Joža Varl - častni občan Jesenic

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Gorenjska / torek, 24. marec 2009 / 06:00

Joža Varl že več kot šest desetletij pomembno sooblikuje razvoj občine na izobraževalnem, informativnem, humanitarnem in kulturnem področju. Čeprav bo v kratkem dopolnil 83 let, ohranja značilno kritično misel, lucidnost in izjemno delavnost. S soprogo živita na Plavžu, v tamkajšnji najstarejši stolpnici.

Gospod Varl, s kakšnimi občutki ste sprejeli novico, da boste prejeli najvišje občinsko priznanje, naziv častni občan občine Jesenice?

»Ob imenovanju za častnega občana Jesenic občutim osebno zadovoljstvo zlasti ob tem, kar je bilo napisanega o mojem delu na področju poklicnega delovanja in na področju ljubiteljstva. Zadovoljstvo predvsem v smislu, da sem s svojim delom nekaj prispeval k razvoju in napredku Jesenic.«

V svojem življenju ste bili pedagog, novinar, ob tem pa ste že več kot šestdeset let dejavni na področju ljubiteljske kulture.

»Polovico delovne dobe sem preživel v šolstvu, polovico pa kot novinar pri jeseniškem tedniku Železar. Pri ljubiteljskem delovanju pa bi težko našel področje družbenega delovanja, na katerem nisem bil dejaven. Vsega pa v teh dolgih letih nikakor ne bi zmogel, če ne bi imel tako pri poklicnem delu kot pri ljubiteljstvu tako dobrih sodelavk in sodelavcev, ki so mi veliko pomagali, mi svetovali, me bodrili, pa tudi kritizirali. Brez tega vsega ne bi zmogel. Ker je večina mojih delovnih obveznosti potekala v deljenem delovnem času, ob sobotah in nedeljah, pa je bila močno prikrajšana tudi moja družina – tako kot pri vseh, ki smo se razdajali za ljubiteljsko kulturo.«

Rojeni ste bili pred skoraj 83 leti v številni delavski družini v Kamni Gorici. Kakšni so vaši spomini na otroška leta in mladost?

»Otroštvo sem preživljal v žebljarski vasi Kamna Gorica, pod Jelovico, že kot otroci pa smo morali pomagati v vigenjcih, prenašati dračje za kurjavo in še marsikaj postoriti doma. Ob tej priložnosti sem se spomnil Župančičeve pesnitve Žebljarska, v kateri med drugim pravi: »Voda nam kolesa, mehove nam žene.« To omenjam zato, ker so kolesa v zimskem času zamrznila in smo otroci morali poganjati mehove v vigenjcih, da so dovajali zrak v ogenj, da je enakomerno gorel. V življenju sem se srečal z vsemi mogočimi deli, tudi s krampom, lopato in samokolnico, celo pastir sem bil. Vem, kaj je garanje, fizično delo. To omenjam zato, ker vse to človeku daje osebni pečat in ga nauči, da zna spoštovati vsako delo.«

Na Jesenice ste se priselili leta 1939 in nato na Jesenicah ostali.

»Tako je. Leta 1939 se je vsa družina preselila na Jesenice, kjer je v takratni KID delal moj oče. Druga vojna nam ni prizanašala, bil sem partizan, nato ujetnik in iz vojne sem se vrnil kot vojni invalid. Po osvoboditvi sem po šolanju moral opravljati številne prakse in delovne obveznosti v Ljubljani, Bovcu, Postojni, Rogaški Slatini, dokler nisem januarja 1951 pristal na Jesenicah kot upravnik internata in predavatelj na metalurški industrijski šoli Jesenice. Internat je bil takrat v barakah pod Mežaklo, imeli smo čez 470 gojencev, večino vojnih sirot z območja celotne bivše Jugoslavije, največ pa iz Bosne in Hercegovine. To je bila zame bogata izkušnja, še danes mi nekateri, ki so ostali na Jesenicah in jih občasno srečujem, pravijo: Ti si bil takrat mnogim tako oče kot mati … Služboval sem nato na okraju Kranj kot načelnik za šolstvo, kulturo in šport, kot direktor zavoda za pedagoško službo na Jesenicah, zadnjih dvajset let pa kot urednik tednika Železar. Ob vsem tem sem rasel, ker sem imel srečo, da sem sodeloval s številnimi uglednimi ljudmi, znanstveniki, umetniki, kulturniki … Od njih sem se neprestano učil. Vse življenje je bilo ena sama šola, vse življenje sem dozoreval. Seveda pa je bilo življenje povezano tudi s številnimi težavami, stresi, razočaranji, vendar pa to spremlja vsako življenje. Temu se ne moreš izogniti …«

