Gasilci so bili vedno korajžni

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / sreda, 17. junij 2009 / 06:00

Letos praznujemo 140 let organiziranega gasilstva v Sloveniji, mineva pa tudi 130 let od ustanovitve Požarne brambe Kranj. Ob tej priložnosti smo k pogovoru povabili starosto gasilcev, Kranjčana Vilija Tomata, dolgoletnega člana predsedstva Gasilske zveze Slovenije (GZS), sedaj pa člana komisije za zgodovino pri GZS in mednarodni gasilski organizaciji CTIF.

Letos praznujemo 140 let gasilstva v Sloveniji. Kako se je začelo?

»Ljudje so imeli včasih ogenj kot dobroto in zlo, jih je grel in jim je uničeval premoženje in življenje. Najprej so od njega bežali, nato so začeli spoznavati, da je zanje bolje, da ga obvladajo. Ko so se začela razvijati mesta, so začeli razmišljati, da morajo organizirati gašenje. Zaradi velikih požarov so začeli v Evropi, pa že prej v Egiptu, oblastniki izdajati uredbe, danes rečemo požarne rede, po katerih so se morali prebivalci ravnati. Pri nas je s tem v 18. stoletju prodrla cesarica Marija Terezija. Guverner Ilirskih provinc 1811 in 1812 Bertrand je objavil predpis, da morajo biti hiše zidane, prav tako dimniki in tako naprej. Določili so posameznike, po navadi so to storili župani, ki so morali po cehovski dolžnosti, torej tesarji, zidarji, dimnikarji …, gasiti. Nastal je problem, ker zadolženi za gašenje niso bili dovolj zavzeti, zamujali so na gašenje, zato je bilo treba stvari urediti drugače. V Ljubljani je tako vodstvo mesta že leta 1863 razmišljalo, da je treba ustanoviti požarno brambo. Leto kasneje so sestavili pravila, ki so jih poslali v Gradec, a jih tam niso potrdili. In tako je grof Savinšek v Metliki zbral mlade fante in jim dejal, da bodo odtlej sestavljali požarno brambo, ki je bila ustanovljena septembra 1868 na prostovoljni, društveni osnovi. Sedaj sicer poteka razprava, da so bila taka društva ustanovljena že pred tem letom, o čemer pa dvomim, saj je Avstro-Ogrska izdala predpis, po katerem se je dovoljevalo združevanje ljudi in delovanje društev šele leta 1867. Torej gasilce smo imeli v Sloveniji že veliko prej kot pred 140 leti, ko so se po vzoru severnih dežel prvič organizirali na prostovoljni, društveni osnovi. Na Gorenjskem se je na primer prvo gasilsko društvo ustanovilo leta 1876 v Škofji Loki, leta 1879 pa tudi v Kranju. Danes je PGD Kranj-Primskovo naslednik tega društva. Leta 1959 so se namreč v Kranju formirali poklicni gasilci in prevzeli vso opremo tedanjega gasilskega društva Kranj.«

V Evropi za dan gasilca velja 8. junij in ne 4. maj, ko je god sv. Florijana, zavetnika gasilca. Kako to?

»Prvo prostovoljno gasilsko društvo so že leta 1841 ustanovili v Nemčiji, po nekaterih informacijah se je to zgodilo prav 8. junija in od tod dan gasilca. Florijan je res zavetnik gasilcev, a tudi vodnarjev in mlinarjev … Ni pa edini zavetnik gasilcev, saj imajo Italijani in nekateri drugi sv. Barbaro, evangeličani, ki nimajo svetnikov, pa seveda nimajo niti zavetnika. Prav zato je dan gasilcev nekaj drugačnega, v bivši Jugoslaviji smo ga imeli septembra. Sedaj imamo oktobra mesec požarne varnosti, ki pa temelji na preventivi in osveščanju ljudi, da tudi sami poskrbijo za požarno varnost.«

Kdaj so pri nas, na Gorenjskem začeli gasilce plačevati?

»Ko je v Kranju prvič gorelo 1811, je ogenj zajel 263 stavb, uničil pa 184 hiš in 11 skednjev. Že naslednje leto so v mestnem proračunu našli denar za nočnega požarnega čuvaja. Ta je bil plačan. Sicer pa so v Kranju poklicni gasilski vod ustanovili leta 1959, ki je zrasel iz prostovoljnega gasilskega društva Kranj. Da je mesto dobilo poklicne gasilce, je treba iskati razlog tudi v veliki industrializaciji Kranja.«

Ali lahko ugotovimo, da je bilo pred 140 leti več požarov, gasilci pa so bili borno opremljeni, sedaj pa je opremljenost vrhunska, a je požarov manj?

