Moška voda po gorenjsko

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so po "moško vodo" na izvir nad Kamno Gorico prihajali upajoči možaki od blizu in daleč. V zdravilne učinke slatine so domačini vedno verjeli.

Kamna Gorica – »Sem prihajam enkrat na teden … po dve plastenki napolnim … nekaj imam zase, nekaj pridejo iskat znanci. Za zdravje …,« pripoveduje nekoč domačin Marijan Ješe in mi, ko se spustiva do potoka Rečica ali Vršca, kot mu pravijo domačini, v plastičen lonček natoči nekaj vode kiselkastega okusa. »Saj ni tako težko najti izvirov, čeprav je zdaj vse skupaj malo zaraščeno,« pove, ko se po dokaj strmi poti spuščava proti vodi. A v sedemdesetih letih so se do dveh oranžnih izvirov ob potoku, ki teče pod kamnogoriškim kamnolomom med Kropo in Kamno Gorico, valile trume blagodejnega učinka željnih moških. In žensk.

Domačini so »kisli studenec,« kot so ga imenovali, že dolgo poznali. »Naš ata je na podlagi lastne izkušnje verjel, da je voda dobra za ledvice. Kisli vrelec in parcelo je že pred vojno kupil Savnik iz Radovljice, menda zato, da bi imel polnilnico, a se to ni nikoli zgodilo,« pripoveduje domačin Blaž Cvetko, ki prav tako kdaj pa kdaj zavije do izvira. Po hudem predlanskem septembrskem neurju je od dveh ostal le še eden, nižjega je zasulo z naplavinami potoka. »Govorilo se je tudi, da so nekoč kislo vodo v sodih vozili vse do morja. A prava atrakcija sta oba izvira, eden na desni strani potoka pod smreko in drugi, malo višji na levi, postala šele, ko se je o kamnogoriški vodi razpisal Tof in jo poimenoval slovenska moška voda. Spomnim se, da sem videl ljudi, ki so do parkirišča ob cesti tovorili tudi po dve pletenki vode!«

Kolone upajočih moških

»O, seveda se spomnim zgodbe z moško vodo,« pravi Tone Fornezzi Tof. Kamno Gorico in okolico dobro pozna, saj je pred drugo svetovno vojno njegova mama vodila tamkajšnji Penzion Jelovica, v katerem so po končani vojni uredili Zavod Matevža Langusa. »Takrat sem pisal za TT in urednik Miloš Mikeln mi je naročil, naj napišem kaj o evforiji, ki so jo z »moško vodo« imeli v Bosanskem Kladnju. Znanka iz Kamne Gorice mi je nato povedala, da imajo zdravilni kisli studenec tudi pri njih, pa sem se odločil in oba vzorca, bosanskega in našega, odnesel v analizo na inštitut za vode. Nobenih učinkov na moško spolnost niso našli, je pa imela naša, kamnogoriška, bistveno več mineralnih snovi. Ko sem potem objavil članek, da ja slovenska moška voda vsekakor boljša od bosanske, so se v Kamno Gorico, posebej ob koncih tedna, začele viti procesije upajočih moških …«

Bosanska Casanova Water

Vodni izvir v okolici mesta Kladanj v Bosni je postal popularen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so mu čudežno moč pripisovali tako strokovnjaki kot navadni smrtniki, ki so preizkušali njene učinke in poročali, da so po pitju začutili neverjetno močno spolno moč. V Bosno so hodili tudi tujci, ki so bili prepričani, da stvar resnično deluje, mediji pa so poročali, da naj bi bilo v Kladnju in okoliških vasicah ogromno moških, ki so otroke zaplodili v pozni starosti, kar naj bi po besedah tamkajšnjih prebivalcev ne bilo nič nenavadnega, saj naj bi redno pitje omenjene vode podaljšalo njihovo spolno moč. Zato so po moško vodo – znana romska pevka Esma Redžepova jo je v eni od svojih pesmi poimenovala Casanova water - hodili ljudje iz Jugoslavije in od drugod; širile so se celo govorice, da naj bi si politik Stane Dolanc v okolici izvira postavil manjši vikend. »Ne le vikend, vilo, se je govorilo,« pravi Tone Fornezzi. »Ampak nič od tega ne drži. Vse, kar je imel Stane Dolanc, je bil res skromen vikend v Martuljku.« So pa v sedemdesetih letih v Kladnju zgradili hotel, imenovan Muška voda. Danes, v času viagre, ne obratuje več …

Višja temperatura in veliko železa

»Gre za klasičen izvir slatine ali mineralne vode,« osnovne značilnosti izvira nad Kamno Gorico pojasnjuje prof. dr. Mihael Jožef Toman, biolog in domačin iz Kamne Gorice. »V Sloveniji poznamo kakih deset podobnih, najbližji je nad Arhovo domačijo na Jezerskem. »Gre za vodo, ki ima več kot 200 mg ogljikovega dioksida na liter ter številne druge minerale. Je kislega okusa, posebej takoj ob izviru – če jo v steklenici hranite kakšen dan, se bo večina kislega okusa porazgubila, a tukajšnji domačini so izvir vedno poimenovali kisla voda.« Kot pravi prof. Toman, so bile v okviru diplomskih in magistrskih nalog njegovih študentov narejene tudi številne analize kamnogoriške vode, ki so med drugim pokazale, da je v vodi nadpovprečno veliko železa. »Ta ni v ionski obliki, ampak se obarja in to, kar vidimo v tolmuni ob izviru, je železov hidroksid, ki daje občutek oranžne barve, ki pa se, ko jo nalijemo v kozarec ali steklenico, izgubi. Zaradi visoke vsebnosti mineralnih snovi je večja tudi prevodnost vode, ki je v potoku 300 mikrosiemensov na centimeter, na izviru pa kar 2000. Druga značilnost je temperatura izvira, ki ni tako kot običajno enaka kot povprečna temperatura kraja, ampak višja. Izvir ima več kot 12 stopinj, tako da voda pozimi greje, poleti pa ohlaja okolico. Relativno visoka temperatura kaže na to, da voda prihaja od zelo globoko kot rezultat vulkanske dejavnosti.«

Bolj kot redno pitje je priporočljiv požirek ali dva za pokušino

Donat je podoben tip vode, ki jo, zaradi visoke vsebnosti mineralov, poznamo kot zdravilno za lajšanje bolezni srca in ožilja, še pravi prof. Toman. In spolna moč, vendarle povprašam izkušenega biologa … »Spolnost se dogaja v glavi. Zato bi kakršnakoli voda delovala, samo prepričati se je treba o tem,« je popolnoma realističen. Pravi, da je tudi sicer izvir kisle vode nad Kamno Gorico prej nezdravilen kot zdravilen. »Še posebej, če bi vodo preveč intenzivno pili, saj je vsebnost ionov v njej previsoka. Boljše je torej občasno pokušanje kot redno pitje.«