Vrnila se je sredi noči (70)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 10. avgust 2009 / 06:00

»Zakaj si pa ti na spletu?«

»Pred leti sem se znašla na enem izmed spletnih kanalov in ostala. Najprej je bila vse sociološka radovednost, sedaj pridem, preberem pošto, morda včasih s kom kakšno rečem, saj me klepetalnice zadnja leta zelo hitro zdolgočasijo. Isti ljudje, različna spletna imena. Večinoma razmišljajo moški samo s spodnjo glavo, pa se mi malce ne da odgovarjati na njihovo večno vprašanje, ali sem za kakšno 'masažo',« sem precej hladno odgovorila trenutnemu sogovorniku, petinštiridesetletniku s spletnim imenom Normalenmoski.

Tokrat nisem prebirala njegovega profila, saj sem se že vnaprej odločila, da bom samo poklepetala, toliko da spijem popoldansko kavo, da stroj opere.

»Si samska?«

»Da.«

»Kako pa to?«

»Se zgodi. Pa ti?«

»Jaz sem morda leto dni ločen. Še ne. Imam sicer za seboj že dva zakona, vendar prvi ne vem, če je trajal štirinajst dni, čeprav sva bila par že več kot štiri leta, drugi pa je trajal skoraj deset let, potem pa sva se ohladila. Enostavno sva se zadnja tri leta samo še kregala in ko sem nekega dne prišel s službene poti, je bila hiša prazna. Odselila se je. Sicer sedaj razmišlja, da se je morda prenaglila in bi se vrnila, vendar sem jaz zaključil. Nisva sicer še ločena pravno formalno, vendar bova tudi to do konca leta. Upam.«

»Jaz sem imela precej lepo zvezo, a se je na koncu odločil za bivšo ženo. Začelo pa se je tako, da sem nekega julijskega dne dobila v službeni poštni predal sporočilce, da me je videl na enem od spletnih portalov, da sam sicer ni gor, ker pa me je srečal že pred časom – kaj vem kje, pa se mi oglaša in me vabi na kavo. Ker je bilo napisano v pravilni slovenščini, tekoče in simpatično, vsebovalo vse osnovne podatke za nek vtis o človeku, dodal je še celo fotografijo in pustil telefonsko številko, sem postala radovedna in se odzvala. Najprej sva si dopisovala, potem telefonirala, prvič pa sva se videla šele čez kakšne tri mesece. Bila sva si všeč, rada sva imela iste stvari, v postelji sva se ujela, kadar sva bila skupaj, sva uživala. Potem se je po nekaj mesecih zgodil manjši dogodek, ko sem prvič pomislila, da je morda premalo časa ločen. Ona – njegova bivša, je namreč nekega dne prišla domov, ga seznanila z odločitvijo, da ima vsega dovolj in da se bo ločila. Nekaj časa je čakal razlago, ker je ni bilo, je speljal ločitev in to je bilo to. Gospa se je preselila k tipu, zaradi katerega se je ločila, ker pa se je njen sedaj že bivši soprog kmalu začel dobivati z drugimi ženskami, pa je njej začelo dogajati. Zanjo je bilo logično, da se je ona naveličala zakona, je pa očitno pričakovala, da se bo njen bivši zaprl med štiri stene in do konca življenja ostal tam. In ravno, ko je spoznal mene, je počilo. Smola zame, pač. Ali pa zanj. Kdo bi vedel.«

»Vzel jo je nazaj …«

»Mislim, da se je že prej vračala in da jo je večkrat zavrnil ali pa se je vsaj delal, da mu je vseeno, dokler se mu ni nekega dne sredi noči pojavila na vratih s kovčki, češ da tako ne gre več in moški je mene odrezal. Enostavno ga nisem več dobila na telefon, odgovarjal ni na sms-se, ne na elektronsko pošto.«

»In to je bilo to? Ta pa je bedak.«

»Sicer nisem veliko težila. Nekajkrat sem zavrtela telefon, poslala dva, tri sms-se, spisala celo eno elektronsko pismo, potem pa pozabila nanj. Je pa res, da najprej sem mislila, da se mu je kaj zgodilo in po pol leta, za moj rojstni dan sem dobila telefonsko sporočilce. Vljudno mi je voščil in kar sam od sebe v nadaljnjih treh sms-ih razložil, kaj vse se mu je v tem času zgodilo. Seveda je zadevo speljal tako, kot da bi jaz njega pustila, ne da se je on vdrl v tla oziroma, kakor da se sploh ni nič zgodilo. Pač mu je sredi noči pripokala domov, potem je štirinajst dni travmirala, ko pa bi spet morali zaživeti kot družina, mu je ušla nazaj k tipu – k istemu, zaradi katerega se je že ločila. Naredila je zdraho, uničila mu je lepo zvezo, on pa je tudi dokazal, da ni imun nanjo in če mene vprašaš, jo bo vedno jemal nazaj. Ampak zame je bila zadeva zaključena minuto po tistem, ko sem se prenehala spraševati, kaj se je zgodilo, ker se pač ni javljal, ne odzival, in ker pri svojih petinštiridesetih ni premogel toliko odraslosti, da bi povedal, za kaj gre.«

»Moški smo včasih lahko taki bedaki. Večni otroci. Priznam.«

»Mah, najhuje je, da ga po svoje razumem. In mu v končnem niti ne zamerim. Poročen je bil dvajset let in ona je odšla. Očitno je ne bo nikoli prebolel ali pa bo trajalo. Tako, da ti se kar v miru loči, potem si vzemi tri leta zase, šele potem se začni znova resno zaljubljati.«

»Pa misliš, da imam čas? Hitro bom star petdeset.«

»Ja se boš pa potem oziral po štiridesetletnicah ali pa petinštiridesetletnicah, mul je pa tu tako polno in če sem te prav razumela, da ti denarja ne primanjkuje, potem imaš časa do sedemdesetega. Sploh pa nisem rekla, da se pojdi celibat, le resno o tem razmišljaj kasneje in dekletom ne obljubljaj nebes.«

»Hm. Vseeno bi šel enkrat s teboj na kavo.«

»Lahko. Vendar čez nekaj let, ko se boš že naužil svobodnega zraka in se neresnosti preobjedel. Ko boš nekoga že potreboval in ne boš po cele dneve razmišljal, da se istega, kar si imel, ne greš, pa da se ti ne bi kakšna takoj želela vseliti – ne glede, je ali ni izrazila željo.«