Znamenita smučarska družina Jerman

Besedilo: Marija Volčjak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. marec 2009 / 06:00

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (20)

Pred kratkim so v Dolu pri Ljubljani veselo praznovali s smučarsko tekačico Petro Majdič, slovensko junakinjo letošnje zime, navdušenci ji pravijo kar snežna kraljica. Kakšno naključje, saj sem v zadnji številki omenila mladega smučarskega tekača Francija Jermana, argentinskega mladinskega prvaka, in njegovega očeta Matjaža Jermana, podpredsednika argentinske smučarske zveze. Njun ded oziroma oče France Jerman je bil namreč tudi iz Dola pri Ljubljani.

Smučarski tekač France Jerman se je s smučarskim tekom ukvarjal že doma, skupaj z bratom Jožetom sta se tik pred drugo svetovno vojno uvrstila v jugoslovansko smučarsko reprezentanco. Toda sreča mu ni bila mila. Ko se je pripravljal na balkanske igre, so ga mobilizirali Nemci in poslali na urjenje na Poljsko, nato na rusko fronto, kjer je dezertiral. Najprej se je zatekel k partizanom, nato k domobrancem v Domžale. Po vojni je zbežal v Vetrinje, nato je leta 1948 odšel v Argentino. Z Janezom Fleretom iz Ihana sta se podala na jug, med gore in jezera, v kraje z obilico snega, ki sta ga imela tako rada. Znašla sta se v Barilochah, kjer je smučarska družina Jerman prvi slovenski simbol.

France Jerman, pravili so mu Frenk, je leta 1954 dobil dovoljenje za postavitev gostišča v andskih gorah, v dolinici pod mogočnim Tronadorjem. Z ženo Lučko, rojeno Kralj, sta se nastanila kar na gradbišču, očarala ju je divjina in poletje sta ob delu preživela kar pod šotorom, s polno glavo načrtov. Večino jih je Frenk z gorenjsko trmo kasneje tudi uresničil. Gostišče je kmalu postalo privlačna turistična točka, hišo pa sta zgradila v bližini Bariloch. S prijateljem Janezom Fleretom in Norvežanom Ovrumom so postavili sedežnico na goro Campanario in gostišče z najlepšim razgledom.

Frenk se je še naprej ukvarjal s smučarskim tekom in bil kar devetnajst let argentinski prvak (od leta 1950 do 1969), tudi prvak v smučarskih skokih in v nordijskih disciplinah. Dolga leta je bil trener argentinske vojske in andističnega kluba, nato je treniral državno reprezentanco, v kateri so bili tudi trije njegovi sinovi. Udeležil se je dveh olimpijskih iger, kot delegat FIS-a naj bi se udeležil tudi sarajevskih, kar si je zelo želel, saj bi videl svojce in domači kraj, vendar mu je smrt to preprečila.

Frenk je bil začetnik smučarskega teka v Argentini, prvi ga je prenesel tudi na Ognjeno zemljo, kjer so danes glavne smučarske proge. Po njem se imenuje smučarski klub in smučarske proge v Barilochah, vsako leto se ga spominjajo na tekmah za pokal Fr. Jermana. Bariloška občina je po njem poimenovala ulico v naselju Catedral, največjem smučarskem centru v Južni Ameriki.

Sledi je pustil tudi v gorništvu, leta 1952 sta z Dinom Bertoncljem kot prva preplezala Slovenski zvonik, tedaj najpomembnejši vzpon katedralskega pogorja. Istega leta sta opravila tudi prvenstveni vzpon na glavni vrh gorske skupine "Tres pilos" in ga krstila vrh Trema. Leto prej je ustanovil Slovensko planinsko društvo, ki ga je vodil vrsto let.

Drugi znameniti bariloški gornik je bil Tonček Pangerc z Bleda. Njegove starše, brate in sestre so Nemci izselili v Srbijo, on pa je ostal v Ljubljani in pristopil k domobrancem. Po vojni je bil zaprt in izpuščen, leta 1947 je pobegnil v Italijo in od tam je prišel v Bariloche. Bil je ustanovni član Slovenskega planinskega društva in njegov tajnik, leta 1953 je postal gorski vodnik. Vključen je bil tudi v druge planinske organizacije in v dve patagonski planinski odpravi, na drugi se je smrtno ponesrečil. Zapustil je zapiske in dnevnike, dve njegovi črtici Snežinke in Hessova lestev sta izšli v španskem prevodu.

Obe življenjski zgodbi sta tako značilno slovenski. Zaradi vojne, ki je usodno vplivala na ljudi, sta se odvili pod južnim soncem, daleč na jugu Argentine, ki je naše smučarje in gornike prijazno sprejela. V tujih gorah sta opravila prve vzpone, Frenk je postavil tudi planinske koče, Tonček je pisal, kar je prav tako značilno za naše gornike. O slovenskim bariloških smučarjih pri nas malo vemo. Pred osmimi leti je pri Mohorjevi družbi izšla knjiga V kraljestvu kondorjev in neviht, izdana je bila v spomin gorniku dr. Vojku Arhu in opisuje pol stoletja andizma slovenskih izseljencev v Argentini. Pred desetimi leti pa je bila Jermanova zgodba opisana v Zborniku zedinjene Slovenije, ki je izšel v Argentini.

"Do osamosvojitve Slovenije nismo obstajali," malce grenko pravi Matjaž Jerman, ki dobro pozna uspehe slovenskih smučarjev v Sloveniji. "Na treninge so prihajali tudi v Bariloche, z Vogrincem, Križajem smo vzpostavili stike, povedali smo jim, kdo smo, zakaj smo tukaj in srečali smo se še večkrat, spoznali smo se s pomočjo športa in poznamo se še danes." Tudi kakšno smo ušpičili, se spominja Matjaž, kako so namesto jugoslovanske izobesili slovensko zastavo, kar drugi niso opazili, Vogrinc in Križaj pa sta modro molčala.