Nikoli prestari za rekreacijo

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / četrtek, 11. junij 2009 / 06:00

Gorenjskega pokala v rekreativnih tekih se udeležuje tudi veliko starejših tekačev. Predstavljamo tri, ki redno stojijo na stopničkah: Slavka Sitarja, Olgo Grm in Urško Bizjak.

Nemilje – Letošnja peta tekma Gorenjskega pokala v rekreativnih tekih je bil 29. Tek na Mohor, ki je štel tudi za pokal mladine. Organizatorji iz vrst ŠD Bela Peč-Podblica so poleg teka pripravili še tekmo s kolesom. Zbralo se je 232 tekačev (od tega 94 otrok) in 34 kolesarjev. Pri tekačih sta bila absolutno najhitrejša Boštjan Hrovat (31:05, THB) in Valerija Mrak (36:40, AD Posočje), pri kolesarjih pa Luka Mezgec (22:05, MBK Orbea) in Matejka Prešeren (36:14, KK Završnica).

Slavko Sitar, tekač pri sedemdesetih

Ker na tekih za Gorenjski pokal nastopa veliko starejših tekačev, bo tokrat največ pozornosti namenjene prav njim. V najstarejši moški kategoriji, med tekači, starimi 70 let in več, je bil najhitrejši Slavko Sitar, 70-letnik iz Mošenj, ki je tudi organizacijski vodja tamkajšnjega teka, ki bo v soboto. S tekom se je začel ukvarjati pred 35 leti. »V službi sem veliko sedel in spoznal, da če želim narediti nekaj dobrega zase, se moram začeti ukvarjati s športom. Odločil sem se za tek. Na začetku je šlo seveda bolj počasi. Že prvo leto pa sem šel na tekmovanje, na dobravski tek, dolg 3 km,« je povedal Slavko Sitar, član ŠD Mošnje, ki ima v svoji kategoriji največjega konkurenta v Janezu Ambrožu iz vrst Tržiških strel, ki pa ga na tek na Mohor ni bilo. »On je hitrejši v klanec, meni pa bolj ustrezajo ravninski teki,« pojasnjuje tekač, ki je včasih tekel tudi na smučeh. Kot pravi, za rekreacijo nisi nikoli prestar, telo pa samo pove, koliko zmore. Teče štirikrat tedensko, najmanj po pol ure.

Olga Grm med najuspešnejšimi tekačicami

Pri ženskah ni kategorije za tekačice, stare 70 let in več, je pa za 60 let in starejše. Edini predstavnici na Mohor sta bili Olga Grm iz Lesc, ki bo 60 let letos še dopolnila in je v tej kategoriji skorajda nepremagljiva, in Urška Bizjak, ki je doma pri Svetem Duhu: 60 let je bila stara v nedeljo. »S tekom se ukvarjam od 32 leta starosti, ko sem dobila drugega otroka, na tekmovanja pa sem v glavnem začela hoditi pri 35 kot veteranka. Aktivna sem bila tudi že prej. Hodila sem v hribe, smučala, teči pa takrat ni bilo tako »moderno«, kot je danes. Za službo in družino potrebuješ veliko energije in dala mi jo je rekreacija. Na tekmovanja pa rada hodim tudi zaradi dobre družbe. Spoznaš prijatelje, v glavnem so to dobri ljudje. Sicer pa je bilo moje prvo tekmovanje tek trojk, potem sem šla tudi v Radence. Na maratonu v Radencih sem tekla zagotovo desetkrat in petkrat zapored na razdalji 42 km zmagala. Tečem tudi na gorskih tekih in bila sem na članskih svetovnih in evropskih prvenstvih. Zame pa je najlepši prav tek na Mohor,« je pojasnila Olga Grm, ki nastopa za AK Radovljica. Kot pravi, na tek nikoli ne gre tako, kot bi šla na trening, ker potem zagotovo ne bi šla. Prav tako kljub številnim uspehom nikoli ni imela trenerja. »Od lani sem v pokoju in v naravo grem vsak dan, največkrat v hribe. Veliko sem žrtovovala za tek, vendar vse za moje dobro. Nikoli ni prepozno začeti se ukvarjati z rekreacijo, pa ni nujno, da je to ravno tek, lahko je tudi kaj drugega. To je naložba v zdravje. Treba se je z nečim ukvarjati,« še pravi.

Urška Bizjak teče od 53. leta

Posebno zgodbo pa mi je na vrhu Mohorja zaupala članica rekreativne ekipe Gorenjskega glasa Urška Bizjak, ki je povedala, da je, odkar se ukvarja s tekom, kar pomeni od 53. leta starosti, povsem prerojena. »Zelo sem zbolela. Imela sem mikrocitno anemijo in sem se odločila za spremembo načina življenja, ki je vključevala tudi rekreacijo. Prej sem bila natančna, vse je moralo biti narejeno brezhibno, kar mi je očitno pobralo veliko energije. Postala sem šibka, zaspana. Ko sem šla nekoč na Lubnik, sem morala vsakih sto metrov počivati. Sploh nisem vedela, kaj je narobe. Mislila sem, da gre za težave žensk v meni. Ko pa sem se pod Lubnikom naenkrat sesedla, je bil obisk zdravnika neizbežen. Poslali so me v bolnišnico in mi rekli, da moja kri ni več kri, ampak voda. Ko sem prišla iz bolnišnice, sem se začela ukvarjati s športom in živeti drugače,« je pojasnjevala, polna energije, v družbi moža Martina, ki se prav tako udeležuje tekem, je pa začel teči kasneje kot žena, ki se takole spominja svojih tekaških začetkov: »Teči sem začela po Sorškem polju, moja prva tekma pa je bila gorski tek na Osolnik. Stara sem bila 53 let. Ta tekma mi bo za vedno ostala v spominu. V cilju je k meni pristopil Janez Zakrajšek, mi dejal, da dobro tečem, in mi pokazal še tehniko teka. Srečala sem tudi Olgo Grm, ki mi je vzor, je dobila ogromno pokalov, velikokrat postala državna prvakinja in mi je dala dodatne spodbude. Začela sem trenirati, tekmovati, šla tudi na svetovno prvenstvo.« Kot pravi, ji je tek dal poleta, moči, volje, energije. »Tečem približno trikrat tedensko in se udeležujem tekem po vsej Sloveniji. Tek mi je pokazal nov svet, odprl pot v lepše življenje. Na podlagi lastne izkušnje svetujem vsem ženskam moje starosti, naj se začnejo rekreirati, tudi v zimskih mesecih. Jaz sem na primer pozimi štirikrat tedensko hodila na telovadbo: dvakrat na pilates, dvakrat na aerobiko, poleg tega sem tudi tekla. Poleg s tekom sem se prej ukvarjala tudi s kolesarstvom, tekla na smučeh, smučala, vendar sedaj vsega ne zmorem, zato sem se odločila za tek na dolge proge in za gorski tek, ki je moja ljubezen,« je še dodala. Na tekme ne hodi zaradi medalj, čeprav se redko zgodi, da ostane brez nje. »Največ mi pomeni, da pridem do cilja, da dosežem to, kar si zadam. Je pa res, da imam doma že veliko medalj in pokalov ter slik, ki me bodo vedno spominjale na tekaška leta. Upam, da mi bo zdravje služilo in da bom lahko tekla čim dlje.«