Dr. Ivan Perne, diplomat izpod Storžiča

Besedilo: Ivan Martelanc
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. september 2009 / 06:00

V torek, 8. septembra, je minilo 120 let od rojstva dr. Ivana Perneta. O ugledu, ki ga je užival ta diplomat, govori zahvala v časniku Slovenec, iz katere je razvidno, da se je na njegovem pogrebu zbral celotni vrh tedanje slovenske družbene in politične elite ter številni funkcionarji iz Beograda.

O dr. Pernetu obstaja, razen dokumentov družinskega značaja, le malo podatkov. Še največ jih je v geslih Slovenskega biografskega leksikona ter pred njim, v Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1935. Zato bi bil zelo zanimiv vpogled v njegovo personalno mapo, ki jo ob siceršnjem tovrstnem gradivu hrani Arhiv Ministrstva za zunanje zadeve Jugoslavije v Beogradu. Temeljitejša osvetlitev hitre in uspešne diplomatske kariere dr. Ivana Perneta ostaja tako odprt izziv za zgodovinsko stroko ter za kompetentne motivirane posameznike.

Rojen je bil v trdni kmečki družini v Povljah 8. septembra 1889. Vseskozi odličnjak je leta 1908 maturiral na kranjski gimnaziji. Istega leta se je vpisal na dunajsko pravno fakulteto ter doktoriral leta 1914. Službo je nastopil pri deželni vladi v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je bil zajet na ruski fronti. Preseneča, da je imel kot ujetnik v Samari možnost študija tujih jezikov ter mednarodnega prava. Že leta 1919 se je po opravljenem diplomatskem izpitu zaposlil na Ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu. Od 1922 do 1929 je služboval na Veleposlaništvu Kraljevine Jugoslavije v Berlinu. Po izteku mandata je prevzel vodenje Oddelka za Društvo narodov v zunanjem ministrstvu ter bil stalni strokovni svetovalec jugoslovanske delegacije na razorožitveni konferenci v Ženevi. Banalna poškodba noge v Ljubljani, kamor je prišel na obletnico mature, je bila zanj usodna. Zaradi komplikacij, ki so nastopile, je v ženevski bolnišnici umrl, star komaj 44 let.

Vzporedno s Pernetovo je potekal dobršen del življenjske, posebno pa karierne poti njegovega vrstnika, študijskega in nekaj let delovnega kolega ter vseskozi prijatelja, prav tako zelo uspešnega diplomata Vladimirja Mislja. Slednji je po nekaj letih službe na beograjskem zunanjem ministrstvu deloval skoraj dvajset let pri Društvu narodov v Ženevi. Bil je edini Slovenec s funkcijo visokega funkcionarja. Njegovo delo, med tamkajšnjimi strokovnimi krogi še danes visoko cenjeno, je temeljito raziskal mag. Andraž Zidar, strokovnjak za mednarodno pravo, tudi nekdanji diplomat pri Stalni misiji RS v Ženevi.

Na dr. Perneta me je pred petimi leti opozoril Vadim Miselj iz Kranja, poliglot, strokovnjak za slovenski in evropski protestantizem, ki je v Ženevi odrasel in doštudiral za pastorja, sicer sin »ženevskega« Mislja. To je bilo konec oktobra 2004 na slovesnosti, ki smo jo organizirali v Črnem Vrhu nad Idrijo v okviru projektov počastitve spomina na Vladimirja Mislja (vključno z ureditvijo njegovega groba v Ženevi). Tedaj sem se odločil za medijsko obeležitev 120-letnice Pernetovega rojstva. Slednje je bilo udejanjeno najprej 8. avgusta letos v slovenski izdaji Le Monde diplomatique, in sedaj, v pričujočem prispevku.

Ob tej priložnosti omenjam detajl že kar memoarskega značaja, ki pa sodi smiselno v gornji kontekst. Med nalogami, ki sem jim v sredini devetdesetih let kot diplomatski predstavnik RS v Švici, prvi s sedežem v Bernu, tudi namenjal pozornost, je bilo pridobivanje podatkov o Slovencih, ki jih je »življenja sila, srca nemir« (Oton Župančič, Duma) zanesla v to državo in so se tu uveljavili na različnih področjih. Tako sem zvedel še za Vladimirja Mislja.

Kot že rečeno, sta oba, dr. Perne in Miselj, končala študij prava na Dunaju. Dr. Perne je prejemal štipendijo Knafljeve ustanove (ustanovljene leta 1676 na Dunaju, ki je v več stoletjih delovanja pomagala do univerzitetne izobrazbe okrog 1300 študentom s Kranjskega). Spomnimo, da je bil Dunaj skozi dolga stoletja duhovno, politično in kulturno središče slovenskih dežel. Ne gre prezreti, da je dunajska alma mater v času, ko v Ljubljani še ni bilo univerze, odigrala odločilno vlogo pri oblikovanju slovenske meščanske družbe, njenih intelektualnih elit in nasploh narodne zavesti. Na Dunaju se je formiral nadvse pomemben intelektualni potencial, ki je izhajal iz slovenskega etničnega ozemlja, zlasti iz Kranjske. Zanimiv je podatek, ki ga povzemam iz obsežne monografije Študentje iz Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918, avtorja dr. Alojza Cindriča, da je bilo v tem obdobju na dunajski univerzi, najstarejši v nemškem govornem območju, vpisanih 1921 študentov iz Kranjske (med njimi je bilo tudi 31 študentk).

Zgodba o dr. Ivanu Pernetu je dodatna potrditev dejstva, da so imeli številni rojaki slovenskega rodu pomembne položaje v administracijah, tudi v diplomacijah, državnih sistemov, ki so jim pripadali. Če se ozremo samo na čas avstrijske monarhije, vidimo, da so bili tudi naši rojaki dejavni v njenem diplomatskem aparatu, ki je bil odprt, torej dostopen predstavnikom manjših narodov. Želeti je, da bo ta segment naše zgodovine primerno raziskan ter da se bodo tovrstne že opravljene in začete aktivnosti sistematično in kontinuirano nadaljevale.

Končujem z utrinkom iz najnovejšega časa. Na nedavnem srečanju slovenske diplomacije na Brdu pri Kranju je bil izpostavljen imperativ sedanjega časa in njegovih potreb, krepitev gospodarske diplomacije. Zanimivo, da je dr. Perne v svojem članku, Diplomatsko konzularni poklic, v knjigi Akademski poklici iz leta 1932, že uvodoma opozoril »na vedno močnejše naglašavanje gospodarskih vidikov v zunanji politiki in na prepletenost politike z gospodarstvom … Diplomatova naloga je, da mora posredovati sploh v političnih, pa tudi v gospodarskih, finančnih, trgovskih, industrijskih, da, često celo v znanstvenih in drugih zadevah, kadar nanese prilika in potreba.« Pernetova ugotovitev, »da je važno, ako ima diplomat dar hitrega in pravilnega presojanja dejstev in dovolj kritičnega duha, da more prav oceniti nabrane podatke«, ohranja svojo polno aktualnost še po sedeminsedemdesetih letih, kar jo je zapisal. Prav tako nadaljnja, namreč, da je »ena najnujnejših zahtev diplomata končno tudi, da je diskreten, da zna molčati, če je treba, kot grob …«