»Lahko bi tako ugotavljali. V tem času je neverjetno napredovala gradnja objektov, boljši so izolacijski materiali, po drugi strani je povsod urejen vodovod, ki je tudi pripomogel k hitrejšemu ukrepanju. Nevarnost v trenutni gospodarski krizi je, da se poskuša varčevati ravno pri materialu, kar povečuje požarno ogroženost objektov. Današnja oprema gasilcev je z razvojem tehnike zagotovo strahotno napredovala, vse s ciljem, da so gasilci čim prej pri viru požara. Vendar so tudi danes požari lahko zelo obsežni in uničujoči. Spomnite se samo Planike, Tekstilindusa v Kranju … Pri tem je treba vendarle poudariti, da so poklicni gasilci s svojo pripravljenostjo, usposobljenostjo in opremo strahotna pridobitev za požarno varnost večjih mest. Prostovoljni gasilci so največkrat sekundarna pomoč, držijo požarne straže, meni osebno pa je zelo všeč, ker prostovoljci po končanem gašenju lastniku pomagajo pospraviti pogorišče.«

So morda gasilci včasih več tvegali kot danes?

»Ne bi tako rekel. Lažje bi dejal, da so bili bolj izpostavljeni nesrečam. Gasilci so bili in so zelo korajžni, včasih celo preveč in malo pozabijo na skrb za svojo varnost. Ko je potrebno reševati osebe iz goreče stavbe, gasilci pač tvegajo tudi del sebe, tako je bilo in bo.«

Gasilci pa že dolgo ne posredujejo samo ob požarih …

»Tako je, ne samo v primeru požara, gasilci danes pomagajo ob vseh elementarnih nesrečah. Gasilcev je pač toliko, da imamo na vsakih 16 kilometrov gasilsko društvo, zato je logično, da njihovo pomoč pričakujemo ob vsaki nesreči.«

Kot največji problem se danes izpostavlja neurejen status operativnih gasilcev.

»Tudi včasih je bilo težko iti nekomu iz službe na intervencijo, vendar pa je danes zahteva po dobičku tako huda, da vsak delodajalec hitro reče, ali delaj ali pa bodi gasilec, oboje ne gre. To je tista nevarnost, ki se je vsak delavec boji. To področje je sicer razmeroma dobro urejeno v zakonu, a praksa je drugačna. Delodajalec sicer dobi refundacijo plače za čas odsotnosti svojega delavca, ki je šel gasiti, a mnogim to ni dovolj, saj delodajalec hoče še novo vrednost in dobiček. Tega seveda ne dobi poplačanega. Prav zato sedaj poteka diskusija za izboljšanje statusa operativnih gasilcev. GZS si skupaj z upravo RS za zaščito in reševanje prizadeva izboljšati stanje, najbrž bi se dalo delodajalce stimulirati, da imajo zaposlene gasilce, morda z davčno olajšavo ali kaj podobnega. Po drugi strani je treba ta problem reševati tudi s povečanjem števila operativnih gasilcev po posameznih gasilskih društvih.«

Se bo prostovoljstvo v gasilstvu ohranilo?

»V urbanih sredinah zna obstoj gasilskih društev postati problem, saj ima mladina na razpolago vrsto drugih aktivnosti in je težko sestaviti pravo 'klapo' sovrstnikov, kar je zelo pomembno tudi v gasilskih društvih. Prav nič pa se ne bojim za podeželje, saj tam gasilstvo od majhnega 'okupira' ljudi. Treba je upoštevati, da gasilska društva ne pomenijo samo gasilskih aktivnosti, temveč so marsikje gibalo kulturnega in družabnega življenja. Seveda pa se bo treba še naprej prizadevati, da gasilci v svoje vrste pridobijo mlade. Ko se mladi človek enkrat 'zastrupi' z gasilstvom, bo do njega vedno čutil pripadnost. Če so včasih za gasilce dejali, da so društva modrih halj in ne belih ovratnikov, torej da gasilstvo ni za izobražene, danes temu ni več tako. Danes najdeš med gasilci vse profile – od navadnih delavcev do izobraženih ljudi.«

Vas kaj moti, če prostovoljne gasilce enačijo le z veselicami?

»Prav nič. Če koga doleti nesreča, takrat šele spozna, kaj gasilec je. Če ne prej, bo tedaj spoznal, da mu je nekdo vendarle prišel pomagat, da v nesreči ni ostal sam, pa čeprav bo prišlo samo pet gasilcev. Po drugi strani je veselica tudi dokaz, da gasilsko društvo dobro deluje. Marsikdo namreč poreče, ali so se gasilci skregali, ker niso organizirali veselice. Teh je resnici na ljubo zaradi različnih problemov tudi manj kot včasih.«