Svoboda duha nam manjka

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 24. april 2009 / 06:00

Pred nedavnim je pri založbi Didakta izšla nova knjiga dr. Franceta Bučarja z naslovom Slovenci in prihodnost. Ob prihajajočem dnevu upora proti okupatorju sva strnila nekaj misli o aktualnem položaju države in naroda, avtor pa razlaga tudi, zakaj je človekova miselna svoboda, ena temeljnih tez njegove knjige, tako bistvena za preživetje slovenskega naroda.

V vaši novi knjigi Slovenci in prihodnost med drugim zagovarjate povezavo med narodnoosvobodilnim bojem v 2. svetovni vojni in osamosvojitvijo Slovenije leta 1991. Oba upora je vodila želja po narodovi avtonomnosti in svobodi. Mnogi se danes najbrž ne bi strinjali s podobno povezavo ali primerjavo, da je vendarle šlo za nek drug čas. V čem vi vidite to podobnost?

»Seveda je obakrat šlo za drug čas, a vendarle tudi za neko isto stvar. Pri tem mislim na človekovo miselno in intelektualno svobodo. Leta 1941 nam je ta upor, pa ne toliko zoper Italijane in Nemce, tudi ne zoper našo tako imenovano »reakcijo«, omogočila predvsem zavest, da je naša usoda odvisna predvsem od nas samih in če hočemo v prihodnosti kaj narediti, se moramo najprej sami osvoboditi lastne hipoteke starega mišljenja. Ta problem je potem ostal do današnjega dne. V letih 1990-91 smo bili spet pred popolnoma enakim vprašanjem, ali smo pripravljeni svojo usodo vzeti v svoje roke, če se izrazim z znano frazo. To pomeni, da bomo o sebi odločali mi sami in ne drugi. Če hočemo to doseči, moramo najprej imeti svojo miselno svobodo. Osvoboditev torej najprej pomeni osvoboditev lastnega duha in to je bistvo.

Danes smo spet pred istimi problemi, ki so novi le v smislu, da se je medtem poudarek z evropske razširil na svetovno raven. Zato je danes miselna svoboda toliko bolj pomembna, saj je pritisk na nas toliko večji, ne le iz Evrope, ampak so tu ZDA, ki pritiskajo na Evropo, ta pa na nas.«

Oba upora sta vsak v svojem smislu uspela, čeprav se po toliko letih odkrivajo tudi negativne strani prvega …

»Moja teza ne govori o dveh uporih, gre za en sam upor. Prvi del tega upora, ki je bil med letoma 1941 in 1945, so izkoristili tudi komunisti in zato tistega, kar smo želeli takrat, praktično nismo mogli izvesti, ker smo bili pod mišljenjskim pritiskom, pritiskom totalitarizma. Kot sem rekel, dokler v sebi nisi miselno svoboden, se tudi fizično ne moreš osamosvojiti. Pomembno pa je, da so nosilci istega mišljenja, ki so vodili upor v letih 1941/45, vodili tudi upor v letih 1990/91. To je bistvo moje teze.

Nekateri pravijo tudi, da smo lahko leta 1991 uspeli zato, ker smo zmagali v odporu proti letu 1945. To je popolna miselna zmeda, kajti kdo je bil nosilec osamosvojitve in konstituiranja slovenske državnosti? Ne tisti, ki so se med 2. svetovno vojno borili proti Osvobodilni fronti in so bili nosilci še zmeraj zadržanega odpora proti lastni svobodi. In danes govoriti o tem, da smo pravzaprav šele zdaj dosegli tisto, kar smo doslej zatajevali, je popoln nesmisel. Tudi če oni trdijo, mi smo se borili za svobodo in zoper komunizem, je dejstvo, da so to svobodo dosegli komunisti.«

Je v tem kontekstu smiselna primerjava med takratno OF in »osamosvojitvenim« Demosom?

