Zgodnji Maksim Sedej

Besedilo: Miha Naglič, Fotoreprodukcija: Polona Mlakar Baldasin
Kategorija: GG Plus / četrtek, 20. avgust 2009 / 06:00

Človek ima posebno dober občutek, kadar odkrije umetniško delo velikega umetnika, ki ga uradna umetnostna zgodovina še ne pozna. V letu, ko se spominjamo stoletnice rojstva slikarja Maksima Sedeja (1909-74), zapišimo, da je v njegovem rojstnem kraju še nekaj "neodkritih" del ...

Doslej največja in najbolj temeljita razstava Sedejevih del je bila v letih 1994-95 v Moderni galeriji v Ljubljani. Takrat je izšla tudi monografija, v kateri so evidentirana vsa njegova dotlej znana dela. Nekaj let po tistem pa sem na obisku pri Milanu Seljaku v Sovri pri Žireh »odkril« še štiri. Resnici na ljubo nimam pri tem nobenih zaslug, na slike me je opozoril gostitelj. Doma sem nato preveril, ali so tudi v monografiji, in videl, da jih ni! Gre za štiri slike, risbe in akvarele. Prva, največja in najbolj zgodnja je podoba umetnikove rojstne vasi Dobračeve z datumom 7. VII. 1927; to pomeni, da jo je naslikal med počitnicami, kot 18-letni dijak Umetnoobrtne šole v Ljubljani, kjer sta bila njegova mentorja slikar France Kralj in kipar Alojz Repič. Druga je podoba matere z otrokom (1930). Na tretji je mladi umetnik s štafelajem v naravi, v ozadju domača vas, ki jo slika (brez datuma). In na četrti portret mladega moškega, najbrž slikarjev avtoportret (1931). Dela so torej nastala v času, ko je bil Maksim študent v Zagrebu (1928-32), vsaj eno pa že pred tem. Umetnik jih je podaril Ivanu Seljaku (Abrahtovemu Ajnžetu, ki je bil Milanov stric), v zahvalo za njegovo denarno podporo pri študiju. Ajnže (brat duhovnika in skladatelja Koste) je namreč nadebudnemu študentu vsak mesec poslal nekaj denarja, o tem so pričali odrezki starih poštnih nakaznic, zgorelih v požaru, ki je to hišo prizadel pred leti; Milan se jih še dobro spominja.

To je približno vse, kar vemo o navedenih delih in okoliščinah njihovega nastanka. Več o umetnikovem študiju in odnosu do rodnega kraja pa si lahko preberemo v »umišljenem« intervjuju, ki ga je s slikarjem naredil njegov rojak in častilec Lojze Gostiša, umetnostni zgodovinar. Tu izvemo, kako trdo so živeli nekateri slovenski študenti v Zagrebu, tudi takšni, ki so pozneje postali nacionalni prvaki v svojih disciplinah. »Vsesplošna mizerija je v tvojem življenju nastopila v akademskih letih, v času, ko sta se s Frančiškom Smerdujem hranila na porti neke dobrodelne ustanove na Tuškancu in jedla iz pločevinastega krožnika in z žlico, priklenjeno na verigi.« Tako Gostiša, nakar Sedej: »Imaš prav. To je bilo prvo leto študija v Zagrebu, ko smo s Frančiškom Smerdujem in Francetom Miheličem najeli skupno sobo na Mirogoju pri Ivanki Maslić. A se je moral France zaradi pripetljaja z lepo Ivankino hčerjo po kratkem postopku izseliti.« Gostiša: »Kakor vem, je dobil nekaj sobi podobnega na Ilici pod Gornjim gradom. Vem pa tudi, da ste kljub temu 'incidentu' ostali s Francetom v Zagrebu nerazdružljivi prijatelji.« Sedej: »Res je. Večkrat sta se nam pridružila še France Uršič in Zoran Didek. Skupaj smo tavali po mestu, menzah in 'podrumih', kjer so reklamirali 'fini ručak sa melšpajzom i bištekom'; v mlekarni Horvatić, blizu Akademije, smo imeli Slovenci 'odprt račun', kjer smo se vsi po vrsti zadolževali ...« Gostiša: »In kjer ste po mojem prepričanju mnogi od vas še dandanes dolžniki ...«

V takšnih razmerah je prišlo našemu študentu v Zagrebu res prav, če je iz domačega kraja dobil kako nakazilo. Svoj odnos do Žirov pa naj bi Sedej v pogovoru z Gostišo povzel, kakor sledi. »Oh, Žiri! 'Prečuden kraj' bi rekel Cankar. Iz podzavesti se mi oglaša daljni spomin na čudovito krajino, na pridne, delovne ljudi, na hribovske kmetije, na čevljarje in klekljarice, na trpežne krampižarje, na klekljane čipke in šverc. Doma sem rasel v kar se da skromnih razmerah. Oče je po vasi zbiral mleko in ga potem vozil v mlekarno. Zaslužil je premalo za spodobno preživetje. Ko sem bil star dve leti, smo odšli v Vestfalijo in tam je oče služil kruh kot rudar v rudniku. Nobene blaginje torej, skromnost mi je bila, če že ne prirojena, po sili priučena. Vedno sem moral biti z malim zadovoljen. Ko smo se po štirih letih vrnili domov, se je oče zaposlil kot čevljarski pomočnik, mene pa je vpisal v žirovsko osemletno osnovno šolo. V teh letih sem se začel navduševati nad nebeško lepo krajino okoli sebe; vse pogosteje sem se zadrževal v okolici Krošljevega čebelnjaka, ogledoval poslikane skrinje in slike na steklu. Nikakor se nisem mogel nagledati oltarjev ljubljanskega mojstra Jakoba Gabra v vaški cerkvi sv. Lenarta, v neposredni bližini našega doma. Oče me je vse bolj navajal k branju, k ljubezni do knjige, ki je v meni ostala vse življenje ...«

Umetnik je imel torej svoj rodni kraj v lepem spominu, obiskal pa ga je po študentski letih le poredko. Zakaj, ne vem. Bil pa sem zraven, ko smo mu leta 1988 v parku pred Osnovno šolo Žiri postavili spomenik. Slikarja je upodobil kipar Jakov Brdar. Ob odkritju spomenika smo postavili tudi priložnostno razstavo Sedejevih najboljših del, ki jih je posodila Moderna galerija v Ljubljani. (Kar se ne bi zgodilo, če tega ne bi omogočil dr. Jure Mikuž, tedanji direktor te ustanove.) O ljubljanski razstavi ob stoletnici njegovega rojstva smo v Snovanjih že pisali, jeseni jo načrtujemo tudi v Žireh.