Iz mestne gospe postala dobra poznavalka gozda

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. junij 2009 / 06:00

Marija Stare iz Ljubljane je v denacionalizaciji postala lastnica 130 hektarjev gozda v kamniški in domžalski občini. Kot pravijo gozdarji, je v nekaj letih iz mestne gospe postala dobra poznavalka gozda in skrbna gospodarica, za kar je tudi prejela priznanje zavoda za gozdove.

Kako obsežna je bila nekdaj Staretova posest?

»Pred drugo svetovno vojno je posest obsegala približno šeststo hektarjev gozdov na območju Kolovca v domžalski in kamniški občini. Posest je bila strnjena, v enem kosu, le znotraj nje je bila enklava, danes je to državni gozd. Gozd je bil mojemu staremu očetu, ki je osnoval tudi lesno industrijo v Radomljah, glavni vir preživljanja, še pred smrtjo je svoje premoženje razdelil otrokom. Moj oče je potem vodil lesno industrijo in ekonomijo na Kolovcu, pred drugo svetovno vojno je lesni obrat prodal, tako da mu je ostala v glavnem gozdna posest.«

Kako je vaš oče doživljal podržavljenje gozdov?

»To ga je zelo prizadelo, vseskozi je bil zagrenjen, šele zadnja leta pred smrtjo se je spet kdaj nasmejal.«

Se je s podržavljenjem spremenil v družini tudi način življenja? Gozdovi so bili vendarle glavni vir preživljanja …

»Ko od gozda ni bilo več dohodka, se nam je standard poslabšal. Potem smo morali živeti bolj skromno.«

Ste verjeli, da boste odvzete gozdove kdaj dobili nazaj?

»Oče je vseskozi upal, žal tega ni dočakal. Ko je bil leta 1991 sprejet zakon o denacionalizaciji, sem tudi sama začela verjeti v to. Gozdove smo dobili nazaj dokaj hitro, v letu 1993, že prej smo se dediči dogovorili za razdelitev vrnjene posesti.«

Ena od dedinj ste tudi vi …

»Moja posest je velika nekaj več kot 130 hektarjev, obsega gozdove Velikega vrha na Kolovcu in Tolste gore v Kamniku.«

V kakšnem stanju so bili gozdovi ob vrnitvi? So bili izsekani?

»Ne, niso bili izsekani! Je pa bilo v letu, ko smo jih dobili nazaj, zelo veliko lubadarja in sem se morala hitro naučiti, kako ukrepati.«

Je bil to vaš prvi stik z gozdom?

»Z očetom sva večkrat hodila po gozdovih, vendar ne po »naših«. Le enkrat sva se sprehajala po kolovških gozdovih in prišla do soseda, ki je očeta očitno dobro poznal in ga je najin obisk zelo razveselil. Oče me je med sprehodi po gozdovih naučil razlikovati drevesne vrste, pripovedoval pa mi je tudi o tem, kako so tedaj, ko so bili še gozdovi v njihovi lasti, ob pojavu lubadarja prekinili vse drugo delo in odšli v gozd pospravljat napadeno drevje. Že takrat se mi je v podzavest vtisnilo to, da je ob lubadarju treba hitro ukrepati.«

Ko ste postali lastnica gozda, ste bili brez gozdarskega znanja …

»Po izobrazbi sem geografinja - zgodovinarka, gozdove sem začela natančneje spoznavati šele potem, ko sem postala lastnica. Pred leti sem bila pri prof. Titovšku, da mi je razložil, kako deluje lubadar. Veliko koristnega so mi povedali revirni gozdarji, ki so ohranili mirne živce tudi tedaj, ko sem jih kot laik spraševala neumnosti. O gospodarjenju z gozdovi sem prebrala tudi kakšno strokovno knjigo.«

Gozdarji pravijo, da ste zelo veliko v svojih gozdovih …

»Pozimi sem malo manj, poleti pa zelo veliko. Predvsem sem v gozdu takrat, ko je moj revirni gozdar na dopustu.«

Na kaj ste v gozdu posebej pozorni?

»Pozorna sem na to, da je od lubadarja napadeno drevje pravočasno posekano in odpeljano iz gozda in da izvajalec del po končanem spravilu drevja iz gozda poskrbi za gozdne vlake. Če je teren mehek, traktor naredi precej globoke kolesnice, v katerih se nabira voda.«

So gozdovi dobro odprti s cestami in vlakami?

