Ustavimo nasilje (4)

Za preprečevanje nasilja potrebujemo številne veščine. Večino izmed njih pridobimo v družini, nekaj jih posrkamo iz okolja in ko vse to ovijemo z materialom, ki smo ga prinesli s seboj na svet, dobimo končni rezultat. Dolgoročno gledano bi bila tako prava naložba, če bi te veščine najprej obvladali starši in bi bile v družbi sprejete kot nekaj pozitivnega. S tem, ko se ukvarjamo z mladimi, ne moremo reči, da mečemo stran svoj čas, vendarle je to le gašenje požara. Mladi so odraz naše družbe in sami po sebi samo produkt vzgoje in vplivov okolja. Kje naj torej sploh začnemo z delom, pri kuri, pri jajcu ali kar v kokošnjaku. Mogoče vsak v svojem gnezdu. Človek z zdravim načinom razmišljanja, z občutkom za lastno vrednost, s spoštovanjem do sebe in do drugih je manj nevaren za okolico kot tisti, ki tega nima. Predsodki, manjvrednostni občutki, nerešeni konflikti, stereotipi, maščevalnost, zamere, nekontrolirana čustva, potreba po moči, nepoznavanje sebe in površno zadovoljevanje svojih potreb kar kličejo po nasilju. Začne se z verbalnimi, na videz nedolžnimi sodbami, kakšen je kdo, kako se oblači, kako hodi, se prehranjuje, kje živi, kaj trenira. Če rečem, »tale deklica pa trenira karate«, katere misli se vam porodijo v glavi? Karate ni za deklice? Že njena mama je imela čudne navade? Tako lepa deklica pa karate ne sodita skupaj? Dobro je izbrala, najbrž ji je to všeč? Kako pogumna odločitev? Če rečem »tale fant pa hodi na balet«, kaj se zgodi spet v glavi? Oh, lepo prosim, bolje bi bilo, če bi izbral nogomet. Balet – da ni kaj narobe z njim? Ali rečete – super, fant ve, kaj hoče, in sledi svojim sanjam, čeprav je njegovega ata sram. In tako naprej … V razred sta prišla dvojčka iz Albanije. Ne znata niti besede slovensko. V osmi razred hodi fant iz družine, kjer se prodaja droga … Deklica iz tretjega b ima mamo, ki se prodaja za denar … Kar mirno dajmo svoje misli na pašo, brez skrbi, nihče jih ne vidi …