Spomin na naše rodove

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. januar 2009 / 06:00

Knjiga z naslovom Naše korenine, album besniških družin z rodovniki, ni navadna knjiga. Je drevo z bogato krošnjo, je zgodovina kraja, ljudi, družin in njihovih rodovnikov. Na več kot 300 straneh je avtorica Marija Šolar z rodovniki in več kot 1500 fotografijami predstavila 150 besniških domačij. S tem je opravila izjemno delo, ki mu v slovenskem rodoslovju ni para, predvsem pa napisala knjigo, ki ne sme manjkati v nobenem besniškem domu.

Ko se danes, ko je pred vami knjiga na več kot tristo straneh, album besniških družin z rodovniki, kot jo sami imenujete, ozrete nazaj, ste si sploh predstavljali, kako zahtevnega dela ste se lotili in kako izjemna knjiga bo na koncu nastala?

»Res sem vesela te knjige, ki pa ni samo moja. V prvi vrsti je to knjiga vseh tistih Besničanov, tudi tistih, ki so se razselili, ki so bili pripravljeni sodelovati in pomagati pri iskanju fotografij in so mi dovolili pogled v svoje albume. Seveda gre zahvala tudi vsem Besničanom in drugim, ki so pri izidu knjige pomagali s svojimi denarnimi prispevki. Finančno je knjigo podprla tudi krajevna skupnost Besnica s predsednikom Zmagom Zadnikom. Spodbuda, da sem delala še bolj z veseljem in vnemo, z željo, da Besničani čim prej dobimo to knjigo, so bila tudi pogosta vprašanja, kdaj bo knjiga.

Dela je bilo res veliko. Ko sem začela z raziskovanjem, si niti v sanjah nisem predstavljala, kaj me čaka. Velikokrat kdo vpraša, ali bi sedaj, ko vem, koliko ur sem vložila v to, šla znova v tako obsežno in zahtevno delo. Včasih sem bila v dvomih, kako odgovoriti, sedaj, ko vidim, da sem marsikateremu Besničanu s tem delom ustregla, gledam na vse z drugačnimi očmi. To delo mi je bilo v veliko veselje in zadovoljstvo in verjetno bi se še enkrat odločila zanj. Po vseh letih se nisem naveličala raziskovanja in urejanja podatkov, nasprotno vleče me, da bi nekatere družine raziskala še bolj v preteklost, kar bom čez čas prav gotovo naredila. Predniki družin v nekaterih hišah so mi ostali uganka. Ena takih ugank so Tomaževiči v Špančevi hiši. Nisem še ugotovila, od kod izhajajo, a bom to zagotovo še razrešila. Še nekaj takih primerov je, ki me »žulijo«.

Pravite, da je nastala izjemna knjiga. Za Besničane je knjiga gotovo zanimiva, ker v njej najdejo svoje korenine. Izjemna pa je zato, ker je izredno lepa in privlačna ter zanimiva tudi za tiste, ki nimajo v njej svojih prednikov. Oblikovalec Pavel Rakovec je dal knjigi dušo. V veselje mi je bilo z njim sodelovati, ker sem videla, da je na tem področju res strokovnjak, delal je z ljubeznijo in je želel oblikovati edinstveno knjigo. Knjiga pa je zanimiva tudi za rodoslovce, ki se lotevajo podobnih projektov.«

Kaj vas je pravzaprav spodbudilo k raziskovanju? Ne dvomim, da ste najprej »pobrskali« po rodbini vaših staršev, očeta in mame?

»Bila je sreča, da je mojima staršema že pred mnogimi leti rodovnike izpisal takratni besniški župnik Ivan Pavlin. Za Šemnovo in Špančevo rodbino. Rodovnika sem vedno rada vzela v roke in se poglobila v svoje korenine. Vedno pa sem imela željo, da še bolj raziščem svoj rod. Ko je prišel čas za to, to je v mojem tretjem življenjskem obdobju, sem začela svoje želje uresničevati. Okrog bližnjih in daljnih sorodnikov sem začela iskati fotografije mojih prednikov. Že takrat sem ugotovila, da imajo po mnogih hišah zanimive stare fotografije, za katere pa lastniki večkrat niso vedeli, kdo so osebe na njih. Preganjala me je misel, da bodo vse te fotografije šle v pozabo in se bodo porazgubile. Ko sem dokončala z rodovniki mojih staršev, sem se odločila, da to naredim kar za vso vas, Zgornjo in Spodnjo Besnico. Bolj kot sami rodovniki, me je k delu vzpodbudila želja ohraniti stare fotografije. Ker pa sem vedela, da je same fotografije težko predstaviti in opisati, kdo je na njih, sem se odločila, da k njim dodam še družinske rodovnike.«

