Najraje se razvajam v svojem svetu

Besedilo: Renata Globočnik
Kategorija: Prosti čas / sreda, 4. februar 2009 / 06:00

Eva Moškon publiko navdušuje s skupino E. V. A, ki ustvarja plesno glasbo predvsem v ritmih housa in funka. Člani zasedbe se posvečajo nastajanju prvega albuma, ki bo predvidoma izšel še to leto.

Študentka četrtega letnika andragogike se z veseljem odpravi v hribe, zapelje se tudi po snežnih strminah in priznava, da ni ravno dobra smučarka. Raje ima toplejša obdobja. Zadnje čase zelo pogreša ples, ki ga je trenirala sedem let, zato načrtuje vrnitev v plesne vode. Ena izmed njenih želja je odpotovati na Kubo v družbi plesno navdihnjenih deklet. 26-letna pevka, ki je sicer zaslovela po duetu z Janom Plestenjakom, razmišlja, da bo diplomsko delo posvetila osveščanju potrošnikov na klimatološkem področju. Če bi v dar prejela skok s padalom, upa, da darilo ne bi ostalo ''zavito'', saj z višino in adrenalinskimi športi ne hodi z roko v roki.

Vaš glas je mogoče slišati na valovih radia Antena. Z radijskim mikrofonom se sicer srečujete kar nekaj časa. Se znajdete v vsaki situaciji, ali vas kaj preseneti?

Zaenkrat sem se znašla še v vsaki situaciji, seveda v eni bolj, v drugi manj uspešno. Gre predvsem za presenečenja tehnične narave. Najbrž zato, ker nisem preveč tehničen tip. (smeh)

Kakšne lastnosti mora po vašem mnenju imeti dober radijski voditelj?

Dober radijski voditelj poslušalca prepriča s prijetno barvo glasu, ki je relativno določljiva. Pa tudi z izborom, poznavanjem in podajanjem vsebin, kjer je ključnega pomena domiselna interpretacija. Za to mora imeti predvsem dober smisel za humor. Pomembna je radijska kilometrina in življenjskost, kajti »eter je življenje«.

Kako bi opisali svoj način vodenja?

Se izboljšuje. (smeh) Sprva sem govorila preveč spevno. Menda večina ljudi, ki se ukvarja s petjem, v etru dobesedno poje, dokler tega seveda ne odpravi. Na Anteni sem se prvič preizkusila tudi v tehniki, saj me je ta sploh v začetnih mesecih precej nervirala in mi vlivala dodatno tremo. (smeh) Zdaj pa že lahko rečem, da sem s tremo opravila in da mi eter predstavlja užitek poln pozitivnega adrenalina.

Ste kdaj razmišljali, da bi se preizkusili v vlogi televizijske voditeljice?

Ja, to je ena izmed mojih dolgoročnih ambicij.

Kakšne vrste oddajo bi vodili?

Vsekakor bi me bolj zanimale otroške in glasbeno-zabavne oddaje z izobraževalno noto.

Kaj menite o resničnostnih šovih, kot so Big Brother, Kmetija, Sanjska ženska ipd.?

Na prste lahko preštejem, kolikokrat sem jih gledala. Dovršenega mnenja o tem nimam, žal pa me noben šov ni prepričal, ravno nasprotno – želim si več osebnih »resničnostnih šovov« na glasbenih odrih.

Kakšno je sicer vaše mnenje o slovenski glasbeni sceni?

Dobro. Pogrešam pa več koncertnih dvoran in klubov ter možnosti prodora za skupine in izvajalce, ki so glasbeno bolj specifični.

Vedno več je deklet, ki po zmagi na lepotnem tekmovanju pričnejo graditi pevsko kariero. Kaj menite o tem?

Človek je nadarjeno in ustvarjalno bitje. Menim, da ima vsakdo pravico do izražanja na različnih področjih, ne glede na to, na katerem je začel.

Kakšni pa so bili vaši začetki? Se še spominjate prvih nastopov?

Kakšnega se. Pevski zborček v vrtcu je bil že kar resen. Ni bil to samo en nastop na leto, ampak se je vedno kaj dogajalo, bilo je zelo prijetno. V osnovni šoli sem bila še bolj po zborčkih, potem so se začeli lastni poskusi. Posebne spomine imam na prvi koncert s svojo prvo rock skupino Come Back. Takrat sem imela 15 let. Po nekaj bendih je prišel duet z Janom in Črnobelim.

Kako je bilo sodelovati z Janom?

Sodelovanja z njim se bom vedno z veseljem spominjala. Predvsem si bom zapomnila pozitivne stvari. Bilo je nekaj trenutkov, ki so me prizadeli, vendar nima smisla, da jih opisujem. Bila je takšna preizkušnja, ko se prvič v življenju izpostaviš in te potem marsikdo skuša … Najbolj me je zmotilo, da sem plehka punčka, blondinka, ki je očitno njegova ljubica. Proti temu sem se na začetku borila na vse pretege, ampak za medije je bilo to najbolj zanimivo. Glasbena industrija nima samo lepih plati, vseeno pa mi je bilo v posebno čast delati z Janom in njegovimi odličnimi glasbeniki. Upam, da ne zadnjič.

Katera izmed lastnih skladb vam je najbolj blizu?

Misel nate. Užitek jo je peti v živo na odru. Skladba ima tako karizmo, da te čisto odpelje. Takrat se res počutim ne na tleh in ne na zemlji, ampak posebno.

Če bi imeli možnost nastopiti s katerim koli glasbenikom (slovenskim ali svetovnim), kdo bi to bil?

Teh želja je veliko. (smeh) Trenutno nimam potrebe po sodelovanju, ker sem celostno vpeta v svoj projekt. Drugače pa, če bi bilo to v Sloveniji, bi me osrečilo, če bi delala s Severo Gjurin. Glede na to, da sva prijateljici, bo mogoče kdaj nastalo spontano. Pustimo se presenetiti. Magnifico se mi zdi taka legenda, da bi bilo zelo zanimivo in zabavno kaj narediti tudi z njim. V tujini pa, hm … Moja vzornica je bila vedno Sade Adu. Nekje pri šestnajstih sem bila čisto zaljubljena v njeno glasbo. Lahko rečem, da je bila moj idol, čeprav nisem nikoli imela idolov. Njena glasba je umirjena, ni takšna kot moja, ampak njena pojava, karizma, energija, barva glasu – vse to je fascinantno. Sicer pa je ogromno dobre glasbe, katere del bi želela biti kot spremljevalni vokal ali na kakšen drug način.

Kaj počnete, ko imate čas samo zase?

Najraje se razvajam v svojem svetu – ko sem doma, da imam mir, nikogar ni in lahko ustvarjam. Ali pa stik z naravo, hribi … Z veseljem bi hodila tudi jahat. Konje obožujem že od majhnega, samo ni časa. Trenutno bi bil to tudi finančni zalogaj, če bi se prav včlanila v konjeniški klub.

Katera pa je vaša najljubša razvada?

Tuširati se neomejeno dolgo. Vem, da je slabo, ker potrošim toliko vode, ampak se mi ročaj tuša kar »prilepi« na roke. (smeh)

Sicer tudi radi kuhate. Kaj je vaša specialiteta?

Ne kuham specialitet, ki jih dobiš v restavraciji, ker vzamejo preveč časa. Rada skuham nekaj, česar drugje ne jem, pa ni nič posebnega – to so npr. pica špageti. (smeh) Mislim, da znam skuhati vse. Sem bolj gurmanski tip. Ko imam pred sabo recept, vedno rada kreiram po svoje. Nikoli se striktno ne držim recepta.

Če bi morali izpostaviti eno svojo dobro in eno slabo lastnost, kateri bi to bili?

Menda moraš najprej izpostaviti pozitivno. (smeh) Mogoče to, da sem sočutna. Lastnost, ki je danes večina ljudi ne pokaže, oz. se zadržuje. Slaba pa moja nepredvidljivost, včasih še sama sebe negativno presenetim ali pa pozitivno, ker je potem bolj zanimivo. Včasih sem tudi neorganizirana. Vem, da imam veliko obveznosti, pa me kar nekaj odnaša, nisem čisto v stiku z realnostjo, kot rečemo – bluzim. Ta neorganiziranost me potem hitro tepe.

Kje se vidite v prihodnosti – na radiu, odru, v vlogi svetovalke?

Mislim, da bo to na koncu stvar kombinacije. Sem fleksibilen človek, predvidevam, da tudi moja služba ne bo fiksna. Mislim, da bom vseskozi delala več stvari hkrati. Taka sem, to imam rada. Radijsko delo me je integriralo, čeprav vem, da moram še veliko narediti – v smislu izboljšave svojega ''spikanja''. Kombinacijo vidim v smislu voditeljice kakšne glasbene ali izobraževalne radijske oz. televizijske oddaje. To vse je področje muzike in andragogike. Upam, da bom delala v kakšni humanitarni organizaciji, npr. v društvu za ljudi s posebnimi potrebami, in da bom ostala na odru kot pevka. Za ostalo se puščam presenetiti.

Ste kdaj razmišljali, da bi se preizkusili tudi na drugih področjih, npr. v vlogi manekenke?

Kot manekenka ne. Moja želja že od majhnega pa je sodelovati v muzikalu. Že ko smo v vrtcu zaigrali muzikal Rdeča kapica, sem čutila, da je nekaj na tem, tudi ko sem gledala glasbene filme, so me vedno čisto prevzeli. V srednji šoli sem razmišljala, da je škoda, ker je London zame predaleč. Takoj bi šla v šolo za muzikale.

Če bi vas povabili k snemanju muzikala iz kakšne svetovne prestolnice, kot je npr. Los Angeles, kaj bi storili?

Če, če, če ... se ne bi obotavljala. (smeh)