Razvojna perspektiva Jesenic

Časi vemo, kakšni so, zato ne bi tratil besed z opisovanjem in utemeljevanjem situacije. Ne dvomim, da gospod župan in drugi kompetentni tako na občini kot tudi v posameznih jeseniških podjetjih dnevno razmišljajo, kaj storiti in kako obrniti sleherni evro, da bi se čim bolje obrestoval.

Naj spomnim na znano Marxovo, povsem zgrešeno frazo, češ da proletarec nima domovine in posledično z revolucijo tudi nič ne more izgubiti. Tako prva kot druga svetovna vojna in dogodki po njej so pokazali, da ni tako. Na žvižg svojih gospodarjev so navdušeno poskakali v strelske jarke in se več let klali in streljali, vsi premraženi, premočeni od vode in krvi in lačni. Gospoda pa se je med tem veselo vrtela po salonih, se, oprostite izrazu, kurbala, na veliko uživala delavske žulje in nazadnje za mizo, obšito z zelenim žametom, podpisala kakršno si že bodi mirovno pogodbo, ki so jo zalili z izbranim šampanjcem. In danes ni nič drugače. Pravzaprav je po tej plati zgodovina konstanta in ne spremenljivka. Ni pomembno, ali gre za »komunističnega udbomafijaša« ali »desničarskega klerofašista«, tako se namreč obmetavajo razgreti forumovci obeh strani, ni posebne razlike, ko se, kot pravijo Srbi, »seljak pogospodi«.

 

Na Jesenicah smo imeli na začetku mandata v času konjunkture lepe razvojne načrte. Zdaj očitno žal marsikaj pada v vodo. Na primer, projekt Španov vrh se je meni že od začetka zdel nerealen, ker preprosto ni onovnih pogojev. Škoda se je z njim kaj posebno naprezati. Jesenice pa gotovo potrebujejo dobro športno dvorano in prav tako gotovo potrebujejo sodobno knjižnico na centralni lokaciji in seveda urejen projekt Fiprom, pa še kaj. Kako je z vlogo znanja v sodobnem svetu, ne mislim utemeljevati, kdor tega ne ve, naj vpraša mimogrede kar kakega vrabca na ulici ali zelenici.

 

Torej izjemna škoda bo, če nam ne bo uspelo zagotoviti lastne udeležbe, da bi lahko pridobili evropski denar. Vlak z njim pravkar pelje mimo in leta 2013 bo dokončno odpeljal.

 

Naj se dotaknem vloge, namena in pomena RAGOR-ja, torej razvojne agencije. Ta agencija ni in ne more biti razvojna, saj nima za razvoj kompetentnega kadra. Bolje bi bilo, če bi se imenovala promocijska ali svetovalna agencija. Prosim, ne me narobe razumeti. Vem, da se tako direktor kot zaposleni trudijo, in če drugega ne, je že to veliko vredno, da imamo nekaj zaposlitev, ki poslujejo s pozitivno ničlo ali minimalnim dobičkom.

 

Kar pa mi ni všeč na splošno pri slovenski mentaliteti, je sledeče. Omenil sem, da je Marx napačno domneval, da proletarec nima domovine. Resnica pa je, da kapital nima domovine. Zato bi bilo tiste sprenevedavce z njihovo računico ali pač nevedneže, ki so si izmislili pravljico o nacionalnem interesu, treba privezati kak pomladni vikend na sramotilni steber na Tromostovju, da bi si jih lahko vsi ogledali. Nacionalni interes seveda obstaja, in to na področju kulture in jezika, torej na primer knjižnice, ne pa na področju ekonomije. Kapitalu je povsem vseeno, ali mu služijo Slovenci, Bosanci, Korejci, Ukrajinci … Kitajci. Edini interes kapitala je, da se množi. Komur tega niso dokazali slovenski »tajkuni«, mu ni pomoči.

 

Moja sugestija za Ragor je, da naj poskuša vzpostavljati stike in na podlagi tega, kar občino ponuja in po kakšni ceni, išče investitorje globalno. Na newyorški borzi kotira 3800 svetovnih podjetij, od katerih jih je vsaj petsto, ki presegajo BDP celotne Slovenije za večkrat. Občutek imam, da se namerno ali zaradi premajhne ozaveščenosti in poguma deluje in brska le lokalno, pa morda še malo prek meje.

 

Sam sem jim pri tem pripravljen pomagati, ker dnevno spremljam dogajanja na finančnem in tehnološkem področju tako na borzah kot v samih multinacionalkah.

 

Velika prednost ZDA je, da so velikopotezni in pogumni, Evropejci pa več ali manj drobnjakarski komplikatorji in vrtičkarji, zato jih seveda nikoli ne bomo prehiteli, lahko pa nekako držimo korak.

 

Marjan Čufer