Sirija: Križarji so izgubili deželo dobrih ljudi

Besedilo: Uroš Brankovič
Kategorija: Zanimivosti / torek, 5. maj 2009 / 06:00

Tišina in samota, ki sta v poletni vročini lebdeli nad vasmi in zgodovinskimi znamenitostmi, sta nas polnili z globokimi občutki in na obraze privabili srečo. Morda nas je zato Abid, ki je našo trojico s tovornjakom vozil po gričih severno od Aleppa, povabil na svoj dom, da spoznamo njegovo družino.

Meseca avgust in september turistični vodniki navajajo kot najmanj primerna za obisk Sirije zlasti njenega vzhodnega pustinjskega dela, saj tam temperatura doseže 40 in več stopinj. Še gorat zahod države, kjer se dviga do 2800 metrov visok masiv Antilibanon in je s precej rečnimi tokovi ter padavinami kar dobro namočen, se takrat izsuši. Zelena ostanejo le širna namakana polja ob Evfratu ter s kanali čudovito preprežena dolina Al-Ghab, ki vodo dobiva iz reke Orontes in podzemnih virov.

Za našo skupinico pa se je ta vročina izkazala za pravi blagoslov. Pregnala je običajne trume turistov in nam v tišini omogočila v polnosti doživeti pomen in poslanstvo zgodovinskih spomenikov, ki so v Siriji bogato posejani iz vseh obdobij. Še preden je leta 1946 od Francozov končno dobila samostojnost, je bila kot dežela rodovitnega polmeseca tisočletja del in središče najstarejših civilizacij ter sijajnih kultur. Od Asircev, babilonskih osvajalcev in različnih judovskih dežel se je šele z otomansko prevlado v 16. stoletju začel zaton. V rimskem in sledečem bizantinskem obdobju je bila Sirija na stičišču svetovnih trgovskih poti in obrti, do 7. stoletja pa je bila s sosednjo Antiohijo tudi središče krščanstva. Ne nazadnje se je ''neki'' Savel iz Tarsusa prav na cesti proti Damasku krstil v (apostola) Pavla. Ko so Sirijo zavzeli Arabci, je Damask med leti 640 in 750 postal prestolnica sijajnega Umajadskega kalifata, ki se je raztezal od Indije do Španije. Še križarji so iz nasilnih pohodov v Sveto deželo zapustili mogočne gradove ob obali Sredozemskega morja ali blizu nje, prave mojstrovine obrambne gradnje. O sijaju te dobe priča dejstvo, da so današnji veličastni ostanki Palmire in Apamee, dveh velemest antičnih kraljestev pod rimsko nadoblastjo, le drobci nekdanje slave. Apamea je imela v 2. stoletju kar pol milijona prebivalcev ter dva kilometra dolgo glavno ulico, vzdolž katere je od nekdanjih 1200 še vedno povsem ohranjenih 400 stebrov. Ob tedanji bolj namočeni klimi je bilo mesto tudi središče za vzgojo slonov in konj. Nam pa je med stebri glavne ulice v tihi vročini sledil le od pomanjkanja turistov obupan preprodajalec in zaman po 100 lir (1,5 evra) ponujal ''bizantinske'' kovance.

A tudi te dobro ohranjene ruševine nas ne bi tako navdušile, če na vsakem koraku ne bi bilo neverjetne prijaznosti, gostoljubnosti in toplega nasmeha Sirijcev. Ti večinoma živijo precej skromno in tudi znanje tujih jezikov je z redkimi izjemami zelo omejeno. A navdušenje ter skrb za gosta ali le želja pomagati obiskovalcu v njihovi ulici sta jim nad vsem.