Ob službi pa ste že več kot šestdeset let dejavni na področju ljubiteljske kulture, začeli ste kot igralec, recitator, organizator, bili ste med ustanovitelji Radia Jesenice, Finžgarjeve bralne značke, mladinskega zbora Gimnazije Jesenice, ženskega pevskega zbora Milko Škoberne … Neverjetnih 55 let pa ste že predsednik Kulturnega društva Svoboda Tone Čufar Jesenice.

»Letos 27. marca bo poteklo 55 let, odkar sem bil na občnem zboru v Delavskem domu izvoljen za predsednika jeseniške Svobode in to delo opravljam še danes. To omenjam zato, ker smo na tem občnem zboru ob prisotnosti Čufarjeve mame Ane društvo poimenovali po delavskem pesniku in pisatelju Tonetu Čufarju. To so lepi spomini. Vsa ta leta smo v društvu združevali od pet do devet dejavnosti, pevski zbor, dramsko skupino, lutkovno skupino, folklorno skupino in tako naprej, vključno s pihalnim orkestrom. Vsa leta je bilo društvo najboljše v občini in v samem vrhu tudi v državnem merilu. Že nekaj časa si prizadevam dobiti nekoga, ki bi prevzel odgovornost vodenja društva. V teh letih sem tudi že utrujen, čas zahteva nove naloge, na žalost pa še nisem dobil naslednika. Ljubiteljska kultura žal tudi ni več to, kar je bila, povezana je z obsežno administracijo, birokracijo, težavami …«

Stari boste 83 let, dneve imate še vedno zapolnjene, vsak dan ste v DOLIK-u?

»Vsak dan. Sem hkrati vodja razstavnega salona DOLIK, vsake štiri tedne je treba zamenjati razstavo, pripraviti programe, pripraviti vabila, seveda ob pomoči članov DOLIK-a. Treba je urediti pošto, administracijo, poslovati z banko … Skratka, dela je veliko in v salonu sem vsak dan.«

Še nedavno ste skrbeli tudi za fizično kondicijo, vsak dan ste prehodili kar nekaj kilometrov, kajne?

»Tako je, veliko sem hodil, a zadnje čase mi zdravje tega ne dopušča več, nagajajo mi noge in sapa. V mladosti pa sem bil alpinist, veliko sem hodil po hribih …«

Veliko tudi pišete in ne ločite se od svojega pisalnega stroja. Računalnik vas ni prepričal …

»Imam električni pisalni stroj, tako da večino administracije lahko opravim sam. To počnem z veseljem, da obdržim nekaj tovrstne kondicije.«

Kako gledate na razvoj Jesenic v zadnjem času? Znani ste po svojem kritičnem mišljenju, a verjetno ste kljub temu Jesenicam zapisani z dušo in srcem?

»Ja, res. Bil sem zaljubljen v železarno. Žal mi je, da je propadla, nekaj dejavnosti bi z malo drugačno politiko ob osamosvojitvi lahko obdržali. Mislim pa, da je bilo kljub kriznim situacijam, ki smo jih doživljali po osamosvojitvi, zelo veliko narejenega pri preobrazbi Jesenic, pri pridobivanju novih delovnih mest, novih stanovanj in tako naprej. Tudi podoba Jesenic se je precej spremenila, čeprav je v nas, starejših, še vedno nostalgija po nekdanjih dimnikih … Ponosen pa sem tudi na to, da smo kljub pestrosti prebivalstva na Jesenicah strpni, umirjeni in nimamo posebnih konfliktnih situacij. Mislim pa, da bi še vedno lahko naredili več na področju medsebojnih, medčloveških odnosov na splošno.«