»V kamniškem delu niso bili odprti, tam smo lani zgradili okoli dva kilometra vlak. To ni bil majhen strošek.«

Gozdarji tudi pravijo, da ste v nekaj letih iz mestne gospe postali prava gozdarska strokovnjakinja, ki se v gozdu dobro znajde. So vas dobro označili?

»Mislim, da malo pretiravajo. V gozdu se res kar dobro znajdem, marsikaj sem se že naučila, nisem pa gozdarska strokovnjakinja, saj za to tudi nimam ustrezne izobrazbe.«

Vsekakor pa živite z gozdom in v gozd tudi radi zahajate …

»V gozdu se izredno dobro počutim, gozd ni samo moja obveznost, ampak tudi ljubezen. Ko sem bila majhna, so mi starši včasih po kosilu rekli: pojdi k teti v Rožno dolino, ob petih pridemo za tabo in bomo šli skupaj nazaj. Zgodilo se je, da mene ob petih še ni bilo pri teti. Zadržala sem se v Tivoliju, kjer sem čepela v grmovju in opazovala »vse živo« - od mravelj do rožic. Če gozdovi po vojni ne bi bili nacionalizirani, bi bila tudi moja študijska usmeritev drugačna. Narava me je od nekdaj zelo zanimala, verjetno bi šla študirat agronomijo ali gozdarstvo.«

Je lanski vihar povzročil veliko škode v gozdu?

»V domžalskem delu ni bilo večje škode, v kamniškem delu pa je bilo katastrofalno. Veter je »odkazal« okoli dva tisoč kubičnih metrov drevja, velika večina je že pospravljena.«

Sekate sami, z lastnim izvajalcem?

»Pogodbo o poseku in spravilu lesa sem sklenila z Gozdnim gospodarstvom Postojna, dela pa opravljajo njihovi podizvajalci. Vse sekače poznam, z njimi sem stalno v stiku.«

Delo opravljajo drugi. So pri tem ekonomski rezultati?

»Zmeraj finančni rezultat ni pozitiven. Ko pospravljamo slabši les, sem vesela, če je ničla. Pri spravilu lesa v težavnih razmerah je potrebno še doplačilo. Cena lesa je zaradi krize padla, plačilni roki so se podaljšali.«

V vaših gozdovih je zaledje pitne vode za Radomlje in okolico. Ali to vpliva na gospodarjenje?

»Pri gospodarjenju je treba paziti, da ne onesnažujemo okolja. Vem, da so nekdaj za zatiranje lubadarja uporabljali tudi škropiva, kar pa so potem prepovedali prav zaradi varstva pitne vode.«

Imate probleme z lubadarjem?

»Predlani sem skoraj ob vsakem sprehodu po gozdu naletela na novo žarišče lubadarja, lani so se razmere zelo umirile, letos ga zaenkrat še nisem odkrila. To še ne pomeni, da ga ni. Spomladi so krošnje zelene in ga je zelo težko opaziti. Še najlažje ga odkrijem, če grem na sosednji hrib, odkoder lahko hitro vidim razliko v barvi krošnje. Lani sva se z revirnim gozdarjem pošteno namučila, da sva našla skupino lubadark. Z vrha, iz Palovč, so bile dobro vidne, v gozdu pa jih nisva mogla najti.«

So problemi tudi z divjadjo?

»Že se nam je zgodilo, da smo posadili sadike mladega javorja ali macesna, pa nam jih je divjad potem obgrizla. Del mladega nasada smo prav zaradi varstva pred divjadjo ogradili.«

Je sicer gozd odprt za obiskovalce?

»Posest je odprta, vendar pa so na nekaterih gozdnih cestah rampe, s katerimi naj bi občina preprečila odlaganje odpadkov v gozdove oz. v zaledje virov pitne vode. Vsi tega, žal, ne spoštujejo, pozimi je nekdo tik pred rampo odložil avtomobilski akumulator.«

Zavod za gozdove Slovenije vam je lani podelil priznanje skrbnega lastnika gozda. Kaj pomeni biti skrben lastnik?

»Skrben lastnik gozda sodeluje z javno gozdarsko službo, z lovsko družino in drugimi organizacijami, skrbi za gozdni red, ureja gozdne vlake, izvaja negovalna in varstvena dela, kot jih zahteva zavod za gozdove, se izobražuje, stalno pregleduje svoje gozdove … Fizična navzočnost v gozdu je zelo pomembna. To je podobno kot s hišo. Če so v njej stanovalci, hiša živi, sicer propada.«