Omenjenega Abida smo srečali na pol poti iz Aleppa, drugega največjega sirskega mesta, proti skrajnemu severu ob meji s Turčijo. Do takrat smo si že ogledali dobro ohranjen samostan San Simeon iz 7. stoletja s štirimi bazilikami, ki jih vse krasijo čudoviti polkrožni loki. Kraj je v 5. stoletju, ko je bil Bližnji vzhod središče krščanstva, zaslovel po istoimenskem menihu in poznejšem svetniku Simeonu Stilitu. V želji po ločenosti od ljudi je San Simeon kar 37 let živel na vrhu kamnitega stebra (stil) ter od tam pridigal in odgovarjal obiskovalcem. Dvakrat je pod steber po nasvet prišel celo bizantinski cesar, saj je Simeon postal duhovna zvezda tedanjega krščanstva. Z vse več obiskovalci je bil vse višji tudi steber in je nazadnje dosegel skoraj 20 metrov. Samostan, zgrajen kmalu po njegovi smrti, je bil v tistem času največji religiozni objekt v celotnem krščanskem svetu.

Prevoz od Simeona naprej proti severu smo opravili s kombinacijo lokalnih avtobusov, naštopanih tovornjakov in celo miniaturnega trikolesnika. Vmes smo na tržnici v manjšem mestecu spoznali najbolj nasmejane zelenjadarske trgovce na svetu. Zelo so bili ponosni na svojo zares lepo čebulo ter predvsem vreče čudovite živo rdeče paprike. Ko me je nagovoril še šef tržnice, so od vseh strani pridrveli mladi in stari ter se hoteli slikati z mano, s prijatelji ali papriko. Šef je prinesel skodelico čaja, me z nasmehom posedel na svoj ''vladarski'' stol, potem pa se je vsa tržnica vrnila k svoji zelenjavi.

Le nekaj ur pozneje smo obtičali v Azazu, kakih 30 kilometrov južno od cilja, a smo se zanesli na številne neuradne prevoznike. V Siriji glede na hitro rast 20-milijonskega prebivalstva, od katerega je kar 60 odstotkov mlajšega od 20 let, vsi iščejo svoje delo in zaslužek. V slogu nekakšnega arabskega državnega socializma se Sirija pod prejšnjim in sedanjim predsednikom Asadom oziroma Baširjem trudi zagotoviti hitrejši razvoj s pospeševanjem kmetijstva, turizma in naftne industrije. To pa ni lahko, saj večina začne delati že precej pred polnoletnostjo in vsako leto na trg dela pride 200 tisoč novih iskalcev dela. Zato je vse polno male obrti in še več raznovrstne trgovine. Pa ne samo na suksih, slavnih orientalskih bazarjih, ki jih je samo v Aleppu po vijugastih in ozkih ulicah za 17 kilometrov. Tam je nekdo pogrnil odejo, spet drugi položil na tla desko, pa na njej prodajal kemične svinčnike, nogavice ali orientalske sladice. Za nekaj sirijskih lir so nas domačini zato radi pobrali in peljali do ciljev naših izletov, pa čeprav na zadnjem delu tovornjaka.

In tako nas je v Azazu pobral ''naš'' Abid, ki je bil s tovornjakom na poti domov, pa smo se za 1500 lir (20 evrov) dogovorili za prevoz za cel popoldan. V vročino smo vozili preko valovitih presušenih hribov, obarvanih s prstjo vseh odtenkov rjave, in prostranimi oljčnimi nasadi. Kot da bi bile običajne lokalne prometnice, smo odropotali čez dva kamnita rimska mostova, ki sta kljub starosti 2000 let videti kot nova. Ustavili smo se ob samotni grobnici lokalnega islamskega svetnika Nebi Haurija iz 14. stoletja, ki se je vselila v stolp še precej starejše rimske grobnice. Abid je iz tradicionalnega vodnjaka poleg grobnice potegnil vedro vode, se polil po glavi, nato pa s kristalno čisto vodo polil še mene. S stolpa smo nekje daleč stran uzrli šotorsko naselje beduinov, nad njimi pa hrib z ruševinami starodavnega mesta Cyrrhus. V bizantinskem obdobju je bilo mesto ob velikem številu svetih relikvij v cerkvah znano kot Hagiapolis, Mesto svetnikov. Zdaj sta zaprašena vhodna tabla in kapija lepo dopolnjevali napol porušen amfiteater, ki je bil v najboljših časih menda večji od tistega v Bosri za 15 tisoč ljudi. Lepota njegove samote in občutek slavne preteklosti sta me opogumila, da sem na kamnitem bloku, ki je odpadel iz nekdanjih sedišč, zapel Zdravljico. Suh zrak in slaba akustika ruševin sta bili verjetno krivi za slabo petje, saj punci nista ploskali, Abid pa se je na široko muzal.

