen mož (Arthur Rubenstein, eden največjih pianistov vseh časov) in me prosil, če lahko Titu, velikemu človeku, stisne roko. Pripeljal sem ga k Titu, ta je vse skupaj pustil in se zapletel v pomenek s svetovno znanim umetnikom. In če se vrnem h karizmi: Tito je bil eden od štirih komandantov zavezniških vojsk in je takratno partizansko vojsko pripeljal do zmage nad nacizmom. S tem si je pridobil zaupanje, ugled med ljudmi in tudi v primerih, ko so se delale napake, je imel ravno skozi karizmo moč, da je lahko, če je začutil, da je politika napačna, to spremenil. Znan je njegov splitski govor, v katerem je samokritično ocenil sebe, partijo in vlado ter nato vpeljal politične spremembe. Ob takšnem načinu se je lahko obdržal na oblasti 35 let. In tudi zato, ker je šel vedno tja, kjer je bil v Jugoslaviji problem. Ni imel pisarne, vedno je bil na poti, vsako leto je sistematično obiskal vse republike. Bil je velik operativec, stvari je takoj reševal in ni kolebal, če je moral pri tem kritizirati svoje odločitve, odločitve partije, vlade ali vojske.«

Kakšen je bil njegov odnos do vas kot sodelavca?

»Ko sem pri njem pridobil zaupanje, mi je v celoti zaupal in sva pri delu ves čas tesno sodelovala. Ob tem pa je bil osebno precej nedostopen, redkobeseden. Ni maral dolgih sestankov, zahteval je, da se dogovorjeno izvede. Zmenjeno je bilo, da bom pri njem dve leti, ostal pa sem šest let. Vmes sem ga trikrat prosil za razrešitev, ko se ni uspelo urediti odnosov z Jovanko, češ če sem jaz ta ovira, me lahko razreši. Vsakokrat je to zavrnil in zahteval, da ostanem. Spomladi 1973 pa so se stvari tako obrnile, da je sprejel predlog o moji razrešitvi. Ob odhodu me je poklical k sebi, da sva se poslovila. Vprašal me je za mnenje o mnogih stvareh, zraven je bil moj naslednik in mu je dejal, naj nadaljuje delo in organizacijo, kakršno sem vzpostavil jaz. Sicer je podpisal dekret o moji odstavitvi, a mi je dal vedeti, da zaupanje med nama ostaja. Dostikrat mi je pozneje še pisal za novo leto in jaz njemu. Sicer pa je bilo šest let v njegovem kabinetu povsem dovolj. Zahtevno in odgovorno delo je bilo, ni bilo ne petka ne svetka, dopust je bil ali pa ne, tudi sredi noči nismo redko prihajali na delo.«

V knjigi objavljate faksimile pisma, ki vam ga je že po vašem odhodu pisala Jovanka. V njem vas hvali in se vam zahvaljuje za vaše delo, ob tem pa pravite, da niste mogli urediti svojih odnosov s predsednikovo soprogo. Kako to pojasnjujete?

»Pravzaprav sem iz Titovega kabineta odšel zaradi nestrinjanja z Jovanko. Želela je imeti drugačno organizacijo, kot sem jo vzpostavil jaz po Titovem nalogu. Razšla pa sva se tako, da me je ob odhodu od Tita Jovanka dala poklicati k sebi. Ob slovesu je jokala in menila, da ni prav, da odhajam. Rekel sem, da je tako odločil predsednik in naj ne skrbi, jaz imam poklic, s katerim bom lahko dobil drugo službo. Sem pa res čez leto dni dobil pismo, v katerem se mi zahvaljuje za moje delo v predsednikovem kabinetu.«

Pišete, da Jovanka pri osebju ni bila priljubljena. Zakaj?

»Pri osebju nikakor ni bila priljubljena, ker je bila prezahtevna. Zanjo je bil značilen stavek: »Niko ništa ne zna, niko ništa ne radi«. Rekel sem: »Tovarišica Jovanka, to ni res, vsi delamo, okrog vas smo zbrali najboljše ljudi.« Tak njen odnos je tudi zame kot predsednika kadrovske komisije pomenil, da me ima za nesposobnega. Bila je neobjektivna in premalo človeška. Kljub temu so bili najini pogovori vedno korektni, nikoli ni dvignila glasu name, kar si je dovolila do vseh drugih. Pozneje je po Titovi smrti še iskala moje mnenje o tem, kaj ji pripada kot predsednikovi vdovi. Potem stikov z njo ni bilo več, razen da nama je z ženo prek neke znanke večkrat pošiljala pozdrave.«

Zelo pozitivno ocenjujete dosežke Titovega obdobja. Zakaj, menite, je potem vse skupaj propadlo, od Jugoslavije do socializma?

»Na koncu knjige dajem tudi ta odgovor. Ko neka doba mine, se je ne da več obnoviti. V moji knjigi ni nobene nostalgije po Jugoslaviji in drugih stvaritvah titoizma, pač pa skušam le analizirati, kakšen je bil, kje je bil uspešen, kje neuspešen in kako naprej. Poglejmo le primer federalizma kot osnovo tedanje Jugoslavije. Temeljil je na politiki bratstva in enotnosti, bratstvo je spoštovalo razlike med narodi, edinstvo pa utemeljevalo eno državo in eno partijo. Ko je ta osnova razpadla zaradi velesrbske politike in zaradi hrvaške nacionalistične politike, je šla tudi Jugoslavija narazen. Kaj pa danes? Čeprav smo v Evropski uniji, a moramo vseeno varovati našo samostojnost, kaj pa če nekoč razpade. EU s svojimi 27 državami bi lahko delovala po jugoslovanskem konceptu federalizma. Ali vzemimo samoupravljanje. Danes se v krizi kaže, da brez delavskega sodelovanja (danes mu rečemo soupravljanje) gospodarstvo ne funkcionira. Delavstvo je vse bolj tudi izobraženo, lahko ga štejemo ne za proletariat, temveč za srednji sloj, ta pa je glavni nosilni razred v vsej svetovni strukturi. Zato je logično, da mora soupravljati in imeti udeležbo na dobičku. Pri nas o tem zelo sramežljivo govorijo celo sindikati.«