Se bomo sploh kdaj zedinili?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 16. april 2009 / 06:00

Pred 200 leti rojeni Matija Majar Ziljski je bil prvi, ki je leta 1848 zapisal zahtevo, poznano kot Program Zedinjene Slovenije: da bi se vsi Slovenci zedinili v eni upravni oziroma državni enoti. Se bomo?

Po Glasovi preji o Matiji Majarju Ziljskem me je ugledni in dobronamerni gospod, čigar pogled je uprt v sodobne in bodoče reči, povprašal, kakšen smisel ima razpredati o »fosilnih« možakarjih iz 19. stoletja? Nam imajo danes sploh še kaj povedati? Razložil sem mu, da sta Majarjeva drža in sporočilo nadvse aktualna. Malo je osebnosti v naši zgodovini, ki so si tako srčno prizadevale za narodne reči (in premalo za svoje osebne). Hkrati pa program Zedinjene Slovenije ni bil nikoli povsem dosežen, kaj šele presežen. Še vedno je velik izziv.

V letu 1848, ko je bil zapisan, je bil ta cilj realen. Vsi Slovenci smo namreč živeli znotraj avstrijske države: če bi cesar in njegovi svetovalci to hoteli, bi nam udejanjenje tega načrta lahko dovolili. Pa niso, razdrobljeni na več kronskih dežel smo bili šibkejši in bolj obvladljivi. Potem je prišlo leto 1918, ko je Avstro-Ogrska razpadla, Slovenci pa smo se tako rekoč čez noč znašli v štirih med seboj sovražnih si državah. Glavnina v Kraljevini SHS, skoraj tretjina v Italiji, Koroška je ostala v Avstriji, Porabski Slovenci so ostali na madžarski strani. Take tragedije v novejši slovenski zgodovini še ni bilo, spodbudno je bilo edinole dejstvo, da so bili prekmurski Slovenci izločeni iz madžarske in vključeni v jugoslovansko državo. Leta 1941 je bilo še huje: tudi Slovenci v Jugoslaviji smo bili razdeljeni med tri okupatorje. Spomladi 1945 pa je le malo manjkalo, da bi Titova vojska uresničila Majarjevo vizijo – maja je zasedla Trst in Koroško, a se je morala na zahtevo zahodnih zaveznikov iz obeh umakniti. Dobili smo slovensko republiko znotraj jugoslovanske federacije; tej je bil pozneje priključen večji del Primorske z obalo od Ankarana do Dragonje (ki, resnici na ljubo, dotlej nikoli ni bila slovenska); v zamejstvu so ostali tržaški, goriški, beneški, koroški in porabski Slovenci. Z nastankom samostojne Republike Slovenije v letu 1991 je bilo to stanje samo še potrjeno. Dokončno?

Se z vstopom RS v EU to »dokončno« stanje kaj spremeni? Ko smo šli na Glasovo prejo v Bistrici na Zilji, smo Karavanke kot naravno mejo premagali tako, da smo se zapeljali skozi tunel, pri čemer ni bilo na nekdanjih mejnih prehodih na gorenjski in koroški strani tunela nobene kontrole. Spet je tako kot je bilo do leta 1918, ko je bila med kronskima deželama Kranjsko in Koroško le administrativna meja dveh dežel znotraj iste državne povezave (takrat AO, zdaj EU). Ostajajo pa slej ko prej sovražni, čeprav zdaj precej prikriti duhovi; slovenskemu sovražni duh nemštva še zdaleč ni tako izrazit, kot je bil v letih 1938-45, a živi in zadnji deželni volilni izid ga po svoje potrjuje. Kaj storiti, da bi presegli to nasprotje in sovraštvo?

Mnogi na obeh straneh upajo, da se bosta že državi zmenili. A to je iluzorno. Avstrijska zvezna oblast na Dunaju ne bo radikalno ukrepala proti deželni v Celovcu. Slovenska politika pa se še za to ne postavi, da bi jo priznali kot naslednico Jugoslavije v avstrijski državni pogodbi; avstrijski zvezni politiki, ki jo je odločno podprla v prizadevanjih za osamosvojitev, se noče zameriti. Ostajajo nam premalo izkoriščene možnosti povezovanja na ravneh, ki so pod državno in jim običajno rečemo civilno družbena. Možnosti gospodarskega, kulturnega in čisto zasebnega sodelovanja, ki naj se razvija na lastno pobudo in ne glede na to, kaj o tem menijo deželni glavarji v Celovcu in Ljubljani. Časopis Gorenjski glas deluje prav v tej smeri. Po novem se tiska v tiskarni Carinthia v Št. Vidu na Glini, z Glasovo prejo o MMZ pa smo hoteli narediti kulturno gesto. Žal je bilo občinstvo pretežno tisto, ki smo ga pripeljali s seboj, domačinov je bilo le za vzorec. A bili so in z njimi ostajamo v prisrčnem stiku v upanju, da nas bo še kdo posnemal. Gesta civilno družbenega sodelovanja je navsezadnje tudi zasebni družinski izlet, združen z obiskom katere od slovenskih ustanov in kosilom v slovenski gostilni, kakršna ja Stara pošta v Bistrici na Zilji. Mogoče bi prav bolj pogosti obiski Slovencev z južne strani Karavank ohrabrili tiste, ki živijo na njihovi severni strani, k temu, da bi se bolj odkrito ali celo znova prištevali k slovenstvu. Predvsem tako, da bi spet več govorili slovensko, tako v javni kot zasebni rabi. »Kar je človeku duša, to je narodu prirodni jezik«, piše na Majarjevem nagrobnem spomeniku v Pragi. Slovenskega naroda brez slovenščine ni in ne more biti. V Majarjevi Ziljski dolini se je, kot je pogumno ugotovil dr. Teodor Domej, narodova jezikovna smrt že zgodila. A dokler je tu še kaj slovenskih družin, so te za seme in upanje ostaja. In v tem upanju zakličemo: Slovenci vseh dežel, zedinimo se!