V omamljajoči vročini je sledilo prijetno ropotanje nazaj, ko sem prevzel mesto na zadnjem delu tovornjaka. Vročina v Siriji je suha in nas tudi sredi dneva ni ožgala, ampak naredila le prijetno otopele. Verjetno je bila tudi ''vročinska'' dobrovoljnost razlog, da nas je v Azazu Abid povabil k sebi domov. Skozi obzidano dvorišče njegove hiše nas je v nekakšnem salonu posedel skupaj s celotno družino na blazine in pogostil s sadjem. Dlje kot od sramežljivega nasmihanja sprva nismo prišli, saj je vsak znal le kakšno angleško ali sirijsko besedo. A želja po spoznavanju ter improvizirano mešanje jezikov sta delovala in Abidova žena je Alenko kmalu učile arabščine. Kot že prej med srečanji s Sirijci sem tudi med Abidom in njegovo ženo v žensko-moškem odnosu bolj kot kaj drugega zaznal veliko nežnosti in spoštovanja. Medtem pa so se skozi vrata in okna menjavali radovedni sosedi in sorodniki. Da je gost pri Sirijcih res dobrodošel in jim veliko pomeni, se je pokazalo ob slovesu. Abid je od skromnega plačila želel le polovico dogovorjenega; ob vsej prijaznosti nam je bilo nerodno, a ostal je neomajen.

Križarski gradovi in kamniti čebelnjaki

Velika večina Sirijcev je muslimanov, a je tudi pester mozaik kakšnih 15 krščanskih cerkva že 2000 let zakoreninjen v sirijski družbi, zlasti v Aleppu. Njihovo število je precej poraslo z begunci iz sosednjega Iraka, ki jih je kar poldrugi milijon. Kot spomin na poskus križarske nadvlade je v zahodni Siriji nekaj njihovih najbolj impozantnih gradov. Poleg slavnega Krak des Chevaliers smo nikoli premagano trdnjavo Marquab spoznavali kot gostje še ene sirijske družine; njen oče nas je pobral in povabil domov, potem ko sta nam policista blizu obalnega mesta Banyas ustavljala avtomobile lokalcev, da bi nas zapeljali do gradu. Zanimivo, da so razen očeta, uspešnega gradbenega podjetnika, mogočen grad le pet kilometrov od doma obiskali prvič. Pa še to nam v čast; občutek je bil, da je domačinom križarska epizoda nekako ''tuja''. Mimogrede, kot dokaz precejšnje liberalnosti Sirije, zlasti obalnega dela, se najstarejša hči pripravlja na študij gradbeništva v Latakiji. Tako bo lahko prevzela družinski posel, saj so bile v družini le hčere.

Nekaj posebnega je bil tudi izlet na edini sirijski otok Arwad, ki je bil s svojo trdnjavico do leta 1302 zadnja križarska postojanka v Sveti deželi. To je bil obisk iz upora, saj so ga vsi kvazi ''kul'' vodniki opisali kot velikansko smetišče in nevrednega obiska. No, že dekleta v poletnih oblekicah na promenadi mesta Tartus, od koder smo izpluli, ter ladjica polna razigranih sirijskih družin, so pokazale manj stereotipen obraz Sirije. Glavno naselje na otoku se je od turističnih trgovinic ob pristanu hitro prelevilo v ribiško vas, kjer so hiše ''rasle'' kar iz otoških skal. Nekaj smeti in razpadajočih barkač je vsemu dalo le še poseben čar. Na obali so lokalni mulci z velikih kamnitih klad nekdanjega feničanskega obzidja v sončnem zahodu skakali v morje, bolj ob strani pa so se ženske in deklice oblečene kopale in kadile vodno pipo. Na vožnji z otoka sem se spoznal z družino iz Aleppa, v kateri je mladostni ded pripeljal gručo svojih vnukinj na izlet na morje. V rutah ter značilnih dolgih plaščkih, ki so bili za razliko od ''celinskih'' poletno lahki in svetli, jih je bil en sam smeh in razigranost. Take, ki jo da le vonj morja. V padajočem večeru, ki so ga sekale zadnje črte zahajajočega sonca, so se črnolase Sirijke posedle na kljun in zibajoče pele domače pesmi.