»Skoraj bi dejal, da gre za neke vrste kontinuiteto delovanja. Če je pri OF izostal nekak širši koncept, zato so se ostali tudi pustili tako »razmazati« s strani partije, je bil pri Demosu koncept širok, po letu 1991 pa se je zgodilo podobno. Osamosvojitev je bila psihološko gledano tisti trenutek, ko smo se tako rekoč oddahnili, češ svoj glavni cilj smo dosegli, uresničen je naš tisočletni sen in podobne floskule … V resnici pa je to šele izhodiščna točka, izstrelišče, ki našo raketo lahko požene v vesolje. Mi pa smo se zadovoljili s svojo državo in na tej točki ostali. Ena od posledic takega stanja je tudi razpad Demosa. Trenutno nimamo nobene vizije, kaj zdaj. Smo brez kakršnega koli koncepta.«

… ker smo se ustavili, kjer bi morali začeti?

»Natančno tako. Brez osamosvojitve bi se odločitve še vedno sprejemale drugod. Osamosvojitev je bila torej šele izhodiščna točka, ki pa je nismo znali ne izkoristiti, ne koncipirati, ne miselno dojeti in posledica tega je današnje stanje. Moja analiza gre zato v smeri ponovnega doseganja miselne svobode in iz tega bomo potem lahko določili naprej neko, naj temu rečem, vizijo.«

V knjigi pišete tudi o tem, da so pomembni temelji naroda, ki želi biti konkurenčen ostali Evropi in svetu, utemeljitev lastne gospodarske moči, političnega vpliva in kulturne samozavesti. Ampak že v slovenskem značaju je majhnost in poslušnost. Za take se največkrat tudi imamo …

»To je posledica naše zgodovinske hipoteke, če smem tako reči. Biti enakopraven, je bilo za Slovence vedno nekaj tujega. Ne mislim toliko kulturne avtonomije, kot biti enakopraven v odločanju. To je potekalo na Dunaju ali kasneje v Beogradu. Tudi v slovenskih ljudskih modrostih je bilo pojmovanje »bodi skromen in ponižen« lepa čednost in prednost pravega lepo vzgojenega človeka. Ne se siliti med gospode, kamor ne sodiš. Že upor leta 1941 je bil nekaj takega kot, kaj se pa zdaj ti, ki so bili vedno ponižni, tako napihujejo. Ta miselnost je globoko zasidrana v narodni biti, zato moramo enakost internacionalizirati najprej pri samem sebi. Osvoboditi se moramo narodnega našega značaja, če hočemo v Evropi živeti kot enakopraven narod.«

Hrvati v zadnjih dvesto letih niso imeli tako zelo drugačnega zgodovinskega razvoja, pa so vendarle manj »Boga boječi« kot mi …

»Hrvati v teh sporih z nami hočejo kompenzirati svoj kompleks manjvrednosti. Imajo kompleks, da hočejo postati lokalna velesila in čim je to uradno izhodišče njihove politike, potem je to politika zdravljenja kompleksa in je popolnoma jasno, da je Slovenija v primerjavi z njimi svobodna in je taka, kot je, ena največjih preprek za njihovo neumno politično orientacijo.«

Mnogi politični komentatorji so si edini, da je prav vaš nastop decembra lani na TV Slovenija, ko ste dejali, da je cagavost Slovenije do Hrvaške pogubna, vplival na bolj pokončno držo slovenske vlade …

»Saj ne vem, ali je to vplivalo na bolj pokončno držo vlade. Kje jo pa vidite, saj je ni. No, vsaj enkrat smo se postavili zase, predvsem ko je Pahor rekel, dokler se bodo šli Hrvati tako politiko, se z njimi ne moremo pogovarjati. Žal pa nadaljevanje zdaj manjka. Stojimo in nadaljujemo defenzivno politiko. Naša politika bi morala biti politika v smeri sukcesije nekdanje Jugoslavije. Po pokojnem je namreč treba narediti zapuščinsko razpravo. Treba se je dogovoriti med vsemi člani nekdanje družine, kajne. Tako bi tudi ustvarili neko vzdušje aktivne politike.«

O čem naj torej Slovenec ob dnevu upora proti okupatorju razmišlja kot pripadnik naroda, ki ima svojo državo?

»To je popolnoma jasno, o čem naj razmišlja. O tem, kako bomo preživeli. Še vedno smo namreč najbolj ogroženi zaradi samega sebe.«