Pravite, da ste prve podatke dobili v domačem župnišču, še več pa ste jih dobili v knjigi, imenovani »status animarum« oziroma stanje duš v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani …

»Podatke zadnjega obdobja sem dobila v župnišču v Besnici, starejše pa v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Največ sem jih dobila v knjigi »status animarum«, ki se je začela voditi leta 1780. Še starejše podatke sem izpisovala iz krstnih in mrliških knjig. Veliko ur sem presedela v arhivu, da sem se naučila branja in pomena latinskih besed ter nemških izrazov, zapisanih v gotski pisavi, in da sem vse te podatke izpisala, jih doma razporejala in vnašala v računalnik. Določene pisave so bile čitljive, včasih pa je bila prava muka razvozlati pomen zapisanih besed. Branja iz teh knjig me je naučila mag. Sonja Anžič iz arhiva, hkrati pa me je tudi vpeljala v samo raziskovalno delo ter mi priskočila na pomoč, kadar sem le-to potrebovala.

Ko sem imela izpisane rodovnike, je bilo tudi veliko lažje iskati fotografije. Vedela sem, katera družina mi še manjka, oziroma za katere osebe iz določene družine mi še ni uspelo pridobiti fotografij. Tudi prepoznavanje oseb na fotografijah in pa opis teh oseb je bilo veliko lažje. Če mi je uspelo prepoznati vsaj eno osebo na fotografiji, sem s pomočjo rodovnikov in s sodelovanjem sorodnikov prepoznala tudi druge člane družine. Zdelo se mi je tudi nujno, do pod fotografije dodam še letnice. So družine, pri katerih se imena gospodarjev ponavljajo več rodov. Če ne bi vpisala letnice, bi se čez nekaj desetletij težko ugotovilo, v katero obdobje spada oseba na fotografiji.«

Menda ste podatke, predvsem letnice, znali poiskati tudi na besniškem pokopališču?

»Zdelo se mi je bolj enostavno, da stopim na pokopališče, kot pa da brskam po mrliški knjigi in iščem letnice smrti, predvsem za tiste Besničane, ki so umrli v zadnjem obdobju. Pri tem se mi je zdelo zanimivo to, da se toliko govori o osebnih podatkih, tam pa so nam ti podatki vsem na očeh.«

Vrniva se k fotografijam in ljudem, ki »nastopajo« v vaši knjigi …

»Nič, začela sem zbirati fotografije. Hodila sem od hiše do hiše, razlagala, kaj bi rada in kaj nameravam narediti z njimi. V začetku so bili nekateri Besničani kar malo nezaupljivi. Ko so kasneje videli nekaj primerov družin, jih je bilo veliko lažje prepričati in so bili v glavnem navdušeni. Radi so mi pomagali in mi s tem tudi olajšali delo. Težje je bilo pri družinah, ki niso imele skoraj nobenih fotografij svojih prednikov. Vzroki za to so različni. Največkrat so se fotografije porazgubile, še posebno, kadar so se stare hiše rušile in popravljale. V takih primerih sem skušala po podatkih iz rodovnikov ugotoviti vse njihove sorodnike, tudi kakšno koleno nazaj, kje živijo, kam so se izselili, tudi zunaj Besnice po različnih krajih Gorenjske. Tako mi je uspelo tako rekoč pri vseh družinah pridobiti vsaj nekaj fotografij. Kadar sem po dolgem iskanju dobila določeno družinsko ali kako drugo iskano fotografijo, sem je bila vesela, kot da bi bila to moja družina. Še danes pa me žalosti, da je kar nekaj fotografij ostalo neprepoznavnih. Najbrž pa sem ujela zadnji trenutek, da se bo to še ohranilo. Osemdeset, devetdesetletnikov, ki so mi še lahko pomagali pri prepoznavanju oseb, je vse manj, najstarejše fotografije pa so stare več kot sto let.«