Še z enim občasnim prevoznikom smo na zadnjem delu tovornjaka obiskali nekdanjo bizantinsko postojanko Qasr ibn Wardan v puščavi blizu mesta Hamata. Svojo lepoto dolguje tako mešani gradnji iz svetlega in črnega bazalta kot svoji samotni legi sredi gole pokrajine, s čistimi kontrasti med rdečkasto zemljo in vedno modrim nebom. V okoliških vaseh kot v večini naselij v sirijskih pustinjah ljudje danes živijo v betonskih hišah. Izjema so maloštevilni beduini, ki med pašo še živijo v velikih platnenih šotorih. No, namesto dolgih pohodov do naslednjega pašnika se danes tja skupaj z živino pripeljejo s tovornjaki. V vasi Sorjuzu pa smo naleteli še na nekoč tradicionalna bivališča, ki so videti kot veliki čebelnjaki. Na videz primitivne gradnje so bile 10 tisoč let genialen način gradnje, ki iz poceni lokalne gline in blata kljubujejo vročini poleti ter mrazu v puščavi pozimi. Spiralasta oblika strehe omogoča maksimalno akumuliranje toplote in hlajenje čez dan, v mrzlemu delu dneva pa krožni zidaki toploto postopoma oddajajo. V najhujši vročini sem izstopil prijetno osvežen, da sem kričeči lokalni mulariji z veseljem dal vseh pet kemik iz svojega nahrbtnika.

V Hami, zame najprijetnejšem mestu z velikanskimi lesenimi vodnimi kolesi, sem uresničil tudi dolgoletno željo in šel k uličnemu brivcu. Kot se pač spodobi za vsakega uglednega Sirijca. Skrb za svojo zunanjost sem dokončal v Damasku in obiskal hammam, tradicionalno turško ali orientalsko savno. Kar nekaj jih je v ozkih vijugastih ulicah starega Damaska. Večinoma so le za moške, nekaj pa jih v ločenih delih dneva lahko obiskujejo tudi ženske. Ko sem vstopil, je do konca ramadanskega dneva manjkalo še kakšne tri ure, tako da so bili zaradi celodnevnega posta že vsi nestrpni. Še bolj pa so bili slabe volje zaradi moje lagodne počasnosti, saj so menda stanovali daleč in so morali pohiteti, da bi lahko po znamenju z ''ramadanskim'' topom že doma začeli jesti. V roke mi je eden od savnarjev hitro potisnil rjuho za okoli nedrij, pa milo in lesene cokle. Vročina v sobanah ni nič posebnega, a tu ne gre le za očiščenje s soparo. Ko se mi je koža v blagem potenju začela mehčati, je pridrvel savnar, me polegel na tla in začel drgniti z rokavico iz trde žime (dlake). Želel sem se izkazati kot trden, zato sem z zaprtimi očmi le tiho trpel, ko so mi čez zmehčano kožo na prsih šle kot ''šmirgel'' papir trde dlake prijaznih sirskih kamel. In ko sem s tušem odplaknil dobršen del svoje zahodne odmrle kože, me je maser še natrl z olivnim milom. Moram priznati, da že od trenutka zavedanja svojega obstoja in telesnega vonja tako do globine še nisem dišal.

To je bila naša Sirija, ki nas je s svojo preteklostjo in sedanjostjo toplo sprejela in se po najboljših lastnih močeh trudi za boljše življenje. Res je, da smo ob nepoznavanju jezika ter podzavestnem izogibanju političnih tem v pogovoru z ljudmi le stežka spoznali prav vse plati Sirije. A ko je teden dni po našem odhodu v južnem delu Damaska eksplodirala bomba in ubila 17 ljudi, to ni bila le ''običajno'' slaba novica iz neke arabske dežele. Udarilo je ljudi, kot so bili nasmejani prodajalci z zelenjavne tržnice, Abid ter razigrana dekleta, ki so pela na ladji z otoka Arwad.