Vodnik po Gorenjski, ovitek

Vodnik po Gorenjski

Nima vsaka spodobna pokrajina na tem svetu tako lepega in uporabnega vodnika, kot ga ima Gorenjska.

Matjaž Chvatal in Petra Vencelj, Gorenjska, vodnik, Založba Turistika, Golnik, 2008, 312 strani, 29 evrov.

Knjigo s tem naslovom sta napisala Matjaž Chvatal in Petra Vencelj, izšla je v slovenščini in še v šestih svetovnih jezikih: angleščini, nemščini, italijanščini, ruščini, francoščini in španščini. Besedni predstavitvi enakovredna ali včasih še močnejša je slikovna, knjigo namreč bogati 2000 fotografij in 50 zemljevidov. Sedemjezični vodnik je uporaben tako za tujce kot za domačine. Ne vodi nas le do gorenjskih znamenitosti, ki so svetovno oziroma evropsko poznane. No, resnici na ljubo je taka verjetno le ena: Bled. Ne vodi le do tistih naravnih in zgodovinskih znamenitosti, ki so postale slovenske ikone in jih kot take pozna vsak Slovenec: Aljažev stolp vrh Triglava, severna stena te gore, severna ostenja Jalovca in Martuljkove skupine, Bohinjsko jezero, podoba Marije Pomagaj na Brezjah … Te kraje in njihove podobe pozna vsak. Koliko pa je na Gorenjskem še naselij in njihovih naravnih in kulturnih posebnosti, za katere vedo le domačini – kar še zdaleč ne pomeni, da si jih ne bi z veseljem in pridom ogledali tudi drugi, domačini in svetovljani, ko bi le vedeli zanje ali bi jih do njih kdo popeljal. Vodnik Gorenjska je na tej poti.

Pohvalno je tudi dejstvo, da ta vodnik zajame Gorenjsko v njeni zemljepisni in zgodovinski celoti in ne le v ožjem obsegu – denimo v tistem, kjer imamo na avtomobilskih tablicah oznako KR; zajema tudi tiste gorenjske občine, kjer na enakih tablicah piše LJ. Vseh gorenjskih občin je tako kar 27! Kranj je med njimi edina mesta občina, v kranjski oziroma osrednji del Gorenjske pa sodijo še občine Šenčur, Cerklje na Gorenjskem, Preddvor, Jezersko, Naklo in Tržič. Sledi (v vodniku) skupina občin, ki bi se rade oklicale za »samostojno« pokrajino Gorenja Gorenjska: Radovljica, Bled, Gorje, Bohinj, Žirovnica, Jesenice in Kranjska Gora. V tretji skupni so občine, ki sodijo (po mojem) na gorenjski jug: Škofja Loka, Železniki, Gorenja vas – Poljane, Žiri in – Medvode. V četrti pa so tiste, ki jih lahko označimo za gorenjski vzhod: Kamnik, Domžale, Mengeš, Trzin, Komenda, Vodice, Lukovica in Moravče.

Ko se v uvodnem razdelku ozreta na gorenjske meje, se avtorja (kar je redkost) spomnita tudi tistih območij, ki so nekoč bila gorenjska, danes pa niso več. Takšna je, denimo, usoda več kot petnajstih naselij, ki so bila do konca 1. sv. vojne v današnji žirovski in gorenjevaški občini, a jih je od njunih matic odrezala rapalska meja; po 2. sv. vojni so to krivično mejo sicer odpravili, a le na meddržavni ravni, na lokalni je delitev ostala in tako so ta naselja še danes v občinah Idrija in Cerkno, »na Primorskem« (čeprav se voda z njihovih streh steka v Soro in Savo). Podobna je bila usoda skrajnega severozahoda Gorenjske, okolice Belopeških jezer; tudi ta je do konca Avstro-Ogrske sodila na kranjsko oziroma na gorenjsko stran. Ko je Prešeren živel v Ljubljani, je bila ta napol gorenjsko mesto; Šiška, Dravlje, Koseze in druge četrtne skupnosti v severnem delu današnje prestolnice so bile takrat povsem gorenjske vasi; Šentvid nad Ljubljano je kot gorenjska vas ob okupaciji pripadel Nemčiji. Avtorja kot »nekdanje« in izgubljeno gorenjsko območje omenjata tudi »Zagorski del Črnega revirja«, kar pa mi ni povsem razumljivo. Kakorkoli že, prav je, da se ne pozabi, da je bila Gorenjska nekoč večja, kot je danes.

Z zanimanjem sem odprl strani, na katerih je govora o gorenjski kuhinji, a sem bil nekoliko razočaran. Slike jedi so sicer tako lepe, da zbudijo apetit, jedi same pa nekako preveč poznane. Sem upal, da znajo ponekod na Gorenjskem skuhati še kaj drugega kot fižol, zelje in krompir na mnogo načinov. Pa kranjske in druge klobase, pečenke, štruklje in potice. Kolikor vem, poznajo vse te jedi tudi po drugih slovenskih pokrajinah, le v drugih variacijah. Tako kot v glasbi imamo tudi v naših kuhinjah mnoštvo variacij na nekaj osnovnih in izvrstnih tem … V koledar prireditev na koncu vodnika se nisem poglabljal, saj celovit in popoln tako ali tako ne more biti. Tudi kaka napaka bi se našla. Na Dobračevi (v Žireh, na strani 222), denimo, ni več znamenitega Županovega toplarja, ki je bil eden največjih daleč naokoli; da so ga podrli, seveda ni krivda avtorjev vodnika. Bunker Rupnikove linije (na strani 218 zgoraj) po mojem ni na Golem vrhu … A to so že podrobnosti. Vodnik v celoti je kljub temu odličen!

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Železniki / ponedeljek, 28. april 2008 / 07:00

Vodnik po Groharjevi poti

Pred kratkim so v zadružnem domu v Sorici predstavili vodnik po Groharjevi poti z naslovom Grohar in soriška dediščina.

Objavljeno na isti dan


Prosti čas / četrtek, 22. julij 2010 / 07:00

Milkova šola v naravi

V Mengšu se odvija Milkova šola v naravi, Šalabajzer in Busanc se jeseni vračata, Kranjčanki sta se predstavili v Ljubljani, Zmago Jelinčič Plemeniti pa je izdal novo knjigo.

Avtomobilizem / četrtek, 22. julij 2010 / 07:00

Vedno in povsod z nahrbtnikom

Test: Volkswagen Golf Variant 1.6 TDI Comfortline

Mularija / četrtek, 22. julij 2010 / 07:00

Otroška peresa

Žarek 4 Sončni žarek je moje ime,vsako jutro pokukam izza gore.Vedno zgodaj vstanemin si oči pomanem. Posijem nad otroke,skuštrančke visok...

Mularija / četrtek, 22. julij 2010 / 07:00

Najraje so fotografirali osle

Na Ekološki kmetiji pri Jernejk se je končal otroški tabor S fotoaparatom po Motniku, na katerem je uživalo in ustvarjalo dvanajst otrok iz Kamnika in širše okolice.

Železniki / četrtek, 22. julij 2010 / 07:00

Včasih za kruh, danes priboljšek

Tudi 48. čipkarski dnevi v Železnikih so odlično uspeli. Po posameznih dneh so našteli tudi do dva tisoč obiskovalcev.