Obdelali ste okrog 150 hišnih številk. Kako ste zasnovali koncept predstavitve posamezne domačije z rodovniki družin, ki so oziroma še živijo v njih? Rekli ste, da nekatere družine še hranijo stare fotografije, druge ne, da ne govorim o hišah, ki jih sploh ni več …

»Več let sem rabila, da sem se odločila, v kakšnem zaporedju in kako vse skupaj prikazati v knjigi. Koristila bi mi pomoč ali izkušnja nekoga, ki je morda že naredil podobno delo. Ampak, ker nikogar takega nisem poznala, sem počasi sama naredila koncept, kako predstaviti vsako domačijo z družino. Kot so vpisani podatki v knjigi status animarum, sem tudi v knjigi Naše korenine pri vsaki hiši napisala domače hišno ime s prvo hišno številko. Hiše v knjigi so namreč razporejene v zaporedju prvih hišnih številk. Potem sem dodala fotografijo hiše, sledi ji hišni rodovnik in druge fotografije. Najbolje je bilo, če sem dobila družinske fotografije posameznih članov, sicer pa sem uporabila tudi druge, od poročnih, birmanskih in drugih fotografij. Zelo zanimive so tudi še ohranjene fotografije starih hiš, ki so bile že zdavnaj porušene. Nekaj mi jih je iz svojega arhiva posodil Gorenjski muzej, precej pa so jih imeli tudi Besničani. Nekaj hiš je po spominu upodobil akademski slikar Franc Bešter.«

Kako daleč v zgodovino besniških rodbin vam je uspelo priti in hkrati, kje ste svoje raziskovanje končali?

»To je različno od družine do družine. Za nekatere družine mi je uspelo pridobiti podatke tam okrog leta 1730. A ti so redki. Zaključila pa sem z letom 1950, kar pomeni, da so v knjigi še vse tiste družine, katerih starša sta sklenila zakonsko zvezo do vključno leta 1950. Nadaljnji podatki, razen rojstva otrok teh zakoncev in letnice smrti, niso objavljeni. Več Besničanov me je vprašalo, zakaj nisem zajela podatkov še naprej od tega obdobja. Mislim, da sem se kar prav odločila. Če bi nadaljevala s podatki od leta 1950 naprej, bi bilo delo res preobsežno. Ima pa vsak lepo možnost nadaljevati z rodovnikom svoje družine.«

Je to, da gre za v preteklosti razmeroma zaprto vas, saj so le redki iskali svoje zakonske partnerje zunaj doline, kaj olajšalo vaše delo? Pred sto, dvesto leti bi bili vsi v »žlahti« …

»Prav gotovo mi je to delo olajšalo. Mislim celo, da sem prav zato knjigo lahko tudi napisala. Zanimivo je, da so se ene in iste družine v daljših razdobjih večkrat med seboj prepletale. Tudi zaradi tega je knjiga bolj zanimiva, ker vsak Besničan lahko najde korenine v njej. Če je samo eden izmed prednikov v družini iz nekega drugega kraja, je podatkov manj. Če pa so vsi predniki posameznih družin Besničani, so različni rodovi med seboj prepleteni in skoraj res lahko rečem, da smo ena sama velika »žlahta«.«

Ste pri zbiranju podatkov naleteli na kakršnekoli težave? Domačini vas seveda poznajo kot rojeno Besničanko, pa vendarle, ko gre za razkrivanje osebnih podatkov, smo ljudje vedno bolj nezaupljivi …

»Zelo redki posamezni člani družin niso bili preveč navdušeni nad mojo knjigo. Preden sem dala knjigo v tisk, sem dala vsaki družini koncept, da pregleda in preveri vse podatke, da bi bilo čim manj napak, obenem pa mi je vsaj eden v družini moral podpisati izjavo, seveda v dogovoru z njegovimi sorodniki, da mi dovoli objavo teh podatkov. Vsak je imel prosto izbiro. Družina, ki tega ne bi dovolila, pač ne bi bila v knjigi. Ker sem dobila vse izjave vrnjene in podpisane, so vse družine, kolikor jih je bilo leta 1950, zajete v knjigi Naše korenine.«

Menda ste se poleg računalniške obdelave podatkov kar sami lotili tudi skeniranja fotografij in pripravljanja le-teh za tisk …, kar je, glede na to, da nekaj let nazaj računalnika sploh niste uporabljali, še eden izmed vaših »čudežev« …

»Vso delovno dobo sem delala v računovodstvu v Merkurju. Preden sem se upokojila, sem za vsakdanja dela računalnik že malo »okusila« v službi. Kaj več ga nisem znala uporabljati. Ker sem bila tik pred upokojitvijo, tudi nisem imela želje, da bi šla v tečaj, čeprav so mi v službi nudili to možnost. Doma pa sem počasi ugotovila, da bi mi računalnik prišel zelo prav. Ko sem začela zbirati razne pesmi, besniške »štorje« in zgodbe, ki so mi jih pripovedovali mama in tudi drugi Besničani, mi je prav računalnik olajšal delo. To sem ugotovila že pri prvi knjigi Besnica v ljudskem izročilu, ki sem jo tudi sama računalniško oblikovala in naredila prelom. Knjige Naše korenine brez računalnika zagotovo ne bi bilo. V računalniku imam shranjenih okrog 3.500 fotografij, od katerih sem za knjigo izbrala najbolj primerne in najboljše. Izbrane fotografije sem tudi računalniško retuširala. Pri tem mi je bil v veliko pomoč Uroš Blaznik, ki me je naučil ravnanja z računalnikom in fotografijami in vložil ogromno svojega časa in dela, da sva skupaj pripravila okrog 1500 v knjigi objavljenih fotografij.«

Koliko časa ste porabili za pripravo tako obsežnega dela?

»Ogromno ur je bilo vloženih v to delo. Začela sem pred približno osmimi leti, kot rečeno najprej pri svojih družinah, nato sem nadaljevala z drugimi. Na začetku sem to delala bolj občasno, kadar me je »zagrabilo«. Takrat sem si tudi zapisovala ure in prišla do številke 2000. V zadnjih dveh letih sem se dela lotila bolj intenzivno. Zadnjega pol leta sem od jutra do večera sedela za računalnikom ali pa iskala še zadnje podatke v arhivu in po družinah. Nisem več razmišljala o urah in jih tudi nisem več zapisovala. Bolj me je skrbelo, ali bom delo dokončala do Besničanom obljubljenega roka. Prav gotovo pa se je številka podvojila, pa še kakšno uro bi lahko dodala.«

Ste zadovoljni z odzivom na knjigo v Besniški dolini, predstavili ste jo s kulturnim dogodkom na Miklavžev večer?

»Na tiho sem računala, da bo odziv dober, saj sem že prej vedela, da je zanimanje za to knjigo

veliko. Nisem pa pričakovala takega navdušenja. Že na dan predstavitve na Miklavžev večer sem občutila pozitivni odnos do te knjige. Kljub slabemu vremenu je bila dvorana nabito polna. Kar nekaj obiskovalcev se je obrnilo, ker ni bilo več prostora. Zdi se mi, da je bil za to predstavitev knjige tudi čas zelo primeren. Nekateri so knjigo podarili svojim najdražjim za darilo. So pa prazniki in dolgi zimski večeri zelo primerni za listanje po knjigi, s katero se misli vračajo v preteklost. To je bila tudi moja želja, ki me je vodila pri nastajanju knjige. Ohraniti spomin na naše starše in naše rodove ter jih rešiti pred pozabo.«

Pred letom ste, vsaj zdaj imam tak občutek, mimogrede v knjigi Besnica v ljudskem izročilu zbrali ljudske pripovedke in zgodbe z vašega konca, in kako naj vas potem ne povprašam, ali se kakšen nov projekt že »podi« po vaših mislih?

»Obe knjigi, ki sta nastajali več let, sta izšli lani. Prva knjiga, Besnica v ljudskem izročilu, za kulturni praznik, druga, Naše korenine, pa na Miklavžev večer. Letos nimam v planu nobene knjige. Rada bi delala še druge stvari. Verjetno bom več slikala, kar mi je tudi v veliko veselje. Čisto po tihem razmišljam in delam načrte, kaj bi še lahko spravila na papir in kaj se mi zdi, da sem še dolžna narediti. A še ni dozorelo. Pravijo, da gre v tretje rado. Bomo videli.«