Veliko poti vodi v Beograd

Besedilo: Matjaž Gregorič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 26. april 2009 / 06:00

Prestolnica nekdanje skupne države je še vedno priljubljeni izletniški cilj številnih Slovencev. Pri Srbih smo kljub vsemu, kar se je zgodilo, očitno še naprej dobro zapisani, bolj kot vse drugo pa si prebivalci Beograda želijo konca mednarodne izolacije.

Slabih pet ur vožnje po nekdanji avtocesti Bratstva in enotnosti, dvakratni prestop meje in še nekaj manj kot sto kilometrov po skoraj prazni srbski avtocesti nas loči od nekdanje jugoslovanske prestolnice.

Beograd je in ostaja eden od priljubljenih ciljev številnih Slovencev, med njimi pa je seveda tudi vse več poslovnežev, ki oživljajo in utrjujejo gospodarske vezi dveh nekdanjih jugoslovanskih republik. Da je gospodarskega sodelovanja med obema državama vse več, dokazujejo tudi reklamni napisi na veličastni dvojni stolpnici, okrogli stolpnici ob severni, na kateri je videti reklamne napise slovenskih podjetij Tuš, Merkur, Gorenje in drugih. Še nekaj minut vožnje do Novega Beograda, polnega novih poslovnih zgradb, barakarsko naselje na desni strani, arhitektonsko bahava Arena, slavni most Gazela in že smo blizu centra milijonskega mesta, ki se zadnja leta vse bolj duši v prometni gneči.

Slovenci še vedno priljubljeni

»Gde ste prijatelji Slovenci,« me vesel pozdravi nekdanji sošolec Dragan, rojen Beograjčan, ki je zaradi očeta, nekdanjega trgovskega zastopnika radovljiške Almire, obiskoval srednjo družboslovno šolo v Škofji Loki in kasneje tudi sam sodeloval s slovenskimi podjetji. Po hitrem panoramskem ogledu nekdanje jugoslovanske prestolnice me gostitelj zapelje pod Avalo, kjer je ena najboljših restavracij z avtentično srbsko hrano. V nekaj minutah je bilo na mizi polno dobrot, od pečenih in ocvrtih paprik z nadevom, do mesnin in različnih sirov ter kajmaka in kosov okusno skisanega zelja, ki gre odlično skupaj z eno od sadno obarvanih žganjic. In niti ni treba omenjati različnih slastnih kruhkov, od katerih ima človek mastne roke, cmokajoča usta in poln trebuh. »Kako su zadovoljni brača Slovenci?« nas po preobilnem obroku, v katerem nismo uspeli priti niti do glavnih jedi, vpraša gostoljubni natakar, ki je pripravljen ustreči vsem željam, vljudno odpira vrata, se zahvaljuje in večkrat ponovi »dodjite nam opet«. Niti v enem trenutku nismo dobili občutka, da bi nas Srbi zaradi vsega, kar se je zgodilo, sovražili; prav nasprotno, povsod dajejo vedeti, da se kljub koncu »bratstva i jedinstva« ni zgodilo nič takega, kar bi nam zamerili. In bolj kot vse drugo si Beograjčani želijo, da bi bilo že vendarle konec mednarodne izolacije, da bi lahko po Evropi potovali brez vizumov in da bi vsestransko napredovali.

Otroci socializma, ki smo bili v Beogradu morda pred dvajset in več leti, ko smo še častili lik pokojnega jugoslovanskega maršala Tita, opazimo, da se je v mestu hkrati spremenilo veliko in hkrati nič. Na Dedinjah, kjer je živel tudi zadnji srbski diktator Slobodan Milošević, se bohotijo razkošne in z zasebnimi varnostniki varovane vile najbogatejših Srbov, med katerimi so znamenita Ceca, vdova pokojnega zloglasnega Arkana, ali nič manj razvpiti bratje Karić. Vmes je tudi nekaj veleposlaništev, na drugi strani griča, ki bi bil lahko srbski Manhattan, pa je arhitektonsko atraktivna poslovna stavba televizije Pink, ki jo imata v lasti Lepa Brena in njen Boba Živojinović.

Zakaj je bilo treba tega?

Čeprav je od Natovega bombardiranja Beograda in nekaterih drugih srbskih mest minilo že deset let, so spomini na 78 dni strahu in negotovosti med Srbi še vedno živi in boleči. Morebitno slovensko prepričanje, da je bilo takrat prav, da so jih Srbi dobili za svojo neposlušnost mednarodni skupnosti, hitro usahne ob pogledu na razrušene zgradbe v središču mesta in še bolj ob pretresljivih zgodbah in številu žrtev, med katerimi so bili zaradi takratne Miloševićeve politike tudi otroci. Beograjčani so pravzaprav prepričani, da razpad Jugoslavije sploh ni bil potreben in za situacijo, v kateri so se znašli, krivijo svoje vladarje. Večina v Natovih napadih porušenih stavb je še vedno v ruševinah, generalštaba nekdanje jugoslovanske vojske verjetno sploh ne bodo obnovili, kitajsko veleposlaništvo bo morda dobilo nove lastnike, nekaj zgradb v mestu vendarle prenavljajo. Pod Avalo bo kmalu zgrajen nov televizijski stolp, ki so ga prav tako zbombardirala »sovražnikova« letala, novo podobo bo pod novimi grškimi lastniki dobil tudi znameniti, vendar dotrajani hotel Jugoslavija. V bližnjih objektih kongresnega centra Sava, kjer se je nekoč snovala politika pokojne države, so zdaj naseljene srbske vladne ustanove in ministrstva. Dobršen del beograjskih objektov, med njimi tudi številne meščanske vile, so Srbi prodali svojim tradicionalnim zaveznikom in prijateljem Rusom, medtem ko so poslovne stolpnice v Novem Beogradu pretežno v lasti tujih bank. In čeprav povprečna plača v Beogradu ne presega 300 evrov, si očitno v Beogradu mnogi obetajo dober posel; pred mesecem so namreč na Ušću odprli nov velikanski nakupovalni center.

Ob vračanju proti Sloveniji me srbski policist na meji vpraša, kako to, da sem ostal samo dva dni in ali je bilo ob poslu še kaj zabave. »El znate kako se zove Beograd za novu godinu?«, vpraša in ko odkimam, ob smehu še dveh kolegov pove: »Mala Slovenija.« Ob trumah mladincev, ki se v Beograd odpravljajo v času novoletnih praznikov, bo najbrž